Koliko je dovolj?

Poglavitno vprašanje, ki bi si ga morali zastaviti je: »Koliko je dovolj?« Če se želimo premakniti iz trenutnih okoliščin, moramo poskusiti nekaj novega, a ni nujno, da bo delovalo takoj. Avtorja pravita, da denar ni vse, pa vendar tudi nič ni. Zato svetujeta, da je pomembno porabljati manj denarja kot zaslužimo in tudi pri tem ne presegati svojih meja. Pogosto se nam zgodi, da se sredi svojega doma, polnega različnih reči, počutimo same, nekako prazne. Zunaj tega pa kopičimo odnose, ki nas ne krepijo in ne navdihujejo. Pomembno je postavljati meje, po potrebi zapustiti določeni odnos. In se vprašati, če ga zares potrebujemo in v kolikšni meri. Avtorja pravita, da so jasne meje na vseh področjih pomembne za uravnoteženo in zdravo življenje. A potrošniško naravnano okolje nas spodbuja k zamenjavi reči in naprav, k nadgradnji sistemov, ki jih poznamo, k nenehnemu napredku, k številčnim družbam. A le-to ni vedno ugodno za nas. Minimalizem nas spodbuja k temu, da uporabimo reči in naprave, ki jih imamo in ne da le-te izrabijo nas oz. nas spremenijo celo v odvisnike. Prav tako minimalizem ne bo sestavil naše ustvarjalnosti, ampak nam bo znotraj vsega omogočil odkriti svojo ustvarjalno plat. Avtorja nam za idejo ponujata igro minimalizma – prvi dan se znebimo ene stvari, drugi dan dveh in tako naprej. Prodamo, zamenjamo ali podarimo ter tako naredimo sebi prostor, da bomo lažje vzdrževali red, bomo manj obremenjeni in bomo lažje dihali sredi prostorov v katerih bivamo. Gre za priročnik, ki je brca v zadnjico sodobne družbe in hkrati opomnik sredi novodobne normalnosti, idealov in trenda, pomembno je imeti in biti več. Avtorja pri tem citirata druge avtorje, nam za zgled postavljata lastne osebne izkušnje in trditve postavljata na podlagi praktičnih primerov, hkrati pa priznavata, da sta po svoje hinavska, saj se minimalističnih načel tudi sama vedno ne držita, a njuni življenji sta se spremenili na bolje, sta bolj mirna in zbrana. Joshue Fields Millburna in Ryana Nicodemusa sta v spletnem in filmskem svetu znana kot Minimalista. Imata pa tudi podkast TheMinimalists.com. Oba trenutno živita v Los Angelesu in nas želita izbezati iz družbe, preobremenjene z materialnostjo.

Večje domove kot si lastimo, večji status kot uživamo; in večje kot je naše bogastvo, večja verjetnost je, da bomo prekinili povezavo s stvarmi, zaradi katerih se počutimo zares žive. (str. 93)

Ann Napolitano si je že od rane mladosti želela postati pisateljica. Želja je postala resničnost, njen prvi roman je izšel leta 2004, šestnajst let kasneje je doživela preboj z romanom Dragi Edward. Živijo, lepotica pa je po mnenju bralcev portala Goodreads in urednikov Amazona najbolj brana knjiga leta 2023. V italijanski četrti v Chicagu odraščajo štiri sestre Padovano, tako različnih karakterjev, vendar med seboj neločljivo povezane. Močna in odločna Julie je najstarejša in tudi želi vedno biti prva, Sylvie je svojeglava, nežna in poetična kot je bil oče Charlie. Cecelia, ena od dvojčic je ljubka, rada se smeje in rada riše, Emeline je prizemljena in neposredna. Sestre se rade primerjajo z Marchevimi sestrami iz romana Čas deklištva. Julie se zaljubi v Williama, srednješolskega košarkarskega zvezdnika, fanta, ki je bil oropan ljubezni staršev. Nastanjen v študentskem kampusu, daleč stran od družine ve, da se poti njegove družine in njega ne bodo nikoli več križale. Julia je odločna za oba, zdi se kot da je njuno življenje pravljica, od Williama ne pričakuje le ljubezni in pozornosti, hoče, da služi denar, hoče se poročiti z univerzitetnim profesorjem, prva med sestrami želi roditi, zase hoče le najboljše. William se zaveda, da se ni poročil samo s svojo ženo, temveč tudi z njeno družino. Juliine ambicije se razblinijo, ko prebere njegovo knjigo. Nikoli ne bo dovolj dober zanjo. Tragedija kot vihar razpiha čustva in skrito srečo družine Padovano. Ann Napolitano je sestram vdihnila tako močne in različne značaje, ki se med seboj dopolnjujejo, iskrijo. Ene sanjajo, druge prizemljene drvijo skozi življenje. Mislijo, da so zadržane v telesih, v biografskih podatkih svojih življenj. In kot pravi oče Charlie svoji sorodni duši, hčeri Sylvii, vsi bodo enkrat dojeli smisel življenja. Še tako oddaljene, so sestre na nek način vedno povezane: na muralih, ki jih riše sestra Cecelia in v njihovih srcih, čeprav se niti, ki jih povezujejo občasno zrahljajo. V ganljivem družinskem romanu se soočimo z družinskimi travmami, posameznikovimi željami ter pričakovanji njegovih najbližjih.

Douglas Stuart je škotski pisatelj, avtor nagrajenega romana Shuggie Bain. Tudi zgodba drugega romana Mladi Mungo je postavljena v revno četrt Glasgowa na začetku devetdesetih let. Je neverjetno čustvena in iskrena zgodba o brutalnem nasilju in uničenih družinah ter materi, ki zaradi alkoholizma otroku vzame še zadnje upanje o normalnem otroštvu. Težko se je upreti krutosti, ne da bi sami postali kruti. Mungo je star petnajst let, kot najmlajši v družini skrbi za zapito mater. Ko spozna katolika Jamesa, se v njem nekaj premakne in vzbudi upanje na boljše življenje. Fanta najdeta zatočišče v Jamsovem golobnjaku, zavedata se, da ju okolica ne bo sprejela, Mungo se še posebej boji starejšega brata Hamisha, obenem vodjo lokalne protestantske tolpe.

Ker se mati boji, da je njen najmlajši sin morda gej, Munga pošlje na ribolov dvema moškima šovinistoma, ki ju je spoznala na srečanju anonimnih alkoholikov. Toda nekdanja zapornika sta vse prej kot prijetna družba mlademu fantu. V surovo zgodbo, polno nasilja so vpletena nežna čustva in kanček človečnosti. V temačnem svetu še obstaja upanje, žarek, ki posveti v temo. Odrešujoča ljubezen, ki tli tam nekje..

Abdulrazak Gurnah je leta 2021 prejel Nobelovo nagrado za literaturo, v svojih delih se večinoma posveča begunstvu, takšen je tudi njegov četrti roman Paradiž, ki razgalja kolonializem in usode beguncev v prepadu med različnimi kulturami in celinami. Glavni junak je dvanajstletni deček Yusuf, ki ga oče proda bogatemu trgovcu Azizu, da bi poplačal svoj dolg. Deček trgovcu služi kot služabnik na potujočih trgovanjih, tam se sreča z brutalno resničnostjo, surovostjo krajev v oddaljenih delih Afrike, kjer potujejo in ljudi, ki jih na sami poti srečujejo. Evropski kolonizatorji so kritično zaznamovali politični, ekonomski in socialni ustroj afriške celine. Na prašnih poteh po Afriki, se pričenja njegova pot odraščanja, iskanja samega sebe… Yusuf hrepeni po svobodi, obenem pa je razdvojen med dvema svetovoma, ki jima pripada. Khalil, nekaj let starejši od Yusofa je njegov učitelj, sopotnik, sotrpin. Uvaja ga v življenje, hierarhijo, kateri sta oba podrejena. Yusuf ima dve lastnosti, ki mu pomagata preživeti: fizično lepoto, ki učinkuje na vse okoli njega, in nekakšno prirojeno mirnost, razsodnost, s katero obvladuje stiske, osamljenost, življenje na območju babilona nerazumljivih jezikov, predvsem arabščine, ki je jezik moči, jezik Aziza in poveljnikov karavane. Roman je večplasten, nenavadna umetnina, nominiran je bil tudi za Bookerjevo nagrado.

Kdo je v resnici morilec?

Detektiva Aidana Waitsa že poznamo v luči njegovih težav z alkoholom in nenavadnih zapleto. V tretjem, hkrati sklepnem delu trilogije z njim v glavni vlogi ga spoznamo sredi varovanja zapornika, ki si je prislužil vzdevek Mesečnik, po katerem nosi ta del serije tudi naslov. Zapornik v bolnišnici zatrjuje, da je nedolžen, da ni ubil članov družine Moore. Nato pa se, kljub dobremu policijskemu varstvu, zgodi drzen napad, v katerem zapornik umre. Britanski avtor bralca nato v družbi Aidana in policistke Naomi popelje na napeto pot iskanja krivca za napad ter odkrivanja resničnega ozadja napada. Je bil nemara Wick res nedolžen? Aidan se znajde med dvema ognjema - izsiljevanjem sodelavke ter iskanjem pravice. Nekdo mu streže po življenju in pri tem ni varna niti njegova sestra. Mu bo uspelo ostati živ? Je v ozadju vsega njegov stari sovražnik Carver?

"Ker si mi bil všeč, butelj." Izraz na njenem obrazu je pričal, da ne laže. "Ker sem si želela delati s tabo, mater." Odprl sem usta, da bi nekaj povedal, vendar nisem našel besed. Ugotovila je, kam pes taco moli, in odkimala. "Ta možnost ti dejansko ni padla na pamet, kajne? S tabo ni vse v redu, veš," je rekla nekoliko zaskrbljeno. "Ne vem ali je kriv ta primer, Zain Carver, razmere v tvoji družini ..." "Res je. Ne veš." "Vsekakor pa ne razmišljaš trezno. Pomoč potrebuješ." "Zjutraj se bova pogovorila," sem se obrnil nazaj k avtu. Stiskalo me je v prsih in v oči so mi prišle solze. (str. 232)