»Ime mi je Gary. Sem tridesetletni pravni pomočnik v odvetniški pisarni v Londonu….Sem na spodnji meji povprečne višine in opremljen z velikim nosom, ki meji na komičnega, kadar nosim sončna očala.«

Takole opiše avtor glavnega junaka v prvih vrsticah. Gary v ničemer ne izstopa, je čisto povprečen, siva miš, njegova edina prijateljica v Londonu je ena od sosed, ki jo poimenuje ženska s psom. Bežni znanec Brendan ga pregovori, da se mu pridruži na pivu v lokalnem pubu. Kaj kmalu se razideta, Garyju pa v oči pade ženska, ki bere knjigo z nenavadnim naslovom – Mandarinin kompleks. Zapleteta se v pogovor in po nekaj urah druženja je nad njo ves prevzet. A tudi tokrat nima sreče, ženska izgine brez slovesa, še celo imena mu ni zaupala. Za njo je ostala le knjiga. Kasneje izve, da ji je ime Emily. Izgine tudi njegov znanec Brendan, v Garyevo življenje se priplazi kanček vznemirljivosti, nenavadni ljudje, policija, sočutna soseda Grace s psom in dekle, ki izgine. Pravzaprav v njegovo dolgočasno življenje vstopijo ljudje, ki pošteno razburkajo vsakdan. Ves čas sicer verjame, da Brendan še živ in ves ta čas nekdo vztrajno brska po njegovih stvareh. Pisatelj bralca skupaj z Garyjem pošlje na odbit lov za skrivnostno Mandarino, pri tem pa ne manjka raznovrstne komike in bizarnih zapletov ter razpletov.

Kratek roman japonske literarne zvezdnice Emi Yagi z naslovom Briljantna domislica gospodične Šibata je pred kratkim izšel v zbirki Žametna Beletrina. Avtorica je zanj prejela osrednjo japonsko nagrado za najboljši prvenec. V kratkem romanu, z obilo humorja, avtorica razgali vsakodnevne pritiske in pričakovanja, ki so jih deležne Japonke v delovnem okolju, utesnjenosti, ki jo prinaša velemesto ter stereotipov sodobne družbe glede žensk. Šibata je mlada ženka, cele dneve dela v podjetju za izdelavo tulcev v marketingu podjetja, kot edini ženski v kolektivu ji pripadajo dodatne “ženske” zadolžitve. Kuhati mora kavo, pospravljati za sodelavci in biti vedno na voljo za nadurno delo. Ker ima vsega dovolj, se nekega dne zaradi slabosti domisli navidezne nosečnosti. Presenetljivo so ji naenkrat vsi pripravljeni pomagati, domov lahko gre v skladu z rednim delovnim časom, brez nadur, delovne naloge so ji zaradi tega oklestili. Gre za izjemno aktualno delo, saj se kot družba nahajamo na kritični točki obsojanja.

Raynor Winn je napisala še sklepni del njene zelo odmevne pohodniške trilogije. V prvem delu Prežeta s soljo je zapisala resnično zgodbo o sprejemanju bolezni, izgubi doma in nenazadnje o zdravilni moči narave, v katero sta z možem verjela in zaupala. Montha muči nevrodegenerativna bolezen, mirovanje jo le še pospešuje in zato sta se podala na več kot tisoč kilometrov dolg pohod po znani poti na jugozahodni britanski obali: od Somerseta do Dorseta čez Devon in Cornwall. V drugem delu Divja tišina se vrneta domov, Raynor napiše knjigo, ki jo prebere tudi Sam in zakoncema podari staro kmetijo, vendar ne obmirujeta, s prijateljema se odpravita na pohod po divji Islandiji, kjer spoznavata, da sta na pravi poti, premagujoč ovire žarita življenjsko ljubezen. Monthova bolezen pa ne miruje, spet se tiho priplazi in mu povzroča neznanske bolečine ter nelagodje. V času epidemije se na pomlad odpravita na najdaljšo pot doslej: Veliko Britanijo bosta prehodila od severa do juga, 1600 kilometrov dolga pot ju vodi s Škotske pa vse do Jugozahodne obale. Med potjo se soočata z divjo naravo, spremembami, posegi človeka, ki so pustili globok pečat v pokrajinah, škotskih barjih, strmih pobočjih, od koder izginjajo drevesa, v soteskah, katere naplavljajo reke. Štiri mesece hodita, njune noge nagonsko sledijo poti, Monthovi koraki pa so kljub blatu trdni in enakomerni. Na poti srečujeta druge popotnike, nekateri ju prepoznajo – njuna prva knjiga je vplivala na njihov način razmišljanja. Nešteto vprašanj se poraja ob branju: o naravi, o sebi, odnosu do drugega, o vseh spremembah, ki jih človek z vso grobostjo kleše v naravi… Knjiga te preprosto nagovori, da v svoje življenje vneseš spremembe z nepogrešljivo vztrajnostjo in upanjem.

Lea Ypi, 1979 leta rojena albanska avtorica je v svojem avtobiografskem delu zaobjela čas velikih družbenih sprememb, čas po padcu berlinskega zidu in razpada velike ruske države. Bralec skozi otroške oči dobi predstavo o eni od dežel, v kateri je najdlje vladala socialistična diktatura. Nekateri ljudje se novem svetu niso znašli, kot je naprimer učiteljica Flora, popolnoma predana voditelju Enverju Hoxhi. Lea je odraščala brez prave biografije, čeprav je bila zadovoljna, tako kot vsi, bili so namreč predani sistemu in drugačnega sveta pač niso poznali. Razen redkih turistov ob obali, vendar na to območje, kamor so zahajali turisti, domačinom ni bilo dovoljeno. Otroci so včasih našli kakšno prazno pločevinko kokakole in ta jim je bila kot najdragocenejši dar. Za večino bralcev je to vrhunska zgodba o albanski tranziciji, za stareše generacije pa morda vir spominov na prelomni čas, ki je zajel tudi narode bivše Jugoslavije.

»Bolezen veliko da. Mnogo ljudi sem spoznala, za kar sem hvaležna. Marsikdo v meni pušča pečat, se me dotakne s svojo zgodbo, mi da misliti in mi pomaga k poti duhovne rasti in napredka. Hvaležna sem jim. In veliko jih ostaja še danes ob meni, kot podpora in vzpodbuda, tudi takrat, ko dnevi niso prijetni.« Tako je zapisala v svoji knjigi Da, življenje avtorica Sara Ahlin Doljak. Je odvetnica, mediatorka in izredna profesorica prava, predvsem pa predana žena in ljubeča mama. V rani mladosti je bila odlična športnica, predana svojemu delu, vedno polna energije. Multipla skleroza je v njeno življenje vstopila že v gimnazijskih letih, izbruhnila pa leta 2016. Sedaj Sara že nekaj let uporablja invalidski voziček, ima ventilator za pomoč pri dihanju, gastrostomo ter traheostomo.

Kljub telesni ohromljenosti in bolečini vedno znova preseneča s pogumom, vera ji osmišlja trpljenje in je vir, iz katerega črpa moč. Vedno znova nas opomni, da nam potrtost kaže slabe trenutke, ki jih živimo, pri tem pa pozabimo dobre stvari, ki smo jih prejeli.