Josip Jurčič

 

 

 

Portret Josipa Jurčiča

 

Jurčičeva rojstna hiša na Muljavi. 

 

 

 

 

 

 

 

 

Univerza na Dunaju. 

 

 

 Naslovnica Desetega brata, 1866.

 

 

 

 

 

Skupinska slika slovenskih kulturnikov, posneta leta 1877 v Ljubljani. Med njimi lahko prepoznamo Josipa Jurčiča, ki sedi drugi od desne proti levi, Frana Levstika, ki sedi predzadnji od desne proti levi, in Janka Kersnika, ki stoji tretji od leve proti desni.
(NUK, Zbirka upodobitev znanih Slovencev)

 

Osmrtnica Josipa Jurčiča.

 

Jurčičev nagrobnik na Navju v Ljubljani.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 Naslovnica Desetega brata iz zasebne zbirke Jurčičevih spisov.

 

Naslovnica Desetega brata, 1866.

 

Jurčičev spomenik v Mariboru

 

 

Slovenska knjižnica – periodična zbirka, v kateri sta izšla roman
Dr. Zober in tragedija Tugomer.

 

Naslovnica Ljubljanskega zvona

 

Jurčičeva domačija danes

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Življenjepis Josipa Jurčiča

 

Josip Jurčič se je rodil 4. marca 1844 na Muljavi pri Krki na Dolenskem, in sicer kot drugi otrok in prvi sin materi Mariji (rojeni Jankovič) in očetu Marku. Starejša je bila sestra Marija, mlajši pa brat Anton. Jurčičevi so živeli v tistem delu Muljave, ki so mu nekoč rekli Zavod, zato si je pisatelj tudi izbral psevdonim Zavojšček.

 

Jurčičev rod izhaja iz Hrvaške (Jurišič), saj je bil oče Marko doma iz Jablanice pri Kostanjevici in se je kot stiški kočijaž priženil na manjšo kmetijo k Pajštbarjevim na Muljavo, kjer je imel nekaj let tudi branjarijo in žganjetoč.

 

Pri Jurčičevih je živel tudi stari oče, Jože Jankovič, ki je imel malega Josipa (Jožka) še posebej rad. Bil mu je učitelj pri odkrivanju sveta in življenja. Pripovedoval mu je pravljice o čarovnicah in strahovih, prigode iz časa turških napadov, o tihotapcih in rokovnjačih, o stiških menihih in s tem v Josipu zbudil veliko domišljijo.

 

S šolanjem je Josip poskusil pri sedmih letih na Krki, a ker se v prvem letu, pri učitelju Matiji Šušteršiču, ni naučil niti brati, je obupal in ostal vse leto doma. Pri učenju branja mu je to leto pomagala starejša sestra Marija. Ko je dopolnil devet let, je ponovno pričel obiskovati šolske klopi na Krki, kasneje v Višnji Gori, kjer se je naučil nemškega jezika in jeseni leta 1855 šolanje nadaljeval na ljubljanski normalki, ki jo je dve leti kasneje z odliko tudi zaključil. V šolskem letu 1857/58 je obiskoval gimnazijo in ker je prvi razred opravil z odličnim uspehom, so ga kot drugošolca leta 1858 sprejeli v Alojzijevišče (dijaški zavod), v katerem je ostal do konca 7. razreda. Jurčičevi vzgojitelji so hitro opazili, da je bistrega uma, zato so ga spodbujali k branju, predvsem nekdanji »čbeličar« Jurij Grabnar (poznejši vodja Alojzijevišča) in profesor Janez Gnjezda. Prav tako so podpirali njegov pisateljski dar, s katerim si je že v osmem razredu služil kruh. Janežič, takratni urednik Slovenskega glasnika v Celovcu, mu je mesečno pošiljal za njegove spise toliko, da je lahko skromno živel.

 

Med počitnicami, ki jih je preživljal v domači Muljavi, je z veseljem prisluhnil starejšim vaščanom in njihovim pripovedim o starih časih. Prav tako je tudi veliko bral, najraje na vrtu pod hruško, kjer je prebiral tudi prepovedano literaturo iz alojzijeviškega seznama. Zelo rad je prebiral romane Walterja Scotta, saj mu je bil zelo všeč Scottov Starinar. Začel je zbirati in zapisovati različne pravljice, pripovedke, pesmi in drugo ljudsko gradivo.

 

Pisalo se je leto 1861, ko je pri rosnih 17. letih izdal svojo prvo Pripovedko o beli kači, ki je bila objavljena v Slovenskem glasniku. Presenečal je s svojo neverjetno zrelostjo, zato je kmalu pričel z izvirnim pisanjem in tako so leta 1963 Bleiweisove Novice objavile njegove Spomine na deda. Do konca gimnazijskih let je objavil še kar nekaj pripovedi, med njimi tudi Domna in Jurija Kozjaka (1864). Za slednjega je prejel nagrado Mohorjeve družbe, kar je bilo za mladega pisatelja izreden uspeh.

 

Po maturi, leta 1865, je odšel na Dunaj, da bi na Filozofski fakulteti študiral klasično jezikoslovje in slavistiko, vendar je s honorarji, ki jih je prejemal zelo težko shajal. Zaradi pomanjkanja sredstev študija po treh semestrih ni mogel več nadaljevati, zato od poletnega semestra 1867 ni bil več vpisan, vendar pa upanja, da se razmere izboljšajo in da dokonča študij, ni opustil in je le še vztrajal na Dunaju.

 

Proti koncu leta 1867 je začela slabeti finančna moč Janežičevih književnih podjetij, kar je posledično vplivalo tudi na prispevke, ki so prihajali vse redkeje, zato je Jurčičev duh začel zelo pešati. Pomladi 1868 je obupal nad dokončanjem študija in se preselil v Maribor, kjer je dobil službo v uredništvu Slovenskega Naroda. Isto leto je z Josipom Stritarjem in Franom Levstikom izdal zbornik Mladika ter v njem objavil povest Sosedov sin.

 

V svojem dunajskem obdobju (1865−1868) je ustvaril in objavil kar nekaj del, med njimi je potrebno izpostaviti prvi slovenski roman Deseti brat iz leta 1866 in iz istega leta še Hči mestnega sodnika. Leto za tem je izdal še Kozlovsko sodbo v Višnji Gori. Prav tako je dve tretjini Sosedovega sina (1868) napisal na Dunaju.

 

Kot že omenjeno, je Jurčič v prvi polovici leta 1868 doživljal hudo življenjsko krizo, saj ga je v prvi vrsti morila revščina, dokončno pa ga je potrla Levstikova kritika Desetega brata. Začutil je, da se mora umakniti iz Stritarjevega slovstvenega vpliva, ki zanj ni imel svetle prihodnosti. Svojo notranjo stisko je izlil v pesmi Kamen na grob − občasno je napisal tudi kakšno pesem, ki pa ni obrodila sadov.

 

Leta 1870 je Jurčič ponovno odšel na Dunaj, z namenom, da pomaga Stritarju pri urejevanju Zvona, vendar se mu je spet slabo godilo, zato se je proti koncu leta vrnil je odšel v Sisak kot slovenski sourednik jugoslovanskega časnika »Südslavische Zeitung«, ki je začel tam izhajati v začetku leta 1871. Po Tomšičevi smrti (27. maja 1871) je sredi julija prišel v Maribor in prevzel glavno uredništvo Slovenskega Naroda, kjer je ostal vse do svoje smrti. Vztrajno si je prizadeval, da bi se Narod preselil v Ljubljano, kar mu je oktobra 1872 tudi uspelo. Tu je postal z Levstikom osrednja oseba v političnem in kulturnem življenju, saj se je med leti 1873 in 1875 na slovenskem razplamtel kulturni boj med konservativnimi staroslovenci in mladoslovenskim taborom, za kar je bil Jurčič s svojim Slovenskim Narodom neprestano sredi političnih spopadov.

 

Nekaj let trajajoče prijateljevanje z Maričko Schwentner je v Jurčiču vzbudilo željo po poroki, saj je bil prepričan, da je to najboljše zdravilo za njegovo duševno in telesno zdravje. Žal pa mu okoliščine niso bile naklonjene in leta 1874 se je njegova snubitev izjalovila zaradi nestanovitne službe, nerednega prihodka in v letih premlade izbranke. Z mislijo na ženitev se pozneje ni več ukvarjal, saj je zbolel in takrat je prijatelju Vošnjaku z olajšanjem priznal, da se kljub prvotni grenkobi neuspele snubitve sedaj počuti olajšanega, ker za seboj ne bo pustil nikogar.

V jeseni 1879 je že vidno bolehni Jurčič zbolel za tuberkuloznim vnetjem rebrne mrene in kasneje ni več popolnoma okreval. V začetku marca 1880 je toliko okreval, da je lahko odšel v Gorico k prijatelju Franu Erjavcu, kjer se je naužil toplega sonca in obiskal tudi Benetke. Aprila 1880 je ponovno pričel z delom urednika in pisateljevanjem, v mesecu juniju pa je obiskal Janka Kersnika na Brdu, pri katerem je ostal kar mesec in pol ter zbiral gradivo za svoje Rokovnjače. Skupaj z Jankom Kersnikom, Franom Levcem in Ivanom Tavčarjem je 1880. ustanovil nov leposlovni list Ljubljanski zvon, za katerega je pisal vse do svoje smrti.

 

Ob ponovnem prehladu decembra 1880 si ni več opomogel, vendar dela do zadnjega ni opustil. Veroniko Deseniško je dokončal le tri dni pred smrtjo.

 

Umrl je 3. maja 1881 za tuberkulozo, star komaj sedemintrideset let. Pokopan je v Ljubljani na Navju.

 

 

 

 

 

Delo Josipa Jurčiča

 

 

Pripovedniški dar je Jurčič prejel že zelo zgodaj, in sicer v otroških letih od svojega deda, materinega očeta. Bil je namreč njegov ljubljenec, zato mu je ded namenil veliko svojega časa. Prav to je botrovalo, da je pričel ustvarjati že v dijaških letih. Na njegovo ustvarjanje so vplivale pravljice, anekdote in pripovedke ljudskega izročila, ki mu jih je pripovedoval njegov ded. Iz te dobe so glavna dela Pripovedka o beli kači, Spomini na deda in kratka povest Prazna vera. Že kot sedmošolec je zasnoval povesti Domen in Tihotapec ter zgodovinsko povest Jurij Kozjak, slovenski janičar, ki je izšla v visoki nakladi pri Mohorjevi družbi v Celovcu.

 

V Alojzijevišču so študijski predstojniki, med njimi tudi poznejši ravnatelj zavoda, Čbeličar Jurij Grabner, kmalu spoznali njegove izredne darove in mu dali priliko, da se je seznanil s spisi, tako slovenskih pesnikov in pripovednikov kot tudi z različnimi tujimi pisatelji.

 

Na Jurčiča je močno vplival tudi Fran Levstik s svojimi programskimi in jezikoslovnimi spisi. V Novicah (1858) je prebiral članke o napakah slovenskega pisanja, v katerih se je seznanjal s pravilno rabo jezika in napakami ter ovirami le-tega. Spoznal je, da se je potrebno jezika učiti tam, kjer ga še vedno ohranjajo v vsej svoji moči in slikovitosti, torej pri kmečkem prebivalstvu, še posebej na Dolenjskem. V Potovanju iz Litije do Čateža, ki ga je Levstik objavil v Slovenskem glasniku leta 1858 je videl, kako je »treba pisati v domači besedi, v domačih mislih, na podlagi domačega življenja,« in kako je treba upodabljati domače ljudi, da jih vidiš »žive« pred seboj. Naučil se je tudi ljubiti in zbirati ljudske pesmi, pravljice in pripovedke, predvsem pa se je seznanil z Levstikovim načrtom, kako naj bi se pospešil razvoj in razcvet slovenskega slovstva, še posebej pripovednega. Tako je ob koncu leta 1861 v Slovenskem glasniku objavil svoj prvi tak zapis - Pripovedko o beli kači, v kateri so vidni vplivi zbranega ljudskega blaga. Veliko tega pa je ostalo v rokopisu. Jurčič si je prav tako zapisoval značilne izreke in slikovite govorne podobe muljavskih domačinov, ki jih je srečeval v vasi in očetovi žganjariji. Nabrano blago je kasneje, po Levstikovem zgledu, uporabil za nove pripovedne stvaritve.

 

Leta 1863 je z delom Spomini na deda postavil trajen spomenik svojemu prvemu učitelju pripovedništva. Pod to delo se je podpisal s psevdonimom J. J. Zavojšček. Potrebno je omeniti tudi deli Prazna vera (1864) in Uboštvo in bogastvo (1865), v katerih je moč zaslediti isto narodopisno smer pripovedovanja kot v Spominih na deda.

 

Snovi za svoje kasnejše zgodovinske povesti je Jurčič iskal tako pri Valvasorju kot tudi pri Waltherju Scottu. Slednjega je z navdušenjem prebiral, saj so bili njegovi zapisi sijajni zgled za prikazovanje slovenske zgodovine, življenja na kmetih, še posebno življenja na podeželskih gradovih. Ob njegovih romanih so se tako Jurčiču prebudile zamisli o tedaj še speči slovenski zgodovini in ljudski povesti, kateri bo vdihnil življenje. Zdaj je pred njegovimi očmi stala pravljica iz turških bojev, ena izmed tistih, ki mu jih je priporočil Levstik za pisanje novel, ki pripoveduje zgodbo o ugrabljenem grajskem sinu, vzgojenem za janičarja, kasneje vrnjenem svoji domovini in rodu. Tako je nastala povest, navezujoča se na 15. stoletje, Jurij Kozjak, slovenski janičar (1864), ki opisuje turške vpade in zgodovinske dogodke iz domačega kraja, povzete po Valvasorju. Vse te dogodke je vnesel v dobro znani okvir domačih krajev, bližnjih in daljnih gradov, domače vasi in župnije ter stiškega samostana. Razvoj dejanja sicer ni povsod dovolj utemeljen, nekateri značaji so preveč šablonski, a neposrednost pokrajinskih orisov in živahni dramatični način pripovedovanja so zagotovili delu nenavaden uspeh. Knjigo so morali kar dvakrat natisniti, obakrat po 2500 izvodov. »Stari stiški župnik Hinek je tri nedelje zaporedoma pri krščanskem nauku pridigal samo o Juriju Kozjaku in iz vse okolice so ljudje kar vreli v cerkev« (Levec). Takoj zatem je Jurčič napisal domačo povest iz 18. stoletja z naslovom Domen, objavljeno v Slovenskem glasniku leta 1864 in predstavlja eno njegovih najboljših povesti. Za snov si je zapet izbral, po Levstikovem nasvetu, pripovedko o vojaških beguncih iz časov, ko so še župani lovili mlade moške in jih na silo pošiljali v vojsko. Ta motiv je Jurčič v tej povesti podredil glavnemu, čisto svojevrstnemu motivu sovraštva med nezakonskim sinom in očetom. Karakteristika oseb je že mnogo realnejša in jasnejša kot v Juriju Kozjaku, dejanje pa živahno in polno dramatično zgrajenih prizorov. Levstikova pobuda se čuti tudi v povesti iz kranjskega domačega življenja Tihotapec (1865). Snov za omenjeno delo je črpal iz sosedovega pripovedovanja o hrvaških tihotapcih. Po karakterju je enakovreden Domnu, po zgradbi in motivaciji dogodkov pa preprostejši in doslednejši od njega. Leto 1865 je bilo zelo plodno pri Jurčiču, saj je ustvaril kar nekaj del. Omeniti je potrebno, da se je tega leta osebno seznanil z Levstikom, s katerim sta ostala prijatelja in sodelavca vse do Jurčičeve smrti. V tem času je za tisk priredil zanimive Pajkove Spomine starega Slovenca, skupaj s sošolcema je izdal leposlovni zbornik o veliki noči z naslovom Slovenska Vila. V njej je objavil ne najbolj posrečeno zgodovinsko povest iz luteranske dobe Jurij Kobila, ki dokazuje, da se še ni dovolj spretno gibal v gosposkih krogih, in toliko boljšo novelo iz življenja izobražencev Dva prijatelja. V tej zbirki je izšlo tudi nekaj njegovih pripovednih pesmi, ki jih je objavil v Slovenskem glasniku. V tem letu je nastala tudi humoreska Vrban Smukova ženitev, študija, ki govori o kmečkem ubožcu, posebnežu, nekakšnem predhodniku Krjavlja in Spaka.

 

Dunajska leta predstavljajo pri Jurčiču prvi višek pisateljske dejavnosti. Že v počitnicah je dokončal poljudno zgodovinsko povest iz časa bitke pri Sisku Grad Rojinje, ki je leta 1866 izšla pri Mohorjevi družbi. Na Dunaju so zaporedoma po vrsti nastajala tudi naslednja dela: Kloštrski žolnir, ki predstavlja nekoliko kriminalistično povest iz 18. stoletja, postavljeno v kostanjeviško okolico, Hči mestnega sodnika, kot zajemljiva kulturna slika 15. stoletja ljubljanske zgodovine ter Golida, zgodovinska anekdota iz zatona francoske Ilirije.

 

Glavno delo Jurčičeve dunajske dobe pa je prav gotovo prvi njegov roman - Deseti brat, ki je izšel leta 1866. Pobudo za delo je Jurčič ponovno dobil od Levstika, ki je priporočal za epizodno figuro v romanu prav desetega brata; podobne posebneže je poznal in študiral tudi sam med ljudstvom. Pri snovanju so mu bili pred očmi kraji in ljudje, posebno grajski na Kravjaku pri Muljavi, najbolj pa njegovo prijateljsko razmerje do grajske hčere Johanne Ottove, ki jo je med počitnicami leta 1864 učil slovenščino. V romanu je poleg gospode opisal tudi okoliške vaščane, posebno pozornost pa je posvetil vaškima posebnežema Krjavlju in Martinku Spaku, ki se je izdajal za desetega brata. V središče postavlja zgodbo študenta Kvasa, ki se zaljubi v Manico in, ki se neprestano bori proti bedi. Čez počitnice poučuje otroke bogatašev. Ima zamisel, da bi Maničinega očeta prosil za njeno roko, a se zaveda, da to ni mogoče. V ozadju sklepa, da bi bilo najprej dobro končati študij in si poiskati delo, šele nato stopiti pred Maničinega očeta. Levstik se je takemu načinu pisanja in Lovretu Kvasu uprl ter Jurčiča v nekem članku napadel. Ni se zavedal, da je s tem delom Jurčič posegel naprej v evropski prostor. Jurčičev Kvas je zelo spodobna oseba, ker kaže napetosti in razočaranja. Ni junak, ampak dejanski človek. Krjavlju se smejimo, nad dejanji in besedami Martinka Spaka pa se pogosto zamislimo. V spomin mu je prihajal tudi Scott in mu pomagal pri tehnični zgradbi romana. Ogrodje dejanja je zato v nekaterih glavnih potezah res posneto po Scottovem romanu Starinoslovec, a v slikanju kmečkega življenja, v risanju značajev, zlasti pa vaških originalov, je Jurčič pokazal tolikšno moč ustvarjanja in hkrati toliko samosvojega oziroma neodvisnega, le nekoliko grotesknega humorja, da je postal ta prvi slovenski roman v teku časa prava ljudska knjiga.

 

Ko je pisal Desetega brata, se mu je posrečilo, da je k sodelovanju privabil do takrat še ne toliko prepoznavnega Stritarja, ki mu je stal ob strani v najtežjih trenutkih, saj mu je finančno pomagal, ko je bil še Jurčič vpisan na filozofsko fakulteto in je stanoval v vlažnih prostorih, stradal in večkrat bil premražen. Vendar kljub pomoči mu je primanjkovalo denarja, zato je moral študij opustiti.

Leta 1867 je Jurčič začel snovati svoj novi roman Cvet in sad. Vmes je kot za šalo napisal še Nemškega valpta in nesmrtno Kozlovsko sodbo v Višnji gori ter poljudno povest Dva brata (1868). Glavni lik v romanu, prof. Vesel, je posnet po Stritarju. Dejanje je zgrajeno na isti način kot v Desetem bratu. Glavno dejanje, ki se vrši pred nami, in stransko, ki se je zaključilo v preteklosti, se na zadnje obe strneta in sta vzeti iz življenja izobražencev - »civilnih ljudi« na kmetih. Prepleteni sta z dogodki iz kmečkega življenja, karakteristiko in svojevrstnim originalnim humorjem. Individualizacija značajev pa je tudi v glavnem dejanju večja kot v Desetem bratu. Delo je že pričelo izhajati v Cvetju, ko je prejel Levstikovo oceno Desetega brata, v kateri ga je ta opozoril na nekatere napake njegovega dela. Zato je hotel še nenatisnjeni del romana zopet predelati, saj je imelo delo iste napake kot Deseti brat. Vendar pa mu tokrat delo ni šlo od rok, zato se je raje odločil za snovanje nove kmečke povesti, ki bi bila tako po dejanju kot po značajih brezhibna. Začel je pisati Sosedovega sina, medtem ko je roman Cvet in sad čakal še devet let, da ga je izpilil in dodelal do potankosti.

 

Sosedov sin, ki ga je z veseljem začel pisati pomladi 1868 in ga z muko končal v spremenjenih razmerah v jeseni istega leta, je postal res najboljša Jurčičeva povest, ki prikazuje verne kmečke ljudi in njihova življenja na Dolenjskem. Karakteristika likov je premišljeno izbrana, saj odgovarja življenju na vasi, prav tako je dobro zastavljena motivika v razvoju dejanj, medtem ko je zgradba preprosta in enotna. Zgodba se srečno konča. Zmaga pravica, poplačani so napori, poštenost, poplačano je naravno v človeku.

 

Leta 1868 se je Jurčič preselil v Maribor, kjer je delal dve leti kot časnikar pri Slovenskem narodu. Po nenadni smrti urednika je za njim prevzel glavno uredništvo in ga urejal vse do smrti.

 

V naslednjih petih letih je izšla povest V vojni krajini (1872), v kateri se karakteristika in notranji razvoj oseb pomikata v ozadje, v ospredje pa spušča slikanje kulturnih razmer v vojski, kar prikazuje v črtici Telečja pečenka (1872), kjer je kot glavni lik prikazan duševno neuravnovešen upokojenec. Ko je leta 1876 na Dunaju zopet oživel Stritarjev »Zvon«, je Jurčič v Ljubljani ustanovil »Slovensko knjižnico« (1876–1880). Gre za periodično zbirko večjih leposlovnih del, tako izvirnih slovenskih kot tudi prevedenih. V njej sta izšla še isto leto dva, sicer že prej pripravljena Jurčičeva romana Doktor Zober in Med dvema stoloma ter tragedija Tugomer. Dr. Zober je zgrajen še po vzgledu Desetega brata, medtem ko Med dvema stoloma predstavlja že močno realistično zbirko iz življenja izobražencev na kmetih, s slikovno dovršenimi značaji. Snov za Tugomerja je črpal iz smrtnega boja Slovanov z nemškimi sosedi in naseljenci. Začel ga je pisati že 1870 v trohejskih verzih, a ga dokončal nato najprej v prozi, po Levstikovem nasvetu in z njegovo pomočjo pa ga je nazadnje preoblikoval v jambske verze in izboljšal karakterje in zgradbo. Kljub temu pa je Tugomer še vedno bolj roman v dialogih kot pa dramatična umetnina.

 

Sodeloval je tudi v Zvonu, kjer je objavljal svoja dela: med njimi novelo Bojim se te (1876), naslednje leto pa roman Lepa Vida. Medtem pa je v Slovenski knjižnici objavil dokončno verzijo romana Cvet in sad (1877). Lepo Vido je zasnoval po motivu ljudske pesmi, kjer se preletajo romantični dogodki in realna ponazoritev pokrajine s svojimi kraškimi značilnostmi, obale pri Devinu in temnimi beneškimi kotički.

 

Začel je snovati načrte za veseloigro Olikani Slovenec, za tendenčni roman Nemški naseljenec in za tragedijo Veroniko Deseniško. Zbiral je gradivo za roman Baron Páravič in pisal zgodovinski roman v treh knjigah z naslovom Slovenski svetec in učitelj. Delo je izšlo v Ljubljanskem zvonu leta 1886. Roman je nedokončan in predstavlja le prvega od treh načrtovanih delov. Jurčič romana ni zaključil zaradi prezgodnje smrti.

Med leti 1877 in 1880 je napisal še kar nekaj del, in sicer povesti z naslovom Šest parov klobas, Po tobaku smrdiš, Pravda med bratoma, Ženitev iz nevoščljivosti in druge. Ker je Stritar napovedal, da hoče s koncem leta 1880 ustaviti izdajanje »Zvona«, je Josip Jurčič sklenil, da bo skupaj s Kersnikom, Levcem in Tavčarjem ustanovil nov leposlovni list – Ljubljanski zvon; prva številka je izšla ob začetku leta 1881. Takrat je bil Jurčič že zelo bolan, vendar je kljub temu pričel s pisanjem romana Rokovnjači (1881). Zasnovo je deloma jemal iz Gerstäckerjeve nemške povesti iz ameriškega življenja »Die Flusspiraten des Mississippi« in ga lociral v kamniško področje. Dodelal je zgolj 11 poglavij, vendar je v njih podal enega svojih najsijajnejših likov, Blaža Mozolja. Druga poglavja je po Jurčičevem načrtu spisal in dokončal Janko Kersnik.

 

Hkrati je pisal tudi zgodovinsko tragedijo Veroniko Deseniško, v kateri je zajeta viharna zgodovina poslednjih celjskih grofov. Bil je na smrtni postelji, ko jo je dokončal, ni pa imel več moči, da bi jo dodelal in izpilil.

 

Josip Jurčič je bil eden izmed prvih slovenskih pripovednikov in realističnih pisateljev. V slovensko literaturo je uvedel nove pripovedne oblike: črtice (Jesenska noč med slovenskimi polharji), pripovedke (Spomin na deda), povesti (Domen) in romane. V svojih delih je kot najpogostejšo pripovedno obliko uporabljal dialog. Tematika njegovih del so nevsakdanji dogodki in ljudski posebneži. V svoja dela je vpletal kmečke značaje in slovensko narodno vprašanje. Velikansko delo Jurčiča kot časnikarja in urednika pa še do danes ni ocenjeno.

 

 

 

 

 

Pripovedna proza

 

 

Slovenska literatura je na polovici 19. stoletja oblikovala razmere v avstrijskem političnem razvoju. Gre za zaostalost avstrijskih dežel v razvoju za ostalimi deželami, kar se je odražalo tudi na področju literature.

 

Suženjstvo – kot družbeni dogovor je odpravljeno komaj leta 1826, medtem ko tlačanstvo šele leta 1848. V Franciji in Angliji je ta čas vladalo nekaj povsem drugega.

 

Leta 1851 so ustanovili Mohorjevo družbo, prav tako več časopisov in revij. Slovenska Čbela je bila ustanovljena 1850, osem let kasneje pa je bil ustanovljen Slovenski glasnik. Vsi ti pojavi so napravili pomembno delo in so vplivali na Jurčičev roman leta 1866, prav tako so pusti vpliv tudi na dramatiki.

 

 

 

Narodno-politični položaj/delo:

 

Levstik se je udejstvoval na strani mladoslovencev, tudi literaturo je preveč podrejal narodno-političnim sporom. Slovenska literatura je nihala med ambicijo udejanjati tisto, kar se je dogajalo v Evropi – evropski realizem, po drugi strani pa se je gibala v slovenskih razmerah in združevala realizem, romantiko, pa tudi željo po promociji naroda, perspektivo Slovencev in ne nazadnje tudi kulturno samostojnost dežele. Meščanskega bralca je od nemške literature skušala pritegniti k slovenski literaturi. Slovenska literatura je v drugi polovici 19. stoletja težila k poudarjanju narodnih motivov. Začelo se je z Levstikovim Martinom Krpanom. Posegali so v zgodovino, natančneje v mitologijo, ki si je podredila celoten koncept celotnega besedila. To so zgodbe, ki govorijo o revnem izobražencu s svojimi cilji in na koncu celo uspe. Takšna besedila najdemo pri Tavčarju, Jurčiču, Kersniku… Te zgodbe dokazujejo, da se je slovenska literatura v drugi polovici 19. stoletja priključila narodnostnim gibanjem in postala medij, skozi katerega so se določene stvari strukturirale.

Slovenski realizem je z vsem tem združevanjem sestavin povzročal težave, ker literarna zgodovina ni mogla ustrezno poimenovati tega obdobja. Težave lahko utemeljimo s tem, da so zelo različno poimenovali to obdobje od leta 1850 naprej.

Ivan Grafenauer je leta 1920 obdobje med leti 1868 in 1895 poimenoval doba nove romantike in realizma.

 

Ivan Prijatelj je to isto obdobje razdelil na dve fazi, in sicer romantični realizem (1868–1881) in poetični realizem (po letu 1881), ki je že brez romantičnih sestavin, ampak je to še vedno realizem, ki vsebuje »srebrni pajčolan«.

Srebrni pajčolan pomeni, da naj bo »miza miza in ne pogrnjena z dobrotami«. Slovenska književnost se je nenehno vrtela, kakor

 

Slodnjak je v svojih spisih (1848) bolj natančen in se ob tem ne naslanja na Evropo in njen realizem. Govori o folklornem realizmu, ironičnem in narodno-osrečujočem ter sentimentalnem, zrelem ali klasičnem realizmu.

 

Anton Ocvirk govori o tem, da se je realizem pri nas pričel leta 1878 s Kersnikom. Pred tem pa ne govori o nobenem drugem obdobju. Slovenski realizem ni enoten pojav. V slovenskem realizmu moramo ločiti zgodnja dela, kjer so vidni vplivi romantike. Druga skupina besedil pa so tista, ki so nastajala v zgodnjem zrelem obdobju. Sem sodijo krajša besedila Jurčiča, Kersnika in Tavčarja. To pa zato, ker so to besedila, ki so se ubranila tej narodno-konstruktivni metodi, ideji in poudarila mimetično načelo. Takšna besedila so nastajala daljše časovno obdobje.

 

Realizem ni vstopal v slovenski prostor skozi prozo, ampak skozi poezijo. Dokaz za stik med razsvetljenskim modelom in realizmom najdemo tudi v evropskem prostoru.

 

Aktualizacija Levstikovega modela ni nič nenavadnega. V slovenski književnosti je šlo za stik med klasicističnim, razsvetljenskim in realističnim modelom. Prav tako gre tudi za iskanje modelov v folklori. Levstik je predlagal zunajliterarno snov, kar povzroči premočno tendenco, vse bo preveč podrejeno ideji (Deseti brat). Iz Levstikovega zornega kota gledano, mora biti v središču pripovedi bogat kmet, kar vpliva na umetniškost umetnostnega dela.