Je za ločitev res kriv samo eden?

Švedska avtorica Moa Herngren je slovenskim bralcem poznana že po svojih delih Tašča in Konflikt. V Razvezi pa najprej spremljamo ženo Beo, ki je tako zatopljena v svoje prostovoljstvo pri Rdečem križu, vzgojo najstnic in opremljanje nove, nesramno drage kuhinje, da moža Niklasa skorajda ne opazi. Pa vendar bralec nehote razvije empatijo do Bee, ki je nekako osamljena, žena uspešnega pediatra, ki mu neumorno stoji ob strani. Pa je res tako? Je njena podpora res tako nesebična? V drugem delu pa avtorica zgodbo predstavi z vidika moža, spremljamo njegovo iskanje samega sebe in se kot bralci sprašujemo, če se nismo po prvem delu nemara motili. Avtorica pa z nepristranskim tonom podajanja zgodbe bralcem naklanja prostor za lastne razmisleke.

Zaljubiti se v drugo žensko … Ali sploh kdo v resnici ve, kako se to zgodi? Poleg povsem kemičnega procesa v telesu nima druge razlage kot najbolj očitno. Da sta se srečala ravno v tistem trenutku in da je zaradi Marijinega posebnega pogleda na svet dobil nov vpogled v to, kaj lahko, kaj si upa in kaj sme storiti. Ob njej lahko razmišlja o tem, kakšne obveznosti ima do sebe in drugih ljudi. Nekako je osvobodila njegove misli. S prsnega koša mu je dvignila sto kilogramov težko utež. (str. 262)

Mladostna ljubezen, ki še tli! 

Beth in Gabriel sta bila zaljubljena najstnika, običajen mladostno iskriv odnos, ki ga je krhalo snobovstvo Gabrielove matere ter slutnja bolj primernega dekleta zanj. Ko se Gabriel odpravi študirat, Beth ugotovi, da se je med njima z Louise nekaj zgodilo, zato ga zapusti. A ljubezni, še tako krhke, ni mogoče kar tako ugasniti. A zgodba bralca vodi skozi preobrat podobe srečnega kmečkega dekleta, Beth, ki je izgubila sina Bobbya. Njen mož Frank je sposoben kmetovalec in dober moški zanjo. A Gabrielova vrnitev bo njun svet postavila na glavo. Angleška avtorica Clare Empson je ta roman izdala pod psevdonimom in nam skozenj priporočala veliko del klasične literature, ki sta jih Beth in Gabriel, obetavni pisatelj, prebirala skupaj. Obenem pa zgodbo razkriva v plasteh, vračamo se v preteklost in vedno znova tipamo po sedanjosti do posebnega razpleta.

Kolikor vem, Jimmy ni še nikoli prej srečal Gabriela, vendar ga zaradi lojalnosti do Franka kljub temu ne prenese. Brata sta neverjetno povezana. Ko sem brala Steinbeckovo O miših in ljudeh, se mi je ob prepoznanju skoraj zvrtelo – kot da je Steinbeck pokukal v moje življenje. Čeprav je žaljivo, da ju primerjam z Georgeem in Lennijem. Tega na glas ne bi nikoli rekla. (str. 42)

Izgorela sem! Bom kdaj spet jaz?

Pretresljiva zgodba o surovosti izgorelosti in pomemben klic k postavljanju meja ter sebe na prvo mesto, je o romanu zapisal Aljoša Bagola.

Tretji roman Suzane Zagorc Ne poznam je je nekaj posebnega. Glavna junakinja Katja nas potegne v čustveni vrtiljak ženske, ki ima vse. Je uspešna ženska z urejeno družino in dobrim družabnim življenjem. Diagnoza izgorelosti pa njeno življenje obrne na glavo, spozna da je nadomestljiva in da je to sploh ne moti, saj si želi več sebe, svojega, časa zase. Medtem ko okreva, se začasno preseli k mami in se vse bolj ozira v preteklost, kjer avtorica dogajanje preplete z zgodovino belokranjskih Uskokov in Katjino mladostno ljubeznijo. Morda se bo nekje na sredi med sedanjostjo in preteklostjo srečala s tisto različico sebe, ki bi jo želela ponovno obuditi. Suzana Zagorc je magistra komunikologije in biva ter piše v Novem mestu. Tudi sama vedno znova išče pravo ravnovesje med nabojem aktivnosti in globino mirovanja, k čemur nas nežno napoti tudi s tem romanom.

Počutila sem se sveže, z dovolj energije za sproščen klepet in izmenjavo podatkov. Vedela sem, da moram biti previdna, da je nepotrebnem ne trosim za kakšna burna čustva in pretirano vznemirjenje, ki bi mi na hitro pognalo vso rezervo v žile in me nato pustilo izpraznjeno, ter da se ne zadržujem predolgo – vseeno sem morala v enačbo všteti tudi pot nazaj. A bila sem dobro! Bila sem dobro, dobro, dobro! Najpomembnejše pa je bilo, da sem se zjutraj zbudila s pesmijo v sebi. To je dober znak. (str. 244)

Francoska avtorica Rachel Mourier je med letoma 2012 in 2016 živela in ustvarjala v Sloveniji.

Mala Lisa je njen prvenec in je ganljiva pripoved o pogumu, preživetju ter moči spominov. Lisa Vidmar je vdova, ki se v poznem življenjskem obdobju iz vasice v Sloveniji odpravi v Pariz, da bi se soočila s svojo preteklostjo: otroštvom v francoski klobučarski delavnici, svetom dedka entomologa ter zamolčanimi izkušnjami druge svetovne vojne. Na letalu spozna stevardeso Évelyne, ki ji nesebično pomaga, kasneje jo popelje v svoj dom. S hčerko Marion počasi odkrivata Lisine predolgo zamolčane spomine, prepolne bolečine in trpljenja. S pomočjo zgodovinarke Muriel Klein, ki Lisi pomaga, da odpre skrinjico svojih grozljivih spominov na taborišče Auschwitz in medicinske poskuse pod poveljstvom Eduarda Wirthsa, glavnega zdravnika. Poskusi sterilizacije z injekcijami ali obsevanjem, ki sta jih v bloku 10 v Auschwitzu izvajala Carl Clauberg in Horst Schumann so terjali neznansko trpljenje taborišnic in običajno tudi smrt. Lisa si rešuje življenje z recitiranjem pesmi v nemščini. Roman je preplet zgodb žensk treh generacij, zgodba o prijateljstvu, moči ljubezni in zgodba o grozodejstvih, ki se nikoli ne bi smele zgoditi.

»Besedo mama sem ponavljala še in še, dokler ni izgubila smisla in je postala samo še govorna vaja. Bila sem sirota po dveh še živečih materah. Prva me je oddala še s svojim mlekom na jeziku, druga me je po trinajstih letih vrnila. Bila sem otrok ločitev, lažnih in prikritih sorodstvenih vezi, oddaljevanj. Nisem več vedela, čigava sem. Tega v resnici ne vem še danes.« Tako pravi Vrnjena v pretresljivem romanu, ki bralca pritegne od prve pa vse do zadnje vrstice.

Pri trinajstih letih se Vrnjena spet znajde v okolju od koder izhaja, na podeželju v majhnem, temnem domu, kjer so povsod bratje in skupna postelja s sestro Adriano, premajhna za obe. Vsako noč ji sestra Adriana posodi en podplat, na katerega nasloni svoje lice. Iztrgana je iz udobja premožne družine in vrnjena biološkim staršem na revnem podeželju, kjer jo sošolci poimenujejo Vrnjena. Ne ve več, komu pripada in ne ve zakaj. Njena pisma materi, ki jo neznansko pogreša, ostajajo brez odgovora. Za Vrnjeno je po skrivnih kanalih prihajal denar, predvsem za šolanje. Vsi so verjeli, da se vsaj ona lahko reši te bede. Za roman Vrnjena je Pietrantonio prejela tudi prestižno italijansko nagrado campiello za najboljšo knjigo po izboru bralcev.