Anja je na podlagi dvotedenskega bivanja na Madagaskarju napisala pripoved o njegovem delu in predvsem pečatu, ki ga je Peter ali Pedro, kakor tam vsi imenujejo, pustil pri ljudeh s katerimi sobiva. Peter Opeka je misijonar, rojen v Buenos Airesu staršem slovenskega rodu. Peter zagotovo ni le misijonar; je svetilnik, luč, upanje za vse tiste, ki ga potrebujejo. Po njegovi zaslugi se je življenje in razmišljanje ljudi na Madagaskarju precej spremenilo. Nove generacije na prvo mesto postavljajo izobrazbo, šele potem poroko in ustvarjanje družine. In mladi si ne želijo več tako številnih družin, lačnih ust, ki jih ne morejo preživljati. Danes ima mesto Akamasoa, ki je nastalo na smetišču, 30 tisoč prebivalcev. Mesto ima šole, univerze, zdravnike, igrišča, zato množično prihajajo ljudje iz okoliških nerazvitih krajev. Peter ima neomajno voljo, energijo, ki je za mnoge Malgaše kakor luč sredi ničesar. Anji je bil vedno na voljo, kljub vsem zadolžitvam. Poskrbel je za vse, kar je potrebovala in jo napotil tja, kjer je vedel, da bo našla zgodbe, kot popotnik, ki razume, kako se ustvarjajo spomini. To ni samo zgodba o Pedru Opeki, je mnogo več, to so zgodbe njegovih ljudi, Malgašev, katerim je za vedno spremenil življenje.

Je moja sestra še živa?

Ameriška avtorica Diane Chamberlain navdihuje z življenjskimi zgodbami, ki jih začini s kompleksnimi odnosi, mestoma neobičajnimi dogodki, razkrivanjem skrivnosti in življenjem samim. V romanu Skrivna sestra se znajdemo v družbi Riley, ki se po očetovi smrti po dvajsetih letih vrne v domači kraj. Z bratom sta podedovala očetovo hišo in kamp, nevede pa tudi veliko skrivnosti. V času njunega otroštva je njuna sestra Lisa storila samomor, saj ji je grozil zapor zaradi umora učitelja violine. Namigi, da je Riley v resnici posvojena, Lisa pa sploh ni mrtva, jima ne dajo miru. Ko Riley gleda posnetke Lisinega igranja na violino, čuti, da je to manjkajoči del njenega življenjskega mozaika, in če njena sestra res ni mrtva, jo mora poskušati najti. A Danny za Liso niti slišati ne želi, njen zločin in domnevni samomor sta njega in njegovo mladost preveč zaznamovala. Med krpanjem medsebojnega odnosa Riley in Danny znova spoznavata sebe, drug drugega in svojo družino. Rileyina vztrajnost pri odstiranju družinskih skrivnosti pa je pri tem tako nalezljiva, da jo lahko začutimo izza besed. Roman, ki bralca vrne k njegovim koreninam, k razmisleku o svojih bližnjih.

Pokimala sem proti članku, ki je bil še vedno v škatli. "OBTOŽENA MORILKA LISA MACPHERSON DOMNEVNO MRTVA." "Kaj je to?" Moj glas je bil le še šepet. Segla je proti škatli in jo nežno osvobodila iz mojega krčevitega oprijema. "Želel je, da ne bi nikoli izvedela," je rekla in jo položila nazaj na polico. "Upala sem, da bom to škatlo spravila od tod, preden bi jo ti slučajno našla. Želel bi, da to storim, vendar nisem bila prepričana, kam jo je skril. Tako me je skrbelo, da bi ..." Stresla je z glavo. "Zapri jo in jo vrzi proč, Riley. Tako bi si on želel." (str. 97)

Vsi okoli nje lažejo!

Chloe je hčerka serijskega morilca, ki je zaprt zaradi umora šestih najstnic. Dvajset let zatem se Chloe, sedaj psihologinja, pripravlja na svoj poročni dan. Z Danielom se bosta poročila ravno julija, natančno dvajset let po umorih najstnic. A še preden se njun dan zgodi izgineta dve najstnici iz okolice, kjer Chloe biva in dela. Izginotji Chloe pahneta v igro mačke in miši ter dvome v vse in vsakogar. Oče je zaprt, torej je na delu njegov posnemovalec? Bi to lahko bil njen zaročenec?

Glavo obrne proti nebu in me pogleda, kot da bu vseskozi vedela, da sem tam. Spogledava se in sprva je sploh ne prepoznam. Videti je znana, a ne vem, zakaj. Pogledam jo – njene oči, usta, nos – in takrat mi kapne. Pobledim. Ženska pod mojim oknom sem jaz. (str. 249)

Kaj ima glasba pri tem?

Švedskega avtorja Davida Lagercrantza smo spoznali, ko je nadaljeval delo Stiega Larssona v znani seriji Millennium. Obscuritas pa je prva knjiga njegove serije Rekke/Vargas. Mikaela Vargas, mlada preiskovalka, združi moči s profesorjem Hansom Rekkejem, priznanim strokovnjakom za tehnike zasliševanja. Kljub nasprotovanju Mikaelinih nadrejenih preiskujeta umor nogometnega sodnika afganistanskih korenin. Obenem se med njima spleteta še poseben odnos in zaupanje. Osumljeni oče enega od nogometašev se jima ne zdi verjetni krivec in tako se osredotočita na preteklost žrtve. Kjer odkrijeta zanimive povezave z glasbo. Si predstavljate, da ste glasbenik in se znajdete v času, ko je glasba prepovedana? Lagercrantz nam postreže z zanimivim preiskovalnim dvojcem, ki poleg bistroumnosti data zgodbi še svoj osebni pečat.

"Spraševala sva se ..." je začela in razmišljala, kaj naj reče. "Kaj ste se spraševala?" "Ali ni morda tudi Kabir igral klasične glasbe." Jonas Beijer je ob teh besedah očitno osupnil, saj je molčal. "Sta zmešana?" je naposled vprašal. "Saj je samo sled," se je branila. "Kako sta se domislila tega? Ker je razbil nekaj glasbil?" Bi mu morala pojasniti, da sta to sklepala po gibih rok med sojenjem? Ne, je pomislila, zveni za lase privlečeno. (str. 213)

Ameriška avtorica Diane Chamberlain nam vedno znova postreže z življenjskimi zgodbami. V tem romanu spoznamo Carly, ki si še ni opomogla po smrti moža, vojaka v Vietnamu, ko izve, da ima njen nerojeni otrok srčno napako, ki je v letu 1970 še niso znali pozdraviti. Njen svak, Hunter, pa ve, da bi to znali rešiti v letu 2001, zato Carly zaupa svojo skrivnost, da on sam prihaja iz prihodnosti. Da zna izračunati portale, preko katerih bi tudi ona lahko odpotovala v prihodnost, v obdobje, ko je perinatalna kirurgija že močno napredovala. Carly je pristala v letu 2001 in se tam močno oprla na Hunterjevo mamo, a kmalu spoznala, da je v tem nenavadnem času odvisna samo od sebe. Prvič v rokah drži mobilni telefon, uporablja računalnik in naroča preko spleta. A najpomembneje je, da bo njena deklica tudi po porodu dobro. Bralci s Carly potujemo skozi čas in stiskamo pesti za njeno Joanno. Družabni roman s pridihom fantazije, ki nas ne pusti ravnodušnih.

Ob šestih sem svojo spečo dojenčico poljubila za lahko noč. Po licih so mi tekle solze in se zlivale na njena lica. "Vrnem se, takoj ko bo možno ljubica," sem ji zašepetala. "Imam te rada bolj, kot boš kadarkoli vedela." Celeste sem napisala sporočilo, da sem šla pomagat prijateljici, ki se je znašla v hudih zdravstvenih težavah in da se vrnem čez nekaj dni. Potem sem se izmuznila iz enote za intenzivno nego, ker nisem hotela, da kdo vidi moje solze. Jokala sem vso pot do stanovanja. Ljudje na ulici so se obračali stran, ker se jim je bilo neprijetno soočati z žalostjo. Pomisli, kaj moraš narediti, sem si rekla, ko sem hodila. Osredotoči se. (str. 235)