Žerjavi letijo na jug

Devetinosedesetletni Bo je bil nekoč gospodar svojega življenja, zdaj pa nič več, njegovo telo ga ne uboga povsem.  Ženo Fredriko so pred nekaj leti odpeljali v dom za ostarele zaradi napredujoče demence. V kozarcu hrani njeno ruto, ki ima še vedno vonj po njej in ga vrača v čase, ko je življenje imelo drugačen smisel. Sin Hans prihaja redno in skrbi za zaloge hrane ter drva. Oskrbovalci prihajajo štirikrat dnevno, najraje ima Ingrid in Johanno, včasih ga kljub vsemu nasmejita ter imata radi njegovega ljubljenega psa Sixtena, ki mu pomeni vse. Bo je jezen na sina, ker mu hoče odvzeti Sixtena, sanjari, da ga bi izbrisal iz oporoke. Bo veliko spi in se v svojih sanjarijah vrača v otroštvo in podoživlja zapleten odnos s svojim »starim«.  Včasih se po telefonu slišita z edinim prijateljem Turejem, ki je prav tako ostarel in bolehen.

Avtorica lepo oriše odnos med Bojem in njegovim sinom Hansom, jezo in otopelost na eni strani ter skrb na drugi strani. Besedilo je v glavnem pisano z Bojeve perspektive, občasno ga dopolnjujejo zapiski oskrbovancev na domu.

Švedska pisateljica Lisa Ridzen je idejo za prvenec dobila med brskanjem po očetovi hiši, kjer je našla zapiske dedkovih oskrbovalcev, ki so mu v zadnjem letu življenja vsak dan pomagali. Zgodba, prepletena s čustvi še dolgo odzvanja v mislih, obenem pa oriše čas v katerem živimo.