»Nancy, zakaj nisem še nikoli slišala zate?«

Flo, prizadeta po izgubi otroka in moževi nezvestobi, se odpravi po poti nepoznane mladenke, ki je očitno poznala njeno družino oz. bila z njo povezana. O njej nihče ne želi govoriti. V škatli najde kroje, ki naj bi pripadali tej Nancy, po njih si sešije obleke ter se odpravi po mestih, ki jih najde na razglednicah ob krojih, kjer se trudi najti dokaze o njenem obstoju ter počasi sestavlja nenavadno zgodbo ženske, ki ji ni bilo prizaneseno. Bralec skozi poglavja postopoma razkriva zgodbo Nancy Moon, obenem pa spremlja doživljanje in občutja Flo, ki je Nancy podobna tudi po izgledu in tako preseneti več oseb, ki jih kot možno povezavo z Nancy odkrije tekom svojega potovanja. Zdi se, da Flo na tej poti ne bo našla samo Nancy, ampak tudi sebe.

Nancy je sprevidela, da se ne bo zlahka izmuznila, čeprav si večera resnično ni želela preživeti s še enim zdolgočasenim šolarčkom, ki je nenehno razpredal o svoji mamici. "OK. Ampak ničesar nimam za obleči." "Ja, pa imaš. Pred dvema tednoma si tukaj pustila tisto zlato obleko, čevlje pa si lahko sposodiš moje." Diana je izginila v spalnico, Nancy pa jo je gledala, kako premetava oblačila, ki so ležala na tleh. Torej je bila zlata obleka tukaj. Nancy jo je oboževala. Iz dveh metrov satena - tako dragega, da ti solze stopijo v oči - ostanka bale, ki ji ga je monsieur Jayues dovolil vzeti, je sešila popolno kopijo Givenchyjeve obleke, ki jo je pred nekaj meseci nosila Audrey Hepburn. Upala je, da ni dva tedna pomečkana ležala v kupu umazanih nogavic. ... "Zadnja plača rundo," je veselo rekla Diana in se zaklenila v kopalnico. Prav smešno je, da sem vedno zadnja, je pomislila Nancy, in da tisti z najglobljimi žepi nikoli ne sežejo vanje. (str. 214)

»Globoko vdihnem, tako da imam občutek, da sem pljuča napolnila z zrakom do zadnjega kotička, in se vprašam, koliko globokih vdihov mi je še ostalo.« je zapisala Samanta Hadžić Žavski v romanu Še en vdih. Navdihujoč roman o življenju, ljubezni, skrivnostih, bolezni in soočanju s samim seboj. Ni zgolj še en roman o bolezni, temveč poklon življenju – ranljivemu, nepredvidljivemu in kljub temu lepemu. Gre za mojstrski preplet sedanjosti in preteklosti. Slikarka Karmen živi čisto običajno življenje skupaj z najstniškima hčerama, Zolo in Tejo ter partnerjem Pavlom. Štirinajst dni po praznovanju njene petdesetletnice Karmen diagnosticirajo amiotrofično lateralno sklerozo (ALS), neozdravljivo degenerativno nevrološko bolezen, pri kateri prihaja do slabljenja mišic. Avtorica bralca popelje skozi prelomne trenutke življenja glavne junakinje. Na eni strani je izpostavljena preteklost, izginotje njenega moža in očeta hčera, Simona, na drugi strani pa spremljamo kruto sedanjost, boj glavne protagonistke Karmen z zahrbtno, neozdravljivo boleznijo. Kljub vsej tragiki pa je zgodba obarvana s humornimi dialogi, pozitivnim razmišljanjem o življenju, minljivosti.

Katerega volka se bojiš?

»Jutri napoči luna. Bojim se volka.« se glasi zapis v dnevniku umirjenega fanta. Enega izmed kruto umorjenih. Preiskovalec Holger Munch je spet v akciji, v družbi zagnane mlade preiskovalke Mie Krüger, ki obenem išče še svojo izginulo sestro. Jima bo uspelo najti storilca ali bodo še pred tem ukinili Munchovo enoto za posebno preiskovanje?

Če sem prav zasledila, gre serija o Holgerju in Mii tako: Angelsko hladna, Postelja iz peres, Zagrenjeno srce, Temen sneg in Otok vran. (Prosim popravite me, če sem kaj pomešala.)

Bo pa ta avtor gotovo všeč še tako zahtevnim bralcem trilerjev, nekje sem prebrala da se zgleduje po Nesbu in Läckbergovi in po mojem mnenju mu uspeva. Glavni zaplet se prepleta s toliko stranskimi, pripoved pa začini z osebnimi doživljaji likov.

»Mogoče je samo nula. Z veličastnimi mislimi. O nečem velikem, kar si želi biti, pa nikakor ni. Mogoče bi morala iskati tam.« »Kje?« »No, navadna nula. Nekdo, ki je tako rekoč nič. Ali pa misli, da je nekaj.« »Ali razmišljaš o … Njegovem delu?« Skomignila je. »Ja? Ali pa je vprašanje, ali ga sploh ima?« »V redu, Mia,« je rekel in se nasmehnil. »To nama je lahko v pomoč.« »Ja?« Šved je bil videti, kot da bi jo hotel objeti. »Prav, kar tako naprej.« (str. 274)

Italijanska pisateljica Susanna Tamaro je zaslovela z romanom Pojdi, kamor te vodi srce. Roman je napisan v obliki pisem, ki jih babica piše vnukinji. Tudi v najnovejšem romanu Veter veje, koder hoče Chiara piše pisma hčerama in možu. Tri pisma in tri obširna poglavja. Šest let že živijo v hiši v hribih, pa Chiara ni bila še nikoli tako dolgo sama. Nepričakovna tišina, ki jo ovija v tem veličastnem naravnem okolju jo vzpodbudi, da se ozre nazaj po svoji življenjski poti in napiše tri pisma. Prvo pismo je namenjeno njeni dvajsetletni posvojeni hčeri Alishi. Dobrodušna posvojenka, indijskih korenin se poveže z očetovimi starši, katoličani, ki v veri in preprostosti najdejo svoj smisel. Drugo pismo je namenjeno težavni in svojeglavi biološki hčeri Ginevri, povezani z babico po mamini strani. Tretje pismo je namenjeni ljubemu možu Davidu. Chiara v pismih pripoveduje o svojem otroštvu, starših, ki so pričakovali vse več kot pa neopazno in povprečno učenko, pripoveduje o odločitvi za posvojitev starejše hčere, o moževih preprostih in vernih starših in navsezadnje o starševstvu. V pismih razgali svojo dušo, na papir prelije čustva, ki v njej gorijo. V tišini se ozre nazaj po svoji življenjski poti, hvaležna svojim dragim za skupne trenutke, preizkušnje in razodetja.

»Ali ni mogoče naše srce kot majhno sonce? Ko ga ne zakrivajo oblaki, takrat njegovi žarki odsevajo v vsakem kotu. Ko ga ovija megla, se postopoma ugasnejo tudi naše oči. Tako obsesivno nas skrbi naše fizično zdravje, ne da bi sploh pomislili, da je duševno zdravje ravno toliko pomembno.« str. 203

Koliko je dovolj?

Poglavitno vprašanje, ki bi si ga morali zastaviti je: »Koliko je dovolj?« Če se želimo premakniti iz trenutnih okoliščin, moramo poskusiti nekaj novega, a ni nujno, da bo delovalo takoj. Avtorja pravita, da denar ni vse, pa vendar tudi nič ni. Zato svetujeta, da je pomembno porabljati manj denarja kot zaslužimo in tudi pri tem ne presegati svojih meja. Pogosto se nam zgodi, da se sredi svojega doma, polnega različnih reči, počutimo same, nekako prazne. Zunaj tega pa kopičimo odnose, ki nas ne krepijo in ne navdihujejo. Pomembno je postavljati meje, po potrebi zapustiti določeni odnos. In se vprašati, če ga zares potrebujemo in v kolikšni meri. Avtorja pravita, da so jasne meje na vseh področjih pomembne za uravnoteženo in zdravo življenje. A potrošniško naravnano okolje nas spodbuja k zamenjavi reči in naprav, k nadgradnji sistemov, ki jih poznamo, k nenehnemu napredku, k številčnim družbam. A le-to ni vedno ugodno za nas. Minimalizem nas spodbuja k temu, da uporabimo reči in naprave, ki jih imamo in ne da le-te izrabijo nas oz. nas spremenijo celo v odvisnike. Prav tako minimalizem ne bo sestavil naše ustvarjalnosti, ampak nam bo znotraj vsega omogočil odkriti svojo ustvarjalno plat. Avtorja nam za idejo ponujata igro minimalizma – prvi dan se znebimo ene stvari, drugi dan dveh in tako naprej. Prodamo, zamenjamo ali podarimo ter tako naredimo sebi prostor, da bomo lažje vzdrževali red, bomo manj obremenjeni in bomo lažje dihali sredi prostorov v katerih bivamo. Gre za priročnik, ki je brca v zadnjico sodobne družbe in hkrati opomnik sredi novodobne normalnosti, idealov in trenda, pomembno je imeti in biti več. Avtorja pri tem citirata druge avtorje, nam za zgled postavljata lastne osebne izkušnje in trditve postavljata na podlagi praktičnih primerov, hkrati pa priznavata, da sta po svoje hinavska, saj se minimalističnih načel tudi sama vedno ne držita, a njuni življenji sta se spremenili na bolje, sta bolj mirna in zbrana. Joshue Fields Millburna in Ryana Nicodemusa sta v spletnem in filmskem svetu znana kot Minimalista. Imata pa tudi podkast TheMinimalists.com. Oba trenutno živita v Los Angelesu in nas želita izbezati iz družbe, preobremenjene z materialnostjo.

Večje domove kot si lastimo, večji status kot uživamo; in večje kot je naše bogastvo, večja verjetnost je, da bomo prekinili povezavo s stvarmi, zaradi katerih se počutimo zares žive. (str. 93)