Cesta kresnic je ganljiv roman o ljubezni, izgubi, družini in čarobni moči prijateljstva. Najboljši prijateljici za vedno, neločljivi Kate in Tully. Kate Mularkey, v šoli izobčenka, odrašča v povprečni štiričlanski družini, kjer ima mati vse niti v rokah. V sosednjo hišo se preseli Tully, lepa, zabavna, družabna, zdi se, da ima vse kar Kate pogreša. Le nečesa Kate ne ve, Tully vzgaja babica, mama omamljena od opojnih substanc večino časa še zase ne ve, kaj šele, da bi vzgajala hčer. Tully in Kate si prisežeta, da bosta za vedno najboljši prijateljici, neločljivi sta. »Za vse, ki so ju poznali, sta bili samo še TullyinKate. Več kot trideset let je bilo to prijateljstvo temeljni kamen njunega življenja – močno, trdno in trajno. Glasba se je skozi desetletja spreminjala, obljube, ki sta si jih dali na Cesti kresnic, pa so ostale.« Cesta kresnic je ulica ob kateri sta prijateljici stanovali. Skupaj sta odšli na Univerzo Washington, študij novinarstva je Tullyina želja od nekdaj, ker pa sta prijateljici za vedno, prepriča tudi Kate. Življenje teče dalje, ena se poroči, je ljubeča mati in žena, druga ima blestečo kariero…

Naj reši klienta ali svojo ženo?

V romanu Obramba, prvi v slovenščino prevedeni knjigi angleškega avtorja Steva Cavanagha spoznamo odvetnika Eddieja Flynna. Le-ta se tudi v drugi knjigi serije, z naslovom Priznanje, loti na videz nerešljivega primera. Ponovno nam je Cavanagh postregel s kriminalno zgodbo, dopolnjeno s pravnimi zapleti in življenjsko potjo glavne osebe. A Eddie enostavno mora najti rešitev, ker mora rešiti življenje svoji ženi, obenem pa tudi sebe obvarovati pred zaporom. A David,milijarder, ki naj bi umoril svoje dekle, naj bi poleg tega še ustvaril virtualno pralnico denarja za uspešno pravniško družbo, kjer je zaposlena Eddiejeva žena. FBI želi, da David izda sodelujoče v pranju denarja in jim razkrije algoritem sistema ter podpiše priznanje, da je umoril svoje dekle. A Eddie ne bo prisilil Davida, ki je že tako čisto iz sebe, da se pogodi in izreče za krivega, čeprav je očitno, da nima dovolj poguma, da bi to storil. A če reši njega, bo žrtvoval ženo. Eddie mora rešiti oba! In zato začne s pomočjo peščice prijateljev in znancev iz druge strani zakona iskati začetek te pravne zagonetke, ki jo je nekdo več kot očitno zelo spretno nastavil njemu in Davidu.

"Naprej glej, dragica. Nočem, da bi izgubili živce in te naskočili v gneči." "Počakaj ..." Top udarec. "Takoj za nama so. Luč je še kar rdeča. O, kristus ..." "Zdrži," sem rekel. "Stopili so iz avta!" je zavpila. "Skloni se," sem se zadrl. Slišal sem rjovenje motorja in Ahmeda, ki je rekel: "Pištole imajo." Premikava se. Premikava se, hvala bogu, je rekla Christine. "Ostani na tleh. Si pripravljen, Ahmed?" "O, drek, čakaj. Baxterjeva je enosmerna. Ne morem obrniti," je rekel. (str. 132)

Prekleta je prvenec italijanske avtorice Beatrice Salvioni, je zgodba o odraščanju dveh deklet iz različnih okolij v fašistični Italiji leta 1935. Kritiki so roman opredelili kot ferrantejevsko pripoved tako slogovno kot po moči čutnega pripovedovanja. Zgodbo pripoveduje dvanajstletna Francesca iz meščanskega okolja, ki si želi svobode in drugačnosti. Vse to ima Prekleta, pogumna Magdalena iz revne četrti. Zanjo menijo, da bi naj prinašala nesrečo.

»Klicali so jo Prekleta in nihče je ni maral. Izgovarjanje njenega imena je prinašalo smolo. Bila je čarovnica, ena izmed tistih, ki te zaznamujejo z dihom smrti. V sebi je imela hudiča in z njo nisem smela govoriti.«

Zgodba o čudovitem prijateljstvu dveh deklet, ki je v družbi polni predsodkov nenehno na preizkušnji.

»Bodite to kar ste, ne takšni, kakršne vas hočejo drugi. Ljudje vas bodo obsojali, ampak ne dovolite, da vas te sodbe opredeljujejo.« pravi Ben Fogle v knjigi Navdihi iz divjine. Ben je televizijski novinar in popotnik. Je pustolovec z izjemnim občutkom za naravo in človeka. Združeni narodi so ga razglasili za zaščitnika divjine.

Knjigo Navdihi iz divjine je začel pisati v času epidemije koronavirusa in je neizčrpen vir Benovih osebnih zgodb. Knjiga je priročnik o pozitivnosti, zgodba o premagovanju ovir, ki se dogajajo na morjih, polarnem ledu, v džunglah in puščavah. Polne so dogodivščin, naporov, živali, divjine, prijateljstev, nepričakovanih prijaznih in junaških dejanj in navdihov iz narave. V času, ki ga je preživel z ljudmi v divjini in na odpravah, se je naučil spoštovati naravo. Vsaka kapljica vode, vsak košček hrane in kos drv lahko odloča o življenju in smrti. Divjina v vseh svojih oblikah nas uči spoštovati in ceniti naravo. Bistvo sodobnega življenja je pretiravanje.

»Lahko si žrtev ali pa preživela v boju s sistemom. Stvar miselnosti!«

Katarina Keček, pred tem Stojanović je svoja najzgodnejša leta preživela v Postojni, nato pa zaradi očetove službe spoznala še Ribnico, Kočevje, Ptuj, Maribor in zaradi študija še Ljubljano. Njen oče je bil strog, v njihovem stanovanju je vladal poseben red. Posluha za odraščajoče dekle ni bilo veliko. Še manj, ko je z bratom sama ostala v njihovem domovanju in ju sosedje, prej dobri znanci njenih staršev, niso spustili niti na varno v zaklonišče. Najstnica je spala z nožem pri vzglavju, upajoč, da zagotovi varnost sebi in mlajšemu bratu. Sama je potovala proti Srbiji, domovini svojih staršev in se vedno znova vračala, celo prebegnila preko meje, v Slovenijo. Tu je bila njena domovina, njeni ljudje, njen jezik. Zakaj zato sredi vse te domačnosti nje ni? S prijateljičinimi dokumenti se je vozila z avtobusom in opravljala številna dela. Okusila sovražnost in spanje na trdih, hladnih tleh. Študij je opravljala ob borbi za preživetje, pogosteje lačna kot sita. Dokler ni opravila avdicije za novinarko….

V Ljubljani lažje diham. Tu je mnogo več ljudi in nihče me ne pozna. Zdaj vem, da ne smem nikomur povedati resnice o sebi. Niti o starših, še najmanj pa o očetu. Nikomur ne smem povedati, da nimam več doma. Niti tega, da ne obstajam. Ostala sem sama. Nevidna. Če hočem preživeti, se moram znajti. Kako pa? (str. 164)