Izgorela sem! Bom kdaj spet jaz?

Pretresljiva zgodba o surovosti izgorelosti in pomemben klic k postavljanju meja ter sebe na prvo mesto, je o romanu zapisal Aljoša Bagola.

Tretji roman Suzane Zagorc Ne poznam je je nekaj posebnega. Glavna junakinja Katja nas potegne v čustveni vrtiljak ženske, ki ima vse. Je uspešna ženska z urejeno družino in dobrim družabnim življenjem. Diagnoza izgorelosti pa njeno življenje obrne na glavo, spozna da je nadomestljiva in da je to sploh ne moti, saj si želi več sebe, svojega, časa zase. Medtem ko okreva, se začasno preseli k mami in se vse bolj ozira v preteklost, kjer avtorica dogajanje preplete z zgodovino belokranjskih Uskokov in Katjino mladostno ljubeznijo. Morda se bo nekje na sredi med sedanjostjo in preteklostjo srečala s tisto različico sebe, ki bi jo želela ponovno obuditi. Suzana Zagorc je magistra komunikologije in biva ter piše v Novem mestu. Tudi sama vedno znova išče pravo ravnovesje med nabojem aktivnosti in globino mirovanja, k čemur nas nežno napoti tudi s tem romanom.

Počutila sem se sveže, z dovolj energije za sproščen klepet in izmenjavo podatkov. Vedela sem, da moram biti previdna, da je nepotrebnem ne trosim za kakšna burna čustva in pretirano vznemirjenje, ki bi mi na hitro pognalo vso rezervo v žile in me nato pustilo izpraznjeno, ter da se ne zadržujem predolgo – vseeno sem morala v enačbo všteti tudi pot nazaj. A bila sem dobro! Bila sem dobro, dobro, dobro! Najpomembnejše pa je bilo, da sem se zjutraj zbudila s pesmijo v sebi. To je dober znak. (str. 244)

Francoska avtorica Rachel Mourier je med letoma 2012 in 2016 živela in ustvarjala v Sloveniji.

Mala Lisa je njen prvenec in je ganljiva pripoved o pogumu, preživetju ter moči spominov. Lisa Vidmar je vdova, ki se v poznem življenjskem obdobju iz vasice v Sloveniji odpravi v Pariz, da bi se soočila s svojo preteklostjo: otroštvom v francoski klobučarski delavnici, svetom dedka entomologa ter zamolčanimi izkušnjami druge svetovne vojne. Na letalu spozna stevardeso Évelyne, ki ji nesebično pomaga, kasneje jo popelje v svoj dom. S hčerko Marion počasi odkrivata Lisine predolgo zamolčane spomine, prepolne bolečine in trpljenja. S pomočjo zgodovinarke Muriel Klein, ki Lisi pomaga, da odpre skrinjico svojih grozljivih spominov na taborišče Auschwitz in medicinske poskuse pod poveljstvom Eduarda Wirthsa, glavnega zdravnika. Poskusi sterilizacije z injekcijami ali obsevanjem, ki sta jih v bloku 10 v Auschwitzu izvajala Carl Clauberg in Horst Schumann so terjali neznansko trpljenje taborišnic in običajno tudi smrt. Lisa si rešuje življenje z recitiranjem pesmi v nemščini. Roman je preplet zgodb žensk treh generacij, zgodba o prijateljstvu, moči ljubezni in zgodba o grozodejstvih, ki se nikoli ne bi smele zgoditi.

»Besedo mama sem ponavljala še in še, dokler ni izgubila smisla in je postala samo še govorna vaja. Bila sem sirota po dveh še živečih materah. Prva me je oddala še s svojim mlekom na jeziku, druga me je po trinajstih letih vrnila. Bila sem otrok ločitev, lažnih in prikritih sorodstvenih vezi, oddaljevanj. Nisem več vedela, čigava sem. Tega v resnici ne vem še danes.« Tako pravi Vrnjena v pretresljivem romanu, ki bralca pritegne od prve pa vse do zadnje vrstice.

Pri trinajstih letih se Vrnjena spet znajde v okolju od koder izhaja, na podeželju v majhnem, temnem domu, kjer so povsod bratje in skupna postelja s sestro Adriano, premajhna za obe. Vsako noč ji sestra Adriana posodi en podplat, na katerega nasloni svoje lice. Iztrgana je iz udobja premožne družine in vrnjena biološkim staršem na revnem podeželju, kjer jo sošolci poimenujejo Vrnjena. Ne ve več, komu pripada in ne ve zakaj. Njena pisma materi, ki jo neznansko pogreša, ostajajo brez odgovora. Za Vrnjeno je po skrivnih kanalih prihajal denar, predvsem za šolanje. Vsi so verjeli, da se vsaj ona lahko reši te bede. Za roman Vrnjena je Pietrantonio prejela tudi prestižno italijansko nagrado campiello za najboljšo knjigo po izboru bralcev.

Damon Galgut je za roman Obljuba, s katerim je prikazal predvsem vpliv časa na družino, državo, njeno politiko in na zgodovinsko-politično pogojene predstave o pravičnosti, prejel prestižno literarno nagrado booker.

Swartovi so belci, ki živijo v okolici Pretorie, na posesti, podedovani skozi generacije belskih prednikov, nekdaj kolonialnih priseljencev. . Glavna oseba je mlajša hči in sestra Amor, ki v kotu sobe sliši obljubo očeta umirajoči materi, da da bo izpolnil njeno zadnjo željo: temnopolti služkinji Salome, ki je pri družini že od svojih rosnih let in je bila tudi edina, ki je zanjo požrtvovalno skrbela v času njene bolezni, naj zagotovi lastništvo nad hišo, v kateri živi. Obljuba v času njegovega življenja ni izpolnjena, saj jo zataji, pa tudi če bi jo hotel izpolniti, bi bilo lastništvo nepremičnine temnopolte sužnje v času njegovega življenja še vedno nezakonito.

Philippe Collin je napisal izjemen roman Barman iz Ritza, ki nas popelje v moralno razdvojeno okolje okupiranega Pariza in slika večplastno podobo časa, ko sta se prepletala strah in pogum. Lik barmana Franka je resničen in obenem popolnoma izmišljen. Frank Meier je Avstrijec in Jud, resnični barman legendarnega hotela Ritz v Parizu, ki je med nacistično okupacijo stregel častnikom Wermachta, francoskim kolaborantom, umetnikom in vohunom. Ritz je prostor razkošja in zdi se kot, da je oddaljen od resničnosti ter bede Pariza. Frank je kot tihi opazovalec previden, nenehno ranljiv in pod pritiskom prilagajanja.

V skrbi za njemu drage ljudi: vajenca Luciana, sina italijanskih Judov, neuravnovešeno ter skrivnostno Blanche Auzello, ženo Clauda Auzella, predvojenga in povojnega direktorja Ritza, trepeta in se skriva za krinko odličnega barmana, ki je stregel mnogim slavnim ljudem kot so: Coco Chanel, Marie-Louise Rizy, Hemingwey, Scott Fitgerald…V času okupacije pa nemškim poveljnikom. Čeprav se prilagaja spremembam, pogreša stare čase in prijatelja Scotta Fitgeralda, ki je umrl v Ameriki. Frank ugotavlja, da so z njim odšli tudi dnevi veselja in sreče.«Mir tvojemu radostnemu in melanholičnemu duhu, moj stari Scott.« In Frank dvigne kozarec.