Philippe Collin je napisal izjemen roman Barman iz Ritza, ki nas popelje v moralno razdvojeno okolje okupiranega Pariza in slika večplastno podobo časa, ko sta se prepletala strah in pogum. Lik barmana Franka je resničen in obenem popolnoma izmišljen. Frank Meier je Avstrijec in Jud, resnični barman legendarnega hotela Ritz v Parizu, ki je med nacistično okupacijo stregel častnikom Wermachta, francoskim kolaborantom, umetnikom in vohunom. Ritz je prostor razkošja in zdi se kot, da je oddaljen od resničnosti ter bede Pariza. Frank je kot tihi opazovalec previden, nenehno ranljiv in pod pritiskom prilagajanja.

V skrbi za njemu drage ljudi: vajenca Luciana, sina italijanskih Judov, neuravnovešeno ter skrivnostno Blanche Auzello, ženo Clauda Auzella, predvojenga in povojnega direktorja Ritza, trepeta in se skriva za krinko odličnega barmana, ki je stregel mnogim slavnim ljudem kot so: Coco Chanel, Marie-Louise Rizy, Hemingwey, Scott Fitgerald…V času okupacije pa nemškim poveljnikom. Čeprav se prilagaja spremembam, pogreša stare čase in prijatelja Scotta Fitgeralda, ki je umrl v Ameriki. Frank ugotavlja, da so z njim odšli tudi dnevi veselja in sreče.«Mir tvojemu radostnemu in melanholičnemu duhu, moj stari Scott.« In Frank dvigne kozarec.

»Včasih se zgodi, da življenje zastane. Tudi moje je. Popolnoma nenajavljeno in nepričakovano je brez velikega pompa izgubilo prejšnji polet. Naenkrat sem se znašla v nekem vmesnem prostoru: jasno mi je bilo, da po starem ne gre več, novega pa še ni bilo. Eno obdobje se je nepreklicno zaključilo, drugo se je šele nakazovalo.« Je zapisala Irena Cerar v svojem delu Svetišča narave. Izvirna zgodba, ki bralcu ponuja večplastno izkušnjo doživljanja narave je postala knjiga leta 2024.

Avtorica se je podala na edinstveno sedemtedensko popotovanje po Sloveniji. Skozi poglobljeni dostop radovedne opazovalke je doživljala lepoto naravnih habitatov. Poti in bivanja so avtorico vodili od samotne koče v divjini Kočevskega gozda, med pastirje in volkove v planine pod obronke slovenskih gora, ob rečne struge prekmurskih ravnic, kjer je nepričakovano izkusila katastrofalne poletne poplave, v Škocjanske jame z bogato raziskovalno zgodovino, na slovensko obalo, v soline med redke ptice, pa tudi med stare sadovnjake ter biotsko ohranjene travnike Kozjanskega.

Ob branju njenih spominov se zavemo, kako lepa in edinstvena je naša pokrajina, ponekod še vedno divja, vendar razkošna.

Nemški pisatelj, dramatik in novinar nam je poznan po romanu Sprehajalec knjig, hvalnici knjig in branja. Tudi Pekarnica zgodb je duhovit, z življenjskimi modrostmi sestavljen roman. Glavna junakinja Sofie je primabalerina, ki je vso svoje življenje posvetila baletu in karieri. Potem pa se je nenadoma zgodilo nekaj, kar jo je popolnoma sesulo. Po padcu je morala zaključiti baletno kariero. Glasba je zanjo utihne, hladen dež ji spere toploto koncertne dvorane z golih ramen. Sophie se vtaplja v mislih, ki švigajo skoznjo kot strele. Ali izguba kariere pomeni tudi izgubo prijateljev in morda tudi moža? Stene njunega stanovanja so nenadoma prazne, zdaj plesa ni bilo nikjer več. Florian je slike našel v dnevni sobi, nagrmadene v stolpe in prikrite z rjuhami. Težko obdobje za oba.

»To je bil zanjo težek čas. Usoda ji je dodelila novo življenje, čeprav ni prosila zanj. Starega ni mogla dobiti nazaj. Usoda ne pozna vračil.« str. 23

Na drugi strani spoznamo Giacoma, vaškega peka, ki neznansko uživa v svojem delu, vendar je v skrbeh, da bo moral zapreti svojo pekarno, ker namreč nihče noče delati v pekarni sredi noči. Sofie pa odkriva čarobnost peke kruha in Giacomove vsakodnevne modrosti.

Zgodovinski roman za odrasle Zdravnica izpod peresa Igorja Karlovška se dogaja v začetku 19. stoletja in je odraz takratne patriarhalne družbe, ki je poniževala ženski spol. Anatomija želje je prvi roman v seriji, kjer spoznamo Rozalijo, ki se bori kot levinja, da uresniči svoje želje. Edinki v družini ni bilo lahko, s staršema živi na kmetiji, kjer je vse podrejeno garanju in brečutnemu očetu. Že v rani mladosti se v njenih mislih pojavi dvom: »Kdo sem? Od kod prihajam?« Včasih se je sredi noči prebudila in pomislila, da ne sodi v to družino. Da so jo na svet prinesli angeli in jo odložili Grčarjem pred prag. Slutila je, da nista njena prava starša. Pijani oče jo nekega dne grobo pretepe, da obleži vsa v ranah. Takrat sklene, da bo odšla brž, ko bo lahko. Rozalija želi poiskati svoje korenine, želi obiskovati šolo, želi slediti svojim sanjam, kar pa v tistem času ni bilo niti malo preprosto, še posebej za ženske. Ko ji končno uspe pobegniti pred tiranskim očetom, obsedenim z zemljo, se sooči z grobostjo zunanjega sveta. Pomoč poišče pri sestrah uršulinkah v Ljubljani, le-te jo pošljejo v samostan v Škofjo Loko, kjer jo mati prednica, sestra Emerika vzame pod svoje okrilje. Rozalija je očarana nad samostansko knjižnico, globoko v nji tli želja po znanju, učenju, rada bi postala zdravnica, o čemer kot ženska lahko le sanja. Trmasta, vedoželjna, bistra Rozalija vztraja in se bori za svoje pravice, številna podtikanja ji ne pridejo do živega. To je roman o iskanju identitete, o ženski emancipaciji in o pogumu slediti svojim sanjam.

S knjigo Posnemovalec spoznamo angleško avtorico, ki je sicer odvetnica za kazensko pravo. Poznavanje le-tega se odraža tudi skozi prvi primer inšpektorice Anjelice Henley, ki se znajde v primežu zločinca, ki jo je že ranil v preteklosti. A zdi se, da zadnja tri razkosana trupla niso njegovo delo, saj je Olivieri v zaporu. No, dokler mu ne uspe pobegniti. Anjelica lahko kot vodja preiskave in žrtev lastnih travm iz preteklosti izgubi vse – ogrozi družino, svojo skrivno ljubezen in sodelavce. Drugi primer Anjelice je opisan v knjigi z naslovom Mučilnica.

»Ni samo to, bistvena je dvojnost. Polmesec je luna, ki je lahko svetla ali temna in skrivnostna. Življenje in smrt.« »Kaj pa dvojni križ?« »Ni križ, ampak dvojno bodalo. Pomeni izdajo in maščevanje.« »Res misliš, da je Olivier tako podrobno razmislil o tem?« »Kdo ve,« je skomignil Mark. »Mogoče mu je simbol preprosto všeč. Posnemovalec pa s tem sporoča: Jaz sem ti in ti si jaz.« »Sedem porotnikov je še živih,« je pripomnila Anjelica. »Menda ne goji zamere do vseh?« (str. 264–265)