Zgodovinski roman za odrasle Zdravnica izpod peresa Igorja Karlovška se dogaja v začetku 19. stoletja in je odraz takratne patriarhalne družbe, ki je poniževala ženski spol. Anatomija želje je prvi roman v seriji, kjer spoznamo Rozalijo, ki se bori kot levinja, da uresniči svoje želje. Edinki v družini ni bilo lahko, s staršema živi na kmetiji, kjer je vse podrejeno garanju in brečutnemu očetu. Že v rani mladosti se v njenih mislih pojavi dvom: »Kdo sem? Od kod prihajam?« Včasih se je sredi noči prebudila in pomislila, da ne sodi v to družino. Da so jo na svet prinesli angeli in jo odložili Grčarjem pred prag. Slutila je, da nista njena prava starša. Pijani oče jo nekega dne grobo pretepe, da obleži vsa v ranah. Takrat sklene, da bo odšla brž, ko bo lahko. Rozalija želi poiskati svoje korenine, želi obiskovati šolo, želi slediti svojim sanjam, kar pa v tistem času ni bilo niti malo preprosto, še posebej za ženske. Ko ji končno uspe pobegniti pred tiranskim očetom, obsedenim z zemljo, se sooči z grobostjo zunanjega sveta. Pomoč poišče pri sestrah uršulinkah v Ljubljani, le-te jo pošljejo v samostan v Škofjo Loko, kjer jo mati prednica, sestra Emerika vzame pod svoje okrilje. Rozalija je očarana nad samostansko knjižnico, globoko v nji tli želja po znanju, učenju, rada bi postala zdravnica, o čemer kot ženska lahko le sanja. Trmasta, vedoželjna, bistra Rozalija vztraja in se bori za svoje pravice, številna podtikanja ji ne pridejo do živega. To je roman o iskanju identitete, o ženski emancipaciji in o pogumu slediti svojim sanjam.

S knjigo Posnemovalec spoznamo angleško avtorico, ki je sicer odvetnica za kazensko pravo. Poznavanje le-tega se odraža tudi skozi prvi primer inšpektorice Anjelice Henley, ki se znajde v primežu zločinca, ki jo je že ranil v preteklosti. A zdi se, da zadnja tri razkosana trupla niso njegovo delo, saj je Olivieri v zaporu. No, dokler mu ne uspe pobegniti. Anjelica lahko kot vodja preiskave in žrtev lastnih travm iz preteklosti izgubi vse – ogrozi družino, svojo skrivno ljubezen in sodelavce. Drugi primer Anjelice je opisan v knjigi z naslovom Mučilnica.

»Ni samo to, bistvena je dvojnost. Polmesec je luna, ki je lahko svetla ali temna in skrivnostna. Življenje in smrt.« »Kaj pa dvojni križ?« »Ni križ, ampak dvojno bodalo. Pomeni izdajo in maščevanje.« »Res misliš, da je Olivier tako podrobno razmislil o tem?« »Kdo ve,« je skomignil Mark. »Mogoče mu je simbol preprosto všeč. Posnemovalec pa s tem sporoča: Jaz sem ti in ti si jaz.« »Sedem porotnikov je še živih,« je pripomnila Anjelica. »Menda ne goji zamere do vseh?« (str. 264–265)

Njihova življenja so v očeh družbe le malo vredna...

Dekle iz Rdeče reke nas s podnaslovom Življenje in smrt Tine Fontaine ne pripravi na svojo vsebino. Gre za opis preiskave nasilne smrti petnajstletne Tine Fontaine, ki so jo leta 2014 po naključju našli v Rdeči reki v Winnipegu v Kanadi. Šlo je za še en umor staroselske najstnice, ki avtorice, BBC-jeve novinarke Joanne Jolly ni pustil ravnodušne do te mere, da se jo je odločila raziskati. Podala se je po poti Tine Fontaine. Resnična zgodba z opisom preiskave, ki je mestoma podrobno opisovanje postopkov preiskovalcev, a ob življenjski zgodbi naslovne literarne osebe vleče h koncu, kjer si bralec želi epiloga – najdbo krivca za umor petnajstletne potomke dveh staroselskih ljudstev. Pripoved o mladenki, ki je iskala sebe in izven rejniškega okolja ni bila pozorna na nevarnosti okolja in družbe. Zgodba daje vpogled v nestrpnosti med staroselci in Kanadčani, družbenim prepričanjem, da so staroselke ničvredne in primerne le za spolne usluge ter nenehnimi zločini nad pripadniki staroselskih ljudstev, ki se težko znajdejo izven rezervatov, ob tem pa kopica nerešenih umorov, za katere nikomur ni mar. A umor Tine Fontaine, ki so jo zavito v posteljnino našli v Rdeči reki, v knjižni obliki razkriva prav to problematiko.

Za Thelmo je bil pogled na sliko grenko-sladka izkušnja, saj se je zavedala, da Tinina fotografija ne bo nikoli med tistimi, na katerih so šolarji ob koncu izobraževanja. Pravi, da ima občutek, da bo ta del družine vedno pogrešala, vendar upa, da se bo lahko po najboljših močeh potrudila pomagati drugim otrokom, ki so potrebni pomoči. »Nočem slišati nobene takšne zgodbe več o otrocih, ki so jih našli umorjene,« pravi. »Rada bi, da bi bili vsi otroci na varnem.« (str. 283)

Kariera ali družina?

»Ne bova imela otrok!« sta se zavestno odločila in dogovorila. A bližajočih se 40 svečk na torti in opazovanje družin z otroki je glavni lik tega romana, izjemno uspešno pravnico Charlotte, pahnilo v vrtinec čustev. Naenkrat želi postati mama, a za to nima več veliko časa! Tik-tak, biološka ura... Njen sicer prijeten mož Gabe njeno navdušenje in spremembo odločitve težko sprejema, v postopek IVF sploh ne želi.

Lahkotna pripoved o "nelahkotni" temi: ženski, razpeti med kariero, ljubeznijo, življenjem na veliki nogi in željo po družinskem življenju z otrokom v naročju.

Pravzaprav sem vedela že pred odhodom. Priznala sem si, da sta Gabe in kariera moji prioriteti, takoj ko sem v hotelu videla poslovno žensko v Chanelovem kostimu. Izžarevala je moč in zavidala sem ji. To sem hotela biti, ne pomilovanja vredna verzija sebe, ki zvoni po toči! Zato bom najprej zakrpala odnos z Gabom. Moja ljubezen do njega je bila močnejša od moje kaprice, da bi imela otroka. Vivian je imela prav. Doživljala sem krizo srednjih let. (str. 132)

Plačal bo za svojo preteklost! Preiskovalca Aidana Waitsa spoznamo v prvi knjigi Sirene kot uporniškega, preizkušanega, drznega in samosvojega preiskovalca.

V drugem delu napovedane trilogije, ki naj bi doživela tudi televizijsko upodobitev, v opuščenem hotelu najdejo truplo moškega z groteskno nameščenim nasmehom. Aidana sicer nadrejeni v družbi nadležnega sodelavca Suttcliffa nalašč pošiljajo zgolj k nočnim uličnim preiskavam manjših zločinov, a on ne more iz svoje kože in na lastno pest preiskuje smrt hotelskega Nasmejanca. Zločin Aidana potegne v vrtinec preiskave, ki je bolj zapletena kot se zdi na prvi pogled. Žrtev nima prstnih odtisov, zamenjani so tudi njegovi zobje, le skrivnostna notranja stran žrtvine hlačnice buri duhove med preiskovalci. Pripoved je krvava, brutalna in groba. Zaradi zanimivega karakterja osrednjega junaka, dialogov, ki jih z veseljem preberemo večkrat zapored, pa se zdi, da smo naravnost sredi zgodbe, tik za njegovim hrbtom. Med preiskavo in med njegovim begom pred preteklostjo, ki mu je vztrajno za petami. Bo Aidan obdržal službo in najpomembneje: ostal živ?

Upočasnil sem korak in pomislil na tipa, ki je spraševal o meni, in na načelnikovo svarilo o naročenem umoru. Pomislil sem na anonimni klic, ki sem ga prevzel doma, in na tiste, ki sem jih dobil na mobilnik. Pomislil sem na hribček zmečkanih cigaretnih ogorkov pred stanovanjem. Tedaj sem sredi ulice obstal kot vkopan. Kdor me je iskal, je poznal številko mojega stacionarnega in mobilnega telefona. Vedel je, kako mi je ime in kje živim. Vedel je, kam zahajam na kozarček in kdo je moje nekdanje dekle. Ni vohljal, marveč mi je nekaj sporočal. Vedel je, da imam sestro. (str. 226)