Kdo je spletel mrežo iz laži?

Tricia in Ethan si želita po poroki kupiti hišo. Ogledala sta si jih že več, a zadnja je res odmaknjena in agentka Judy jima je zagotovila, da je res nekaj posebnega, prav tako je dostopne cene. Na ogled se odpravita med sneženjem, ki se na poti do hiše razvije v pravi snežni metež. Tik preden prispeta se njun avto noče več premakniti in tako se do hiše odpravita peš. Tricii se zdi, da je v zgornjem nadstropju hiše videla luč. Poleg tega nekdanja, skrivnostno izginula lastnica hiše, psihiatrinja Adrienne Hale naravnost bolšči iz portreta nad kaminom. Medtem ko je Tricii v hiši zelo neprijetno, Ethan pa se po njej giblje povsem sproščeno in pravi, da je to njegov sanjski dom. A v hiši sta pravzaprav obtičala, saj je njun avto ujet v snegu. Tricii se zdi, da je v hiši še nekdo, a Ethan ji ne verjame. Adrienne Hale je vse pogovore s pacienti snemala in kasete shranjevala v skrivnem prostoru v hiši. Po naključju ga odkrije Tricia in skrivaj prisluhne posnetkom. Vse bolj jo je strah! Ameriška avtorica Freida McFadden je slovenske bralce prepričala s serijo o Hišni pomočnici. Zanjo so značilni nenavadni preobrati, kratka poglavja in domiselno oblikovani liki.

Podrgne se po rastočem strnišču na bradi. Doma se običajno brije vsako jutro. »To, da je tam spalna vreča, še ne pomeni, da nekdo spi na podstrešju. Ljudje hranijo spalne vreče na podstrešju.« »Ampak ta je čista!« Obupano si prizadevam, da bi razumel. »Vse v tej hiši je tako prašno, ampak spalna vreča je bila pred kratkim uporabljena. Ni prašna.« (str. 150)

Ali popolni zakon sploh obstaja?

Sarah je uspešna odvetnica, ki si je s svojo delovno vnemo in bistrostjo prigarala mesto partnerke v odvetniški pisarni. Njen mož Adam pa je pisatelj, ki je doslej napisal zgolj eno uspešnico, in zato mu ženin uspeh ni vedno po godu. Veliko časa preživlja v počitniški hiši, ki jo je njegova žena kupila, da bi v njej lažje pisateljeval. A Adam tam počne vse kar drugega, v prvi vrsti pa vara svojo ženo. Sarah pa postane njegova edina rešitev, ko v postelji počitniške hišice najdejo mrtvo Kelly, Adamovo ljubico. Adam je edini osumljeni. Sarah odloži vse svoje obveznosti in prične lastno raziskavo. Zdi se, da je Kelly poleg moža in Adama imela še enega ljubimca. Koga? Bo Sarah uspelo doseči, da bodo njenega moža spoznali za nedolžnega? Ameriška avtorica Jeneva Rose uspe bralca zavajati vse do konca, ko s končnim preobratom doseže, da ostanemo brez besed. Zgodba se razkriva skozi oči Sarah in Adama posebej ter nas skozi kratka poglavja v hitrem tempu pripelje do konca. Pisateljičin slog je lahkoten, zgodba pa dovršena in polna zapletov.

Zagotovo je Jesse ta, ki ga iščemo. Zagotovo je tretja DNK njegova. Nobena od prič, ki sva jih s šerifom Stevensom zaslišala, ni omenila nobenega drugega moškega. Razen če je Kelly seveda tistega tretjega moškega povsem zamolčala vsem. Vendar zakaj? Adama ni ravno skrivala. Številni v mestu so vedeli zanju. Upam, da se bo Jessejeva DNK ujemala s tisto tretjo, najdeno v njej. Naveličana sem tega, da nimam vseh odgovorov. Zdaj pa moram v kali zatreti, kar koli že ima Adam za bregom. (str. 200)

»Rada misliš, da ima vsaka ženska enega, in je on po naključju tvoj. Tako je lažje. Če nihče ni prost. V tvojem svetu ni prostora za tiste, ki so še zunaj. Ni radosti do vetra v laseh, ni potrpežljivosti do sonca na koži.«

Aiden je marljiv, skrben, všečen mož, oče in prebivalec malega mesteca na severu države New York. Nihče ne ve, da ima Aiden temno skrivnost, temno dušo in krvave roke, ki so umorile že osem žensk. Priklenjena Rachel je tiha najemnica v Aidnovi lopi, ko mu umre žena se morata s trinajstletno hčerjo Cecilio preseliti, s seboj pa vzame tudi Rachel, hčeri jo predstavi kot »družinsko prijateljico«, ki potrebuje začasno prebivališče. Rachel v novem domu živi v svoji sobi, priklenjena ob posteljo, včasih je lahko v skupnih prostorih, kadar jedo. V njej še vedno tli močna želja po svobodi, čeprav Aiden misli, da je po petih letih ujetništva preveč prestrašena in otrpla. Morda je hčerka Cecilia tista rešilna bilka, na katero se opre in na tiho kuje načrte. Toda pot je še dolga, Cecilia potrebuje čas. Na drugi strani pripoveduje svojo zgodbo Emily, lastnica lokalne restavracije, ki se zaljubi v skrivnostnega in privlačenga vdovca. Pogumna Emily se poskuša približati Aidnu, morda celo preveč…«Vse, kar vem, da je v njegovi hiši ženska, ki zagotovo ni njegova sestrična.«

Risbe, priče zločina!

Neobičajen ameriški kriminalni roman Skrite slike me je pritegnil z ilustracijami, ki pri tem žanru niso pogosto v rabi. Sprva prikupne otroške risbice petletnika so me pospremile skozi čisto lahkotno pripovedovan uvodni del romana Skrite slike. V ospredju je Mallory, ozdravljena odvisnica, ki postane varuška v urejeni družini Maxwellovih. Teddy je običajen otrok, veliko se igrata, on pa tudi ogromno riše. Njegova mama pravi, da tako veliko riše odkar so se preselili iz Barcelone v Spring Brook. A njegove risbe niso vse čisto otroške, zdijo se preveč umetniške za njegovo starost, celo strašljive. Ko nariše žensko truplo, ki ga po gozdnih tleh vleče neki moški, se Mallory odloči zadevo raziskati. Tudi v njeni hiški se začnejo pojavljati risbe, zdi se, da nekdo vstopa v njeno bivališče, ko je ni. In s kom se Teddy pogovarja v svoji sobi med počitkom, če pa ob njem ni nikogar (živega)? Razpleta bralec skorajda ne more pričakovati, saj avtor skrbno prikriva družinske skrivnosti književnih oseb. Dodani elementi nadnaravnega spominjajo na slog Stephena Kinga, risbe pa so poleg besed tiste, ki stopnjujejo zaplet vse do vrhunca in res zgovorno pospremijo pripoved.

Ko se zasukam, da bi se odpravila nazaj v kočo, z nogo oplazim grd siv kamen v velikosti teniške žogice. Ko se uzrem navzdol, ugotovim, da stojim na papirju, na treh listih papirja z razcefranimi robovi, ki jih obtežuje kamen. S hrbtom se naslonim na vhodna vrata, se sklonim in jih poberem. Nato odidem v hiško, zaklenem vrata, se usedem na rob postelje in eno za drugo pregledam strani. Podobne so tistim trem risbam, ki jih je Ted Maxwell raztrgal – tistim trem, za katere je prisegel, da jih nikoli več ne bom videla. A narisala jih je druga roka. Te risbe so temnejše in podrobnejše. Narisane so bile s tolikšno količino svinčnika in oglja, da je papir ves ukrivljen in zvit. Moški izkopava grob. Ženska, ki jo vlečejo skozi gozd. In nekdo, ki gleda z dna zelo globoke luknje. (str. 152–153)

V romanu Kurja fizika Lainšček zaključuje s svojimi spomini na otroška leta, Feri že obiskuje osnovno šolo, starša pa si prizadevata, da bi se družina s Pujkla le preselila v novo hišo. Zadnji, sklepni del trilogije nosi naslov Kurja fizika. Te besede izreče zidar ob Pištekovih načrtih za gradnjo hiše: » Saj zidarija ni kurja fizika, temveč je to prekleto komplicirano delo.!« (str. 79) Obenem se Ferek s fizikalnimi pojmi srečuje v šoli, ker je to čas prvega človekovega pristanka na luni in fant sanjari, da bo nekoč postal astronavt. Tudi prvo Ferekovo otroško ljubezen pisatelj popiše tako, kakor deček dejansko čuti do dvojčice Ivanke v katero je zagledan. V ospredju je predvsem izgradnja hiše o kateri sanja oče dan in noč. Z muko, skorajda brez denarja, jo oče začenja zidati. Z željo, da bi se družina iz koče, krite s slamo in zbite iz zemlje, v kateri ni elektrike, prebila do novega doma. Mati in hči Trejzika se v tujini pehata za denarjem, prepotrebnim za izgradnjo hiše, oče pomaga zidarjem z golimi rokamni, Ferek pa je prepuščen sam sebi in dobrim ljudem, sosedom, ki poskrbijo, da ni lačen.

Ali si deček želi zapustiti domačijo in oditi na drugi breg, kjer ga čez čas čaka nekaj novega in modernega? Zadnji del Lainščkove avtobiografije je spomenik rodni hiši, celotna trilogija pa je poklon otroštvu, čudovitim letom, ki so kljub revščini bila zaznamovana z igrivostjo, smehom, predanostjo igri in naravi, naklonjenostjo do živih bitij, kot je maček Ciri in predvsem domišljiji.