Roman mlade slovenske avtorice se v uvodnim poglavjih odvija kot preprost družbeni roman... Preplet družinskih nesoglasij, vzponi in padci v partnerskih odnosih, ki bralca skorajda zazibajo v ležerno prebiranje knjige pred njim. Ana je tista, ki je v prvih poglavjih v ospredju, v osrčju družinske hiše. Smrt njene mame pa izzove temačno preteklost, da skozi osorne izjave tete Gizele prihrumi na plano in zruši vse, v kar je opisana družina dotlej verjela. Le kaj sta Ana in Tomaž o svoji mami izvedela med platnicami najdenega dnevnika...

... Zakaj nisva nikoli ničesar izvedela o njenem življenju pred očetom? Tudi mene zanima, Tomaž, toda groza me je! Če sta Gizela in oče menila, da nama je potrebno izreči toliko laži, potem se je moralo pred najinim rojstvom zgoditi nekaj groznega. Morda. Toda karkoli je že bilo, nič ne more biti huje od tistega, kar sva prebrala do sedaj, prepričan sem v to. Toda brat se je motil. Strašansko se je motil.   (stran 201)

Paola Girdana poznamo predvsem po njegovem prvem romanu Samotnost praštevil. Pred nami je njegov četrti roman Raztrgajmo nebo, ki ga je izvrstno prevedla Anita Jadrič, odlična prevajalka iz italijanskega jezika.

Giordano se v svojih romanih vedno loteva različnih tematskih področij, medosebnih vezi, predvsem pa raziskuje prijateljstvo, različna prijateljstva.

Glavna junakinja je Tereza, odraščajoče dekle, ki preživlja magična poletja pri babici v Apuliji na jugu Italije. Tam spozna tri sosedove fante, ki živijo v družini z drugačnimi pravili in verovanjem. Posebno vez stke z Bernom in ta se nikoli povsem ne prekine. Njegov svet jo posrka vase.

Pripoved je dinamična, njihov svet na čase nedoumljiv, poseben, magičen, drugačen…

Paolo Girdano je spet napisal premišljeno ljubezensko zgodbo.

»A preden sva se zganila, stopila v hišo in se vzpela v zgornje nadstropje, so minile še minute. In v tistem nemem premoru pod hrastom sva pred sabo videla podobo deklice, najine deklice, kdo ve zakaj prav deklice, ki je plesala nekaj korakov stran, utrgala regratov cvet in ga pomolila proti nama. Bila je sanjarija, ki je nisva pozneje nikoli omenila, a bila sem prepričana , kot sem prepričana še danes, da sva jo živo in povsem enako videla pred sabo.« str. 210

Avtorja uspešnic 5 jezikov ljubezni in 5 jezikov odpuščanja sta tokrat spregovorila o medsebojni povezanosti med starši in otroki. Zelo nazorno sta prikazala vseh pet jezikov otrok: to so dotik, besede potrditve, posvečen čas, darila in usluge.

S svojim raziskovanjem sta nam - staršem želela pomagati pri vzgoji otrok in spoznanju kateri je temeljni jezik našega otroka. Ob tem pa lahko prepoznamo tudi svoj jezik ljubezni.

»Neki otrok je povedal: Starši kričijo in vpijejo name, naj ne kričim.«
»Mnogi starši vidijo starševsko vodenje kot vadbo v prepovedovanju.«
»Preden uveljavljamo disciplino moramo napolniti otrokov rezervoar ljubezni.«

Ime ji je bilo Leila Tekila. In vse bi dala, da bi bila v svojem malem stanovanju, ob mačku, ki ga je rešila smrti na ulici in ga poimenovala Chaplin, po junaku prvih filmov, kajti tudi on je živel v nekem svojem nemem svetu.

Toda Leila je fizično mrtva, strpana v kovinski smetnjak, vendar njeni možgani ostanejo aktivni še 10 minut in 38 sekund. In v tem času se pred našimi očmi izriše bogat portret sanjavega in trdoživega dekleta iz Vana. Lejla ta tradicionalni svet, kjer je odraščala z dvema mamama, bratom Tarkanom, ki se je rodil z Downovim sindromom, pri šestnajstih letih zapusti. Oče jo je izpisal iz šole in jo želi poročiti z bratrancem. Leila pobegne v Istanbul, svojim sanjam naproti. Starodavno mesto mlado deklico pogoltne v svojo past. Leila postane prostitutka, toda v svojem življenju sreča čudovite (za koga malo čudne) prijatelje, ki se jih v teh poslednjih sekundah spominja, z njo so do zadnjega trenutka, do njene dokončne svobode.

Elif Shafak je bila leta 2019 za ta roman nominirana za nagrado Man Booker. In res še dolgo potem, ko ga preberemo, utripa v naši duši. Priporočam!

»V prvi minuti je zavest Leile Tekile začela odtekati počasi in zanesljivo kot voda, ki se ob oseki umika od obale. Možganske celice, ki jim je že zmanjkalo krvi, so zdaj ostale povsem brez kisika. Vendar še niso ugasnile. Ne takoj. Zadnje zaloge energije so pognale v tek roj nevronov in jih povezale kot čisto prvikrat. Čeprav ji je srce že prenehalo biti, so se možgani upirali kot borec, ki do zadnjega ne odneha. Prišli so na višjo raven zavesti; opazovali so preminutje telesa, niso pa bili pripravljeni sprejeti svojega konca.« str. 21

Družinska terapevtka Diane Levy bralcu na prikupen način, skozi izkušnje svoje družine, predstavi različne vzgojne načine. Starši se velikokrat nemočni soočajo z napadi jeza, prepiri med vrstniki, pretepanjem, zbadanjem. Skušajo pa svojim potomcem privzgojiti dobre življenjske navade. Kako? Prav to nam skuša avtorica predstaviti na strokoven, a hkrati lahkoten način.