Ne bi je smela pustiti same!

Tracy Crosswhite je preiskovalka, ki ji izginotje sestre pred dvajsetimi leti ne da miru in jo je ameriški avtor Robert Dugoni postavil v središče kriminalne serije, ki se začne z naslovom sestrin grob. Zaradi sestrinega izginotja se je življenje njene družine postavilo na glavo in prav zato je Tracy postala detektivka na oddelku za umore v Seattlu. Po tolikih letih so blizu njenega domačega mesta Cedar Grove končno našli posmrtne ostanke, ki so se kmalu izkazali za sestrine. Že pred tem obtoženi posiljevalec je sedaj že dvajset let v zaporu zaradi domnevne krivde, da je nekako škodil Sarah, a Tracy se zdi, da so bili dokazi takrat nekako podtaknjeni. Prepričana je, da Sarah tistega dne na strelskem tekmovanju ni nosila uhanov v obliki revolverjev, ki ji jih je podaril oče. Tracy se poveže s prijateljem iz mladosti, ki je sedaj odvetnik in skupaj jima uspe, da dosežeta ponovno sojenje v primeru Sarahine smrti, ki je sedaj preraslo v dokazani umor. Bo Tracy na lovu za storilcem ohranila celo kožo? Dugoni s kratkimi poglavji vzdržuje napetost vse do zadnje strani.

Srkala je pivo in se spet spomnila pogovora s Finnom, ko je stala na stopnicah pri zadnjih vratih njegovega doma. Previdna bodi. Včasih je boljše, če na vprašanja ne dobimo odgovorov. Nikogar več ni, ki bi se mu lahko kaj zgodilo, DeAngelo. Pa je. Roy Calloway je bil prav tako zamišljen tisti večer, ko se je pripeljal do veterinarske klinike. Tvoj oče … je začel, preden si je premislil in se ugriznil v jezik. (str. 311)

Dobrodošli na Madeiri!

Avtorica Kate Frost nam je v slovenščini postregla že z romanoma Knjigarna na Maldivih in Letovišče na Zanzibarju. Gre za romane, ki so lahkotni, sproščujoči, življenjski, avtoričin slog pa odlikujejo opisi dogajalnega prostora, zanimivi dialogi in karakterno dobro orisane osebe. Za potrebe tega romana je govorila z osebami, ki že več let živijo na Madeira, s posamezniki, ki se dejansko ukvarjajo s čuvanjem hiš in psov.

V romanu spoznamo Tabitho, ki prihaja iz številčne, ljubeče družine, a se je z željo po krpanju ran preteklega razmerja in odnosa z nekoč najboljšim prijateljem, odločila za potovanje po svetu v okviru zanimive službe – je varuška hišnih ljubljenčkov in domovanj lastnikov med njihovim dopustom. In tako jo delo pripelje na Madeiro. Spozna prijazna, a precej zahtevna lastnika dveh psov in ene muce, a zahtevnost dela odtehta vila s prekrasnim razgledom na Atlantik. Lastnika odpotujeta v smeri Afrike, Tabitha pa uživa v miru, se kratkočasi s plavanjem v bazenu pred vilo, crkljanjem z novimi kosmatimi prijatelji in pisanjem besedil za nove glasbene uspešnice, kar ji omogoča še eno delo na daljavo. Dokler njenega miru ne skali nenaden in nenapovedan prihod sina lastnikov, ki ga le-ta sploh nista omenila. Raff zavzame celotno hiše, ob tem pa še popiva. Tabitha bi ga najraje izgnala, a je ta vila vendarle bolj njegov dom kot njen in tako ta simpatičen mladenič ostane, in ko ga bolje spozna, ugotovi, da je sicer zelo prijeten in pozoren. A tudi na Madeiri te lahko dohiti preteklost, Tabithin najboljši prijatelj je na otoku in Tabitha se res želi srečati z njim, saj mora najti mir v sebi v zvezi s krivico, ki ji jo je prizadejal sredi njunih sicer uspešnih glasbenih karier. To je botrovalo Tabithinemu umiku iz srede glasbene scene in svetovnih odrov. Je Olli od nje vedno želel več kot prijateljstvo? In kaj naj postori v zvezi z odnosom z Raffo? Lagala je njegovima staršema in laži niso nekaj, kar bi ji sicer bilo v navadi. Osrednja nit romana Sončna Madeira so vsekakor odnosi.

Ocean je žarel, nastajali so dolgi valovi, ki so jih daleč od prodnate plaže zadrževali kamni, ki so varovali laguno. Vas Ponta do Sol je bila obdana s pečinami, na eni je stala hotelska zgradba na robu, nasprotna pa je bila prekrita s plantažo bananovca. Zrak je imel okus po morski soli, vonj po pečeni ribi se je valil proti njim in vročina vlažnega popoldneva je prežemala vse. (str. 68–69)

Ker je bila ženska, ni bila slišana…

Anna Maria della Pietá je bila sirota, za katero se je zdelo, da se je rodila z violino v rokah, čeprav je bilo poreklo njenih staršev neznano. Postala je najmlajša članica orkestra Figlie di coro, slavni orkester sirotišnice, ki je v preteklosti slovel kot najboljši v Italiji. Anna Maria je bila najljubša učenka Antonia Vivaldija, no, vsaj večino časa, saj je bil ta slavni skladatelj precej muhast in nikakor ne vedno navdušen nad tako hitro napredujočo učenko, ki bi lahko ogrozila njegov sloves. Anna Maria je tudi izredno dobro skladala, v njenih mislih se je harmonija skozi violino ali note na pergamentu prelivala v barvah. A tega ji Vivaldi ni hotel priznati, njene zamisli je z veseljem razglašal za svoje. Njena želja po nazivu maestra di coro, mojstrica glasbe, pa je vse bolj tlela in ogrozila vse, kar je bilo Anni Marii ljubo. Gre za zgodbo, grajeno na resničnih dejstvih o najboljši violinistki 18. stoletja, ki jo je avtorica sestavila v zanimivo, navdihujočo pripoved lahkotnega značaja.

»Poletje se hitro bliža. Nove kompozicije bomo potrebovali.« Njegov pogled uide stran, potem pa se spet vrne k njenemu. »Razvijal sem nekaj zamisli, veliko obetavnih začetkov. Zanima me, ali bi mi rada spet pomagala z njimi?« Nekaj zamiglja v njej in pomisli na prepise not, ki mu jih je puščala. Všeč so mu, pomagali so mu. Zdaj mora najti prave besede, mu pokazati, da je hvaležna za to pozornost, da ceni njegovo veličino bolj kot vse drugo. (str. 216)

Nizozemski pisatelj in pesnik Jaap Robben je avtor številnih del za odrasle in otroke. Njegov tretji roman iz leta 2022 Tančina življenja tankočutno odstira posledice nepredelanega žalovanja ženske, ki je v nekoč močno katoliškem nizozemskem mestu Nijmegen izgubila nezakonskega otroka. 81 letna Frieda se po smrti moža znajde v domu za ostarele. Pri hoji uporablja rolator in slabše sliši, zato ne more biti sama v hiši. Sin Tobias ji pomaga pospraviti hišo, vrniti jo morajo stanovanjskemu skladu. Nočni metulj, ki se je ujel v pajkovo mrežo na oknu v domu Friedo spomni na neko davno obdobje njenega življenja z Ottom, s katerim je imela ljubezensko razmerje in sad tega je bil mrtvorojeni nezakonski otrok. Družino si je ustvarila z Luoisom, živeli so mirno in srečno življenje, vendar nikoli ni pozabila na zamolčano preteklost. Težko je živeti s skrivno bolečino v srcu, z neizrečenimi besedami, ki kot kamen obležijo na duši. Frieda odstira svojo žalostno preteklost, drobci davnih dni priplavajo na plano.

Anja je na podlagi dvotedenskega bivanja na Madagaskarju napisala pripoved o njegovem delu in predvsem pečatu, ki ga je Peter ali Pedro, kakor tam vsi imenujejo, pustil pri ljudeh s katerimi sobiva. Peter Opeka je misijonar, rojen v Buenos Airesu staršem slovenskega rodu. Peter zagotovo ni le misijonar; je svetilnik, luč, upanje za vse tiste, ki ga potrebujejo. Po njegovi zaslugi se je življenje in razmišljanje ljudi na Madagaskarju precej spremenilo. Nove generacije na prvo mesto postavljajo izobrazbo, šele potem poroko in ustvarjanje družine. In mladi si ne želijo več tako številnih družin, lačnih ust, ki jih ne morejo preživljati. Danes ima mesto Akamasoa, ki je nastalo na smetišču, 30 tisoč prebivalcev. Mesto ima šole, univerze, zdravnike, igrišča, zato množično prihajajo ljudje iz okoliških nerazvitih krajev. Peter ima neomajno voljo, energijo, ki je za mnoge Malgaše kakor luč sredi ničesar. Anji je bil vedno na voljo, kljub vsem zadolžitvam. Poskrbel je za vse, kar je potrebovala in jo napotil tja, kjer je vedel, da bo našla zgodbe, kot popotnik, ki razume, kako se ustvarjajo spomini. To ni samo zgodba o Pedru Opeki, je mnogo več, to so zgodbe njegovih ljudi, Malgašev, katerim je za vedno spremenil življenje.