Ne poznam je

Izgorela sem! Bom kdaj spet jaz?

Pretresljiva zgodba o surovosti izgorelosti in pomemben klic k postavljanju meja ter sebe na prvo mesto, je o romanu zapisal Aljoša Bagola.

Tretji roman Suzane Zagorc Ne poznam je je nekaj posebnega. Glavna junakinja Katja nas potegne v čustveni vrtiljak ženske, ki ima vse. Je uspešna ženska z urejeno družino in dobrim družabnim življenjem. Diagnoza izgorelosti pa njeno življenje obrne na glavo, spozna da je nadomestljiva in da je to sploh ne moti, saj si želi več sebe, svojega, časa zase. Medtem ko okreva, se začasno preseli k mami in se vse bolj ozira v preteklost, kjer avtorica dogajanje preplete z zgodovino belokranjskih Uskokov in Katjino mladostno ljubeznijo. Morda se bo nekje na sredi med sedanjostjo in preteklostjo srečala s tisto različico sebe, ki bi jo želela ponovno obuditi. Suzana Zagorc je magistra komunikologije in biva ter piše v Novem mestu. Tudi sama vedno znova išče pravo ravnovesje med nabojem aktivnosti in globino mirovanja, k čemur nas nežno napoti tudi s tem romanom.

Počutila sem se sveže, z dovolj energije za sproščen klepet in izmenjavo podatkov. Vedela sem, da moram biti previdna, da je nepotrebnem ne trosim za kakšna burna čustva in pretirano vznemirjenje, ki bi mi na hitro pognalo vso rezervo v žile in me nato pustilo izpraznjeno, ter da se ne zadržujem predolgo – vseeno sem morala v enačbo všteti tudi pot nazaj. A bila sem dobro! Bila sem dobro, dobro, dobro! Najpomembnejše pa je bilo, da sem se zjutraj zbudila s pesmijo v sebi. To je dober znak. (str. 244)