Italijanska hči je prva knjiga v seriji Izgubljene hčere, kjer avtorica želi bralce popeljati v čudovite kraje po svetu v katerih se prepletata preteklost in sedanjost. V sodobnem času sledimo Lilly, ki jo raziskovanje njenih korenin iz Londona popelje v Italijo. Z italijanskim receptom in gledališkim prigramom, ki ju je Lilly prejela v odvetniški pisarni kot zapuščino, želi raziskati svoje korenine. Izvedela je, da se je njena babica rodila v Hopini hiši, domu za neporočene matere. Po srečanju z materjo si poišče službo pri priznanih vinogradnikih, je namreč strokovnjakinja na tem področju. Očarljivi Antonio, sin lastnikov ji ponudi pomoč pri iskanju njenih korenin. Recept pripada mogočni družini Barberi, lastnikih številnih pekarn, ki so jih odprli že pred drugo svetovno vojno.

Na drugi strani spremljamo ljubezensko zgodbo v preteklosti, med mlado balerino Estee in njenim fantom Felixom, sinom družine Barberi. Družina želi svoje premoženje podvojiti z vnaprej dogovorjeno poroko, zato je ljubezen med Estee in Felixom že vnaprej obsojena na propad. Upanje umre zadnje in tudi skrivnosti nekoč pricurljajo na plano.

Samo ena je lahko materina ljubljenka!

Roman Sestri napoveduje poletno obarvana naslovnica dveh mladenk na ležalnikih sredi peščene plaže. Ena svetlolasa, druga temnolasa, napoveduje nasprotje dveh mladih žensk, ki ju spoznamo tekom še enega s skrivnostmi obarvanega romana ameriške avtorice Michelle Frances, ki je ob tem bralce že prepričala z deli Novinka, Sinova punca, Fant in Hčerka. Že sami naslovi namigujejo na to, da bodo v ospredju odnosi in z njimi zanimivi dialogi, s katerimi avtorica ustvarja napetost. Ellie in Abby sta kot dan in noč, različni, pa vendar sestri. A samo ena izmed njiju je bila vedno materina ljubljenka, druga pa se je do svojega uspeha morala povzpeti sama, z lastno trmo, perfeksionizmom in bistrostjo. Njena šolska priznanja je mati samo ošvrknila s pogledom in se posvetila drugorojenki. Medsebojna nevoščljivost in očitki iz preteklosti sestrama niso v pomoč, ko se nehote zapleteta v zločin. Ellie se boji, da jo Abby že vse življenje zastruplja, a Abby trdi, da to že ves čas počne njuna mati. Resnica je običajno nekje vmes in na razplet je potrebno počakati do zadnjih strani. Gre za lahkoten družabni roman, ki mu je avtorica  dodala kriminalne poudarke, ko se znajdemo sredi družinskih prepirov, zamer in spletk.  

Ellie je pogledala proč. Je videla Abby vzeti tablete iz embalaže? Ne, jo je prešinilo. Strmela je v njiju. ... Ellie je spustila tableti na tla, zakotalili sta se daleč proč, zato je hitro iztegnila nogo in stopila nanju, medtem ko je nagnila plastenko in naredila požirek vode, ravno ko se je Abby spet obrnila k njej. Ellie je pogoltnila, Abby pa se je zadovoljno nasmehnila. "Odlično. Lahko greva?" Ellie je prikimala in vstala, pod podplatom je čutila tableti. Z vso težo je stopila nanju in ju zdrobila v prah. (str. 164) 

Ne bi je smela pustiti same!

Tracy Crosswhite je preiskovalka, ki ji izginotje sestre pred dvajsetimi leti ne da miru in jo je ameriški avtor Robert Dugoni postavil v središče kriminalne serije, ki se začne z naslovom sestrin grob. Zaradi sestrinega izginotja se je življenje njene družine postavilo na glavo in prav zato je Tracy postala detektivka na oddelku za umore v Seattlu. Po tolikih letih so blizu njenega domačega mesta Cedar Grove končno našli posmrtne ostanke, ki so se kmalu izkazali za sestrine. Že pred tem obtoženi posiljevalec je sedaj že dvajset let v zaporu zaradi domnevne krivde, da je nekako škodil Sarah, a Tracy se zdi, da so bili dokazi takrat nekako podtaknjeni. Prepričana je, da Sarah tistega dne na strelskem tekmovanju ni nosila uhanov v obliki revolverjev, ki ji jih je podaril oče. Tracy se poveže s prijateljem iz mladosti, ki je sedaj odvetnik in skupaj jima uspe, da dosežeta ponovno sojenje v primeru Sarahine smrti, ki je sedaj preraslo v dokazani umor. Bo Tracy na lovu za storilcem ohranila celo kožo? Dugoni s kratkimi poglavji vzdržuje napetost vse do zadnje strani.

Srkala je pivo in se spet spomnila pogovora s Finnom, ko je stala na stopnicah pri zadnjih vratih njegovega doma. Previdna bodi. Včasih je boljše, če na vprašanja ne dobimo odgovorov. Nikogar več ni, ki bi se mu lahko kaj zgodilo, DeAngelo. Pa je. Roy Calloway je bil prav tako zamišljen tisti večer, ko se je pripeljal do veterinarske klinike. Tvoj oče … je začel, preden si je premislil in se ugriznil v jezik. (str. 311)

Dobrodošli na Madeiri!

Avtorica Kate Frost nam je v slovenščini postregla že z romanoma Knjigarna na Maldivih in Letovišče na Zanzibarju. Gre za romane, ki so lahkotni, sproščujoči, življenjski, avtoričin slog pa odlikujejo opisi dogajalnega prostora, zanimivi dialogi in karakterno dobro orisane osebe. Za potrebe tega romana je govorila z osebami, ki že več let živijo na Madeira, s posamezniki, ki se dejansko ukvarjajo s čuvanjem hiš in psov.

V romanu spoznamo Tabitho, ki prihaja iz številčne, ljubeče družine, a se je z željo po krpanju ran preteklega razmerja in odnosa z nekoč najboljšim prijateljem, odločila za potovanje po svetu v okviru zanimive službe – je varuška hišnih ljubljenčkov in domovanj lastnikov med njihovim dopustom. In tako jo delo pripelje na Madeiro. Spozna prijazna, a precej zahtevna lastnika dveh psov in ene muce, a zahtevnost dela odtehta vila s prekrasnim razgledom na Atlantik. Lastnika odpotujeta v smeri Afrike, Tabitha pa uživa v miru, se kratkočasi s plavanjem v bazenu pred vilo, crkljanjem z novimi kosmatimi prijatelji in pisanjem besedil za nove glasbene uspešnice, kar ji omogoča še eno delo na daljavo. Dokler njenega miru ne skali nenaden in nenapovedan prihod sina lastnikov, ki ga le-ta sploh nista omenila. Raff zavzame celotno hiše, ob tem pa še popiva. Tabitha bi ga najraje izgnala, a je ta vila vendarle bolj njegov dom kot njen in tako ta simpatičen mladenič ostane, in ko ga bolje spozna, ugotovi, da je sicer zelo prijeten in pozoren. A tudi na Madeiri te lahko dohiti preteklost, Tabithin najboljši prijatelj je na otoku in Tabitha se res želi srečati z njim, saj mora najti mir v sebi v zvezi s krivico, ki ji jo je prizadejal sredi njunih sicer uspešnih glasbenih karier. To je botrovalo Tabithinemu umiku iz srede glasbene scene in svetovnih odrov. Je Olli od nje vedno želel več kot prijateljstvo? In kaj naj postori v zvezi z odnosom z Raffo? Lagala je njegovima staršema in laži niso nekaj, kar bi ji sicer bilo v navadi. Osrednja nit romana Sončna Madeira so vsekakor odnosi.

Ocean je žarel, nastajali so dolgi valovi, ki so jih daleč od prodnate plaže zadrževali kamni, ki so varovali laguno. Vas Ponta do Sol je bila obdana s pečinami, na eni je stala hotelska zgradba na robu, nasprotna pa je bila prekrita s plantažo bananovca. Zrak je imel okus po morski soli, vonj po pečeni ribi se je valil proti njim in vročina vlažnega popoldneva je prežemala vse. (str. 68–69)

Ker je bila ženska, ni bila slišana…

Anna Maria della Pietá je bila sirota, za katero se je zdelo, da se je rodila z violino v rokah, čeprav je bilo poreklo njenih staršev neznano. Postala je najmlajša članica orkestra Figlie di coro, slavni orkester sirotišnice, ki je v preteklosti slovel kot najboljši v Italiji. Anna Maria je bila najljubša učenka Antonia Vivaldija, no, vsaj večino časa, saj je bil ta slavni skladatelj precej muhast in nikakor ne vedno navdušen nad tako hitro napredujočo učenko, ki bi lahko ogrozila njegov sloves. Anna Maria je tudi izredno dobro skladala, v njenih mislih se je harmonija skozi violino ali note na pergamentu prelivala v barvah. A tega ji Vivaldi ni hotel priznati, njene zamisli je z veseljem razglašal za svoje. Njena želja po nazivu maestra di coro, mojstrica glasbe, pa je vse bolj tlela in ogrozila vse, kar je bilo Anni Marii ljubo. Gre za zgodbo, grajeno na resničnih dejstvih o najboljši violinistki 18. stoletja, ki jo je avtorica sestavila v zanimivo, navdihujočo pripoved lahkotnega značaja.

»Poletje se hitro bliža. Nove kompozicije bomo potrebovali.« Njegov pogled uide stran, potem pa se spet vrne k njenemu. »Razvijal sem nekaj zamisli, veliko obetavnih začetkov. Zanima me, ali bi mi rada spet pomagala z njimi?« Nekaj zamiglja v njej in pomisli na prepise not, ki mu jih je puščala. Všeč so mu, pomagali so mu. Zdaj mora najti prave besede, mu pokazati, da je hvaležna za to pozornost, da ceni njegovo veličino bolj kot vse drugo. (str. 216)