Jeffrey Archer

Ko bo čas dozorel

Prevod: Sabina Noč

Izdala: Založba Meander, 2025

Žanr: družabni roman

Odločitve, nas in drugih, spreminjajo življenja!

Angleški avtor Jeffrey Archer se nam predstavlja s prvim v slovenščino prevedenim delom, ki obeta nadaljevanje. Družino Clifton sestavljata mama in sin, bister mladenič Harry, ki ga najbolj od vsega mika delo v pristanišču. A za to je preveč nadarjen, zato nekaj posameznikov združi moči in mu pomaga napredovati vse do Oxforda, ko v Angliji zaveje vojna in Harry šolanje potisne na stran ter se odpravi na ladjo... Morda bo končal prav tako kot njegov oče, ki prav lahko da to sploh ni...

"Harry, razmišljaš o tem, kaj boš storil, če ne dobiš štipendije?" je rekla njegova mama in končno postavila vprašanje, ki se ga je izogibala tedne. "Ves čas," je odvrnil Harry, ko ji je odprl vrata. "A pri tem ne bom imel veliko izbire. Moral bom nazaj na Merrywood in si pri štirinajstih poiskati službo. (str. 85)

SIGNATURA: O 82-311.2 Archer, J., Ko bo čas dozorel

Petra Julia Ujawe

Najboljše šele pride

Založba: Cankarjeva založba, 2025

Zbirka: Razmerja

Žanr: ljubezenski roman

»Če zdaj ne bo dojel, ne bo nikoli.«

Če bi zgodbo ugledali na filmskem platnu, bi jo poimenovali »žajfnica«. Gre za iskanje same sebe in občutka tiste prave ljubezni. Kulturologinja, ki je za otroke izdala Zdravilne zgodbice v dveh delih, je v svojem prvem romanu ubrala sproščen slog in protagonistko Kristino poslala na pot, na kateri se je morala znajti čisto sama. Saj po pobegu z lastne poroke drugače skorajda ni šlo, neznanec v postelji med dekliščino je bil najverjetneje znak, da mora usodo vzeti v svoje roke … A prav lahko, da tudi z neznancem ne bo šlo zlahka.

»Saj veš, da te ne bi nikoli prizadela,« zamrmram v njegov prsni koš. »Moraš mi verjeti, da si zame edini.« » Samo to sem hotel slišati, ljubljena,« odvrne. Prav čutim, kako od olajšanja zapre oči. Zaprem jih tudi jaz. Prav tako od olajšanja. A najini olajšanji si nista podobni niti za pikico. (str. 174)

SIGNATURA: O 82-311.2  Ujawe, P. J., Najboljše šele pride

Viktor E. Frankl

Kljub vsemu reči življenju DA : Psiholog v koncentracijskem taborišču

Prevod: Miriam Drev, Jože Stabej

Založba: Celjska Mohorjeva družba, 2013

Žanr: zgodovinski roman, avtobiografski roman

»Tako lepo sem si že naslikal, kako slastna bo svoboda, prvič po treh letih …«

Avtor, avstrijski nevrolog in psihiater Viktor E. Frankl (1905, Dunaj–1997, Dunaj) je na lastni koži izkusil preganjanje v času druge svetovne vojne, deportacijo in delo v koncentracijskem taborišču. Ni obupoval, ampak je iz svojega poklica izhajal s samoanalizo in analizo sočloveka. Gre za drugačen pogled na ta del zgodovine, ki izhaja iz človekove osebnosti same ter lastnih izkušenj združenih s pogledom strokovnjaka.

Naročijo nama, naj tri pokojnike, ki so umrli ta dan, pokopljeva onstran bodeče žice. Razen naju v taborišču namreč ni nikogar, ki bi bil toliko pri močeh, da bi to lahko opravil, kajti vsi ležijo z visoko temperaturo in blodnjavi v peščici še obljudenih barak. Najina odločitev je trdna: s prvim truplom v starem umivalnem koritu, ki nama nadomešča krsto in nosila, bova pretihotapila ven kolegov nahrbtnik, z drugim truplom mojega, s tretjim pa jo bova popihala sama. Do tretjega mrtveca sva najin program izpeljala po načrtu.  … Šele pozneje sva izvedela, kako nevarno bi bilo to hitenje v smeri bojišča. (str. 82)

SIGNATURA: O 93/99 Frankl, E. Viktor, Kljub vsemu reči življenju da

Alkohol uničije družinske odnose v romanu Klopotec, prvencu Maje B. Kranjc, kjer avtorica mojstrsko opiše medgeneracijsko prenašanje vzorcev, materinstvo, družinsko nasilje zaradi alhohola, posledično samoto, tesnobo in ujetost. Sprva spremljamo odnos med Nino in njeno mamo Vero, ki je vse od poroda trajno nezmožna vzpostaviti odnose s svojimi bližnjimi, tudi s hčerjo. Posledično družina razpade, Vera se tolaži z alkoholom, piše pesmi, ki jih skrbno skriva pred vsemi. Vedenjski vzorci, molk, izogibanje konfliktom se prenašajo iz generacije v generacijo. Nina, ki hrepeni po ljubezni, prekine študij, rodi sina in se poroči z Bojanom, alkoholikom in nasilnežem. Nina tiho trpi, se bori za sina, njen vsakdan je prežet s krivdo, sramom in dvomom ter notranjim alarmom – klopotcem, ki spremlja travmo. Ganljiv roman je posvečen ženskam, tematizira kompleksen odnos med mamo in hčerko in spregovori o nasilju kot posledici.

»Če vaše sočutje ne vključuje vas, je nepopolno.« je dejal Buda. In to je tudi eden izmed rekov v romanu Brez obraza, kjer avtorica Danica Ozvaldič posamezna poglavja poimenuje s poznanimi reki in modrostmi priznanih avtorjev. Kriminalka Brez obraza je nastala na temelju in po motivih srhljive resnične družinske zgodbe. Tematika nasilja na spletu v tovrstni literaturi niti ni tako pogosto navzoča, čeprav je v resničnem življenju tega vse več. Gustav Mahler je izmuzljivi lik, ki mlade novači za eno najspornejših sestavin svetovnega spleta. To je ustvarjanje posnetkov, ki prikazujejo robove človekove izrojenosti po eni strani, obenem pa s tržno naravnanostjo omamljajo vse, ki si posnetke ogledujejo. Glavni lik se znajde v položaju, ko izgubi svoj obraz – simbol identitete, družbene vloge in samopodobe. To je Marko, rojen v situirani družini, senca uspešnega brata Lukasa, katerega vsi občudujejo. Vsak v svojem svetu, v pehanju po uspehu, spregledajo fantovo željo po sprejetosti. Marko se zaradi šolanja preseli na Dunaj, kjer se na spletu seznani z Gustavom Mahlerjem. Markova skrbna najemodajalka je tista, ki prijavi njegovo izginotje. Na policijski postaji Wien Mitte se lotijo reševanja primera. Lila Kory, mlada in predana kriminalistka ter inšpektor Antonom Ludowich se poglobita v primer, odkrijeta mrežo manipulacije, spletnih identitet in smrti, ki niso naključje. Knjiga ni le osebna zgodba, temveč odpira širša družbena in filozofska vprašanja o tem, kaj pomeni biti človek.