»Besedo mama sem ponavljala še in še, dokler ni izgubila smisla in je postala samo še govorna vaja. Bila sem sirota po dveh še živečih materah. Prva me je oddala še s svojim mlekom na jeziku, druga me je po trinajstih letih vrnila. Bila sem otrok ločitev, lažnih in prikritih sorodstvenih vezi, oddaljevanj. Nisem več vedela, čigava sem. Tega v resnici ne vem še danes.« Tako pravi Vrnjena v pretresljivem romanu, ki bralca pritegne od prve pa vse do zadnje vrstice.

Pri trinajstih letih se Vrnjena spet znajde v okolju od koder izhaja, na podeželju v majhnem, temnem domu, kjer so povsod bratje in skupna postelja s sestro Adriano, premajhna za obe. Vsako noč ji sestra Adriana posodi en podplat, na katerega nasloni svoje lice. Iztrgana je iz udobja premožne družine in vrnjena biološkim staršem na revnem podeželju, kjer jo sošolci poimenujejo Vrnjena. Ne ve več, komu pripada in ne ve zakaj. Njena pisma materi, ki jo neznansko pogreša, ostajajo brez odgovora. Za Vrnjeno je po skrivnih kanalih prihajal denar, predvsem za šolanje. Vsi so verjeli, da se vsaj ona lahko reši te bede. Za roman Vrnjena je Pietrantonio prejela tudi prestižno italijansko nagrado campiello za najboljšo knjigo po izboru bralcev.

Damon Galgut je za roman Obljuba, s katerim je prikazal predvsem vpliv časa na družino, državo, njeno politiko in na zgodovinsko-politično pogojene predstave o pravičnosti, prejel prestižno literarno nagrado booker.

Swartovi so belci, ki živijo v okolici Pretorie, na posesti, podedovani skozi generacije belskih prednikov, nekdaj kolonialnih priseljencev. . Glavna oseba je mlajša hči in sestra Amor, ki v kotu sobe sliši obljubo očeta umirajoči materi, da da bo izpolnil njeno zadnjo željo: temnopolti služkinji Salome, ki je pri družini že od svojih rosnih let in je bila tudi edina, ki je zanjo požrtvovalno skrbela v času njene bolezni, naj zagotovi lastništvo nad hišo, v kateri živi. Obljuba v času njegovega življenja ni izpolnjena, saj jo zataji, pa tudi če bi jo hotel izpolniti, bi bilo lastništvo nepremičnine temnopolte sužnje v času njegovega življenja še vedno nezakonito.

Philippe Collin je napisal izjemen roman Barman iz Ritza, ki nas popelje v moralno razdvojeno okolje okupiranega Pariza in slika večplastno podobo časa, ko sta se prepletala strah in pogum. Lik barmana Franka je resničen in obenem popolnoma izmišljen. Frank Meier je Avstrijec in Jud, resnični barman legendarnega hotela Ritz v Parizu, ki je med nacistično okupacijo stregel častnikom Wermachta, francoskim kolaborantom, umetnikom in vohunom. Ritz je prostor razkošja in zdi se kot, da je oddaljen od resničnosti ter bede Pariza. Frank je kot tihi opazovalec previden, nenehno ranljiv in pod pritiskom prilagajanja.

V skrbi za njemu drage ljudi: vajenca Luciana, sina italijanskih Judov, neuravnovešeno ter skrivnostno Blanche Auzello, ženo Clauda Auzella, predvojenga in povojnega direktorja Ritza, trepeta in se skriva za krinko odličnega barmana, ki je stregel mnogim slavnim ljudem kot so: Coco Chanel, Marie-Louise Rizy, Hemingwey, Scott Fitgerald…V času okupacije pa nemškim poveljnikom. Čeprav se prilagaja spremembam, pogreša stare čase in prijatelja Scotta Fitgeralda, ki je umrl v Ameriki. Frank ugotavlja, da so z njim odšli tudi dnevi veselja in sreče.«Mir tvojemu radostnemu in melanholičnemu duhu, moj stari Scott.« In Frank dvigne kozarec.

»Včasih se zgodi, da življenje zastane. Tudi moje je. Popolnoma nenajavljeno in nepričakovano je brez velikega pompa izgubilo prejšnji polet. Naenkrat sem se znašla v nekem vmesnem prostoru: jasno mi je bilo, da po starem ne gre več, novega pa še ni bilo. Eno obdobje se je nepreklicno zaključilo, drugo se je šele nakazovalo.« Je zapisala Irena Cerar v svojem delu Svetišča narave. Izvirna zgodba, ki bralcu ponuja večplastno izkušnjo doživljanja narave je postala knjiga leta 2024.

Avtorica se je podala na edinstveno sedemtedensko popotovanje po Sloveniji. Skozi poglobljeni dostop radovedne opazovalke je doživljala lepoto naravnih habitatov. Poti in bivanja so avtorico vodili od samotne koče v divjini Kočevskega gozda, med pastirje in volkove v planine pod obronke slovenskih gora, ob rečne struge prekmurskih ravnic, kjer je nepričakovano izkusila katastrofalne poletne poplave, v Škocjanske jame z bogato raziskovalno zgodovino, na slovensko obalo, v soline med redke ptice, pa tudi med stare sadovnjake ter biotsko ohranjene travnike Kozjanskega.

Ob branju njenih spominov se zavemo, kako lepa in edinstvena je naša pokrajina, ponekod še vedno divja, vendar razkošna.

Nemški pisatelj, dramatik in novinar nam je poznan po romanu Sprehajalec knjig, hvalnici knjig in branja. Tudi Pekarnica zgodb je duhovit, z življenjskimi modrostmi sestavljen roman. Glavna junakinja Sofie je primabalerina, ki je vso svoje življenje posvetila baletu in karieri. Potem pa se je nenadoma zgodilo nekaj, kar jo je popolnoma sesulo. Po padcu je morala zaključiti baletno kariero. Glasba je zanjo utihne, hladen dež ji spere toploto koncertne dvorane z golih ramen. Sophie se vtaplja v mislih, ki švigajo skoznjo kot strele. Ali izguba kariere pomeni tudi izgubo prijateljev in morda tudi moža? Stene njunega stanovanja so nenadoma prazne, zdaj plesa ni bilo nikjer več. Florian je slike našel v dnevni sobi, nagrmadene v stolpe in prikrite z rjuhami. Težko obdobje za oba.

»To je bil zanjo težek čas. Usoda ji je dodelila novo življenje, čeprav ni prosila zanj. Starega ni mogla dobiti nazaj. Usoda ne pozna vračil.« str. 23

Na drugi strani spoznamo Giacoma, vaškega peka, ki neznansko uživa v svojem delu, vendar je v skrbeh, da bo moral zapreti svojo pekarno, ker namreč nihče noče delati v pekarni sredi noči. Sofie pa odkriva čarobnost peke kruha in Giacomove vsakodnevne modrosti.