Pred kratkim je izšla še zadnja kriminalka iz trilogije Vodnjaki. Prvi dve z naslovom Cerkev in Tajkun smo že predstavljali v tej oddaji. Vodnjaki so izmišljena pohorska vasica, ki je rdeča nit vseh treh pripovedi. Čeprav je vsak roman mogoče brati brez poznavanja prejšnje knjige, je vseeno priporočljivo, saj so zgodbe domišljeno povezane med seboj. Glavn lik in osrednja nit v Demšarjevih romanih je še vedno inšpektor Vrenko, čeprav se v drugem delu Vodnjakov z naslovom Tajkun upokoji, je še vedno prisoten. Estonia je napet in odlično napisan zaključek trilogije, ki se začne z jesenjo , leta 1994, ko je slovenski par obiskal prijatelje na Švedskem. Hčer Ivo sta pustila v varstvu pri prijateljih in se odpravila na izlet v Talin, od koder sta se nazaj vračala strajektom Estonia, vendar se je zgodil brodolom v katerem sta potonila tudi Ivina starša. Iva ostane pri družini na Švedskem in ko odraste, se med njo in njihovim sinom splete ljubezenskega vez. Trideset let kasneje se Iva z možem vrne v Slovenijo, odločita se za obnovo hiše staršev v Vodnjakih, kjer je sedaj vse drugače kot je bilo nekoč, predvsem je vas obnovljena. Dve novi hiši, poimenovani Čebela in Hruška imata na voljo tudi električna kolesa za izposojo. Ko Iva in Mikael Sjὂvall pričneta obnavljati hišo, na dvorišču pri popravilu vodovoda naletijo na človeško truplo, ki je že dolgo v zemlji. Demšar je z vsakim romanom boljši in bolj suveren, ugotavljajo literarni strokovnjaki.

Spodkovan je tretji roman iz priljubljene serije kriminalk o inšpektorju Nicku Dixonu. Inšpektor Nick še vedno okreva za posledicami zadnjega primera, tokrat pa dregne v zloglasni svet konjskih dirk. Neukročeni žrebec Bojevnik, prvak v svoji kategoriji je do smrti zbrcal mladega konjušnika. Vse kaže, da je bila samo nesreča, ko pa se starejši brat vrne iz Afganistana, zahteva razkritje resnice. Nick Dixon predano išče znake, da bi razkril resnico. Stave so v tem športu vedno pomembne, da so lahko tako nevarne in sprevržene pa marsikdo težko dojame.

Moa Herngren je napisala razmisleka vreden in srce parajoč roman z naslovom Tašča, ki odlično prikaže, kako težko je včasih komunicirati in kako težko je razumeti, da nas drugi ne dojemajo enako, kot se dojemamo sami. Pisateljica izvrstno opiše odnos med Aso, mamo samohranilko in sinom Andresom, ki se nekega dne poruši, ko sin spozna novo dekle, ki je mimogrede hči njene najboljše prijateljice Stine. S prejšnjim dekletom je navezala prijateljske stike, z novo snaho Josefin pa nikakor ne steče. Asa se na vso moč trudi, da bi se povezala s snaho, povabi ju k sebi, ko ostaneta brez strehe nad glavo. Vendar snaha vztrajno odklanja bližino; pomoč, se zdi kot vtikanje v njuno skupnost. Od matere se vse bolj odmika tudi sin. Tudi po rojstvu vnučka Sama Asa ni zaželena, kaos medosebnih odnosov, ki ga diktira posesivna snaha, se poglablja, dokler ne pride do tragedije. Po materini smrti ostane Asa povsem sama, grobo izločena iz sinovega življenja, nikogar več ni, ki bi ji stal ob strani, tudi prijateljica ji obrne hrbet. V poskusu zbližanja s svojim sinom in vnučkom, nehote naredi še kakšno napako, ki jo oddaljuje od družinske sreče in pahne v še večji prepad. Zgodba je odraz sodobnega, vedno bolj brezosebnega sveta, kjer je vse man j prostora za strpnost.

Krojenje tišine je pretresljiv biografski roman, ki govori o življenju Franca in Terezije v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Fant, ki mu zaradi bolezni ne pripisujejo nobenih možnosti v življenju in dekle, ki premore izjemen pogum in moč, skupaj ustvarita zgodbo, ki jo desetletja zatem piše njuna najmlajša hči. Gre za zgodbo, ki so jo sicer navdihnili opisani resnični dogodki, a je zapisana kot plod avtoričine domišljije. A na koncu je prav nit družine, ljubezni, žal tudi vojne tista, ki kakor krojač poveže vse konce v celoto. Kakor mesto Maribor z okoliškimi kraji in ljudmi, je okrevala tudi opisana družina, a nikoli več ni bilo zares isto. Gre za zgodovinski oris, dokument časa in prostora ter spomenik družini!

Če doma pred vojno ne bi brali Slovenca, če ne bi bilo pogovorov z atekom in Cirilom in ne bi doživel prvih, grobih tednov nemškega prihoda v Maribor, bi morda celo verjel, da z vojno ni nič narobe. A čutiš laž in veš, da moraš od tod. (str. 162)

Babica Gigi do konca svojih dni skriva bolečo zgodovino svojega življenja, da bi zaščitila tiste, ki jih je imela neznansko rada. Vnukinji Hannah zapusti pismo s prošnjo, da razišče preteklost, odstre tančice, ki jih sama ni zmogla in namesto nje popravi stvari. V knjigi se prepletata sedanjost in preteklost, ki jo Hannah odkriva v raziskovanju francoskega podeželja, kjer je nekoč divjala vojna. Leta 1942 se v majhno vasico Sain-Michele v dvorec župana naseli nemška vojska, ki med vaščane vnese strah, razdvojenost in maščevalnost. Učiteljica Lucie, njen Gabriel, gostilničarka Violeta, pek in njegova žena so preko okupiranega ozemlja reševali židovske otroke, ki so bili pred tem za kratek čas nastanjeni pri učiteljici Lucie v kleti. Vaščani pravzaprav drug za drugega ne vedo, kdo je s kom povezan ali komu lahko sploh še zaupajo? Županova žena Marie-Louise uživa sredi blagostanja v dvorcu, prezirana s strani vaščanov, ki so v nenehnem strahu zaradi okupatorja. Deklica Mirabela je med zadnjimi židovskimi otroki, ki bi jih morali po češnjevi poti spraviti čez mejo. Ime je dobila po slastnih mirabelah, ki rastejo poleg češenj na vrtu za učiteljičino hišo in iz katerih učiteljica pripravlja slastne marmelade ter druge jedi. Hannah poskuša odkriti kdo je zapisoval recepte v zvezek. Zdi se, da ni bila samo ena oseba povezana z recepti. Češnje so namreč poimenovali tudi otroke, ki so jih reševali na osvobojeno ozemlje. Hannah počasi odstira drobce zgodovine, išče ljudi... Kdo je bila njena babica Gigi v resnici? Zgodba temelji na resničnih pogumnih dejanjih odporniškega gibanja v Franciji.