Prodajalka knjig, ki je postala begunka!

Lydia ima sredi Acapulca v lasti knjigarno. Prodaja knjig jo neizmerno veseli, a nekaj posebnih izdaj kupi le zase, saj se zdi, da kupcev ne zanimajo. A Javier je stranka, ki si že ob prvem nakupu izbere več teh posebnih izdaj kot bi čutil, katere mora potegniti iz polic, da bi Lydii ugajal. Knjigarno obišče večkrat, z Lydio se zatopita v klepete o knjigah, Javier se ji razkrije skozi svoje pesmi in celo odžene dva sumljiva možakarja izpred njene knjigarne. Lydiin mož Sebastian pa je novinar in njegova strast je razkrivanje nevarnosti Acapulca, brskanje po dogajanju med karteli. Vedno znova se Lydii zdi, da gre predaleč, zato se po izidu posameznih prispevkov z družino zatečejo drugam, na varno. V strahu pred maščevanjem članov kartela. V Acapulcu nevarnost namreč narašča, trupla se kopičijo, v policijskih vrstah pa je preveč plačancev, da bi bile spremembe na bolje sploh mogoče. V svojem zadnjem prispevku se je Sebastian lotil La Lechuze – vodje najbolj vplivnega kartela in ga razkril. Lydii je bil opis osebe tako znan, da je sredi noči brskala po moževem računalniku in se ob fotografiji La Lechuze zgrozila – ta oseba je bila njen prijatelj Javier, ki mu je tekom klepetom že toliko razkrila o sebi… In ta ista oseba je tri dni zatem zakrivila pokol njene družine in sorodnikov. Ostala sta le ona in sin Luca. Ju bo Javier pustil živeti? Edina rešitev je, da se z vrstami mehiških beguncev odpravi na norte, proti severu, v t.i. obljubljeno deželo ZDA, med estadounidense. A ta pot je polna krvavih žuljev, nevarnih znanstev, tatov, skakanja na drveče tovorne vlake, celo posilstev. Hkrati pa se na tej poti rojevajo tudi nove sanje, v katerih upanje umre, ko res nič več ne ostane. Sploh v očeh otroka kot je Luca. Dodatno težo pripovedi doda spremna beseda avtorice. Realistično, pretresljivo in poučno!

Lydia in sestri so nenehno razpete med preganjavico, da jim je za petami nekaj, čemur morajo kar najhitreje uiti, in omahovanjem, celo odporom, da bi na slepo hitele proti neznanim demonom, ki morda prežijo na poti pred njimi. V casi del migrante, ki jo najdejo v Celayi, si lahko malo oddahnejo in za Lydio, ki prejšnjo noči na prostem skoraj ni zatisnila očesa, je to blaženost brez primere. (str. 219)

Zgodba govori o dveh sestrah, Mayi in Reveci ter njunih zapletenih partnerskih odnosih. Dogajanje je postavljeno v čas, ko Severno Karolino prizadene grozljiv orkan. Rebeca je zdravnica in ena redkih, ki je zaposlena pri organizaciji Mednarodna zdravniška pomoč ob naravnih nesrečah. Je svobodomiselna in drzna oseba, nima želje, da bi se ustalila in si ustvarila družino kot njena sestra. Na drugi strani sestra Maya dela kot otroška ortopedinja in je poročena z Adamom, ki je prav tako zdravnik. Par se je v zakonu znašel na težki preizkušnji, saj je Maya večkrat splavila. Njuna posebna vez, na nek način tudi skrivnost, je umor njunih staršev v rani mladosti, ki sta mu bili priča. Kot osebnosti sta si povsem različni, nekolika divja in svobodomiselna Rebeca na eni strani ter tiha, umirjena, zadržana Maya. Težke razmere po naravni nesreči v državi terjajo svoj davek. Vsi, ki so ustrezno usposobljeni pomagajo, kjer pač lahko. Rebeka prepriča svaka Adama, da se pridruži organizaciji v misiji reševanja in pomoči. Kasneje se pridruži tudi Maya, njena naloga je spremstvo poškodovancev med prevozom v bolnišnico, a helikopter, na katerem spremlja bolnike v bolnišnico, strmoglavi in rečeno je, da nesreče ni preživel nihče. Rebecca in Adam se zatečeta drug k drugemu po tolažbo …Poškodovana Maya preživi in se prebudi na majhnem otočku ob mladi noseči Simmie in Tullyu. V povsem drugačnih razmerah kot jih je vajena, poskuša preživeti in si želi odit nazaj..toda, vse se je spremenilo.

Glavni junak romana Odštevanje, je moški, ki je pravkar stopil v štirideseto leto in se mu življenje začne sesuvati kot hišica iz kart. Zgodba s pomenljivim podnaslovom Roman o času in poti, se odvija leta 1998, ko je Slovenija skozi napeto obdobje tranzicije z veliko nogo zakorakala v kapitalizem.

»Časa se zavedamo, če se ga zavedamo in ko se ga zavedamo, vedno kot časa, ki je minil. Šele takrat se namreč čas res vidi. Vidi se v podobah minulih dogodkov. Čas so v resnici zgodbe, ki so se zgodile in si jih iz točke varne sedanjosti lahko ogledujemo, nanje pa ne moremo več vplivati.« Takole razmišlja glavni junak romana v zgodnjih jutranjih urah. Poglavjem, ki imajo namesto naslova navedeno uro, ki šteje minute minevajočega časa, se pridružujejo poglavja, v katerih iz prvoosebnega zornega kota pripovedujejo protagonistova mam, očim, knjižničar in dedek. Roman zaobseže dogajanje v enem dnevu, od tretje ure zjutraj do tretje ure zjutraj naslednjega dne. V 24 urah se zgodi vse tisto, kar pripomore k temu, da se njegovo življenje ustavi na točki nič in začne znova. Dopoldan se začne z odpovedjo službe v oglaševalski agenciji, kjer je poleg od samega začetka, vendar se težko sooča z vsemi novostmi časa in kapitalizma, kot, da ni niti opazil vseh sprememb. Le kakšno uro kasneje ga zapusti ljubica, ki ne verjame več njegovim lažem o ločitvi. Popoldan ga čaka srečanje z biološkim očetom na katerega se odpravita skupaj s 17-letno hčerjo, kjer se ju razveseli cela očetova rodbina. Roman Odštevanje je zgodba o tem, kako vsaka izguba v življenju prinaša priložnost za spoznavanje česa novega – med drugim tudi ljusi, ki jih v starem življenju ne bi nikoli spoznali.

Nikoli več ne bo isto!

Potrebovala sem malo odmora od branja več kriminalk in trilerjev zapored, pa me je s police poklical ta roman, s toplimi barvami na naslovnici.

Zdelo se mi je, da bom spremljala lahkotno zgodbo Melody in njenega sina Eda. Ona je samohranilka, službuje kot kuhinjska pomočnica v šoli. Potem pa spozna Bena, ki jo odpelje na predstavo, na kateri nastopajoči hipnotizira Melody. Ta omedli kar na odru in na tem mestu se zgodba zares začne. Melody odrine Bena in začne brskati po svoji preteklosti. Počasi se prebujajo spomini, eden za drugim. So bili njeni starši sploh biološki starši?

Zanimiva zgodba, igra razkrivanja in samospoznavanja. Pa še velik tisk jo odlikuje v tej izdaji iz 2010.

»Prepričana sem, da se me bo spomnila. Nekaj časa je bila celo moja mačeha.« Pol ure pozneje pa je v nabiralnik na Endell Streetu odvrgla še pismo za Setha Stona in močno upala, da bo pismo dobil. Ko je prišla domov, se je spet usedla na požarne stopnice in globoko vdihnila. Uživala je še zadnje trenutke zatišja pred nevihto. Podrla je prvo domino in odprla vrata v neznano. Kmalu se bo vse spremenilo. (str. 208)

Nataša Kramberger je nagrajena pisateljica in kolumnistka pri časopisu Dnevnik, ki je vrsto let živela in delala v Berlinu, potem pa je pred slabim desetletjem prevzela okoli tri hektarje veliko kmečko posest v jurovski dolini, nedaleč stran od samega centra svojega domačega kraja Jurovskega Dola. Domačinka torej, ki je bila že kot majhna deklica vedno v središču dogajanja, zvedava in bistra. Že takrat je zanjo kdo dejal, da bo pisateljica, da bo kmetovalka pa zagotovo ne. Danes je Nataša ekološka kmetovalka in ob tem tudi piše: kolumne, zgodbe, eseje… Svoje nelahke začetke je zajela v romanu Primerljivi hektarji, v še čisto sveži knjigi Po vsej sili živ pa skuša na literarno izbrušen način povleči črto pod svojimi prvimi sedmimi sezonami kmetovanja v času globalnega segrevanja.

Nataša pravi zase, da preprosto mora pripovedovati, mora povedati zgodbo, ki v njej brbota. Na papir prelije tudi omine zgodbe in modrosti, ki jih zelo ceni. Kot otrok je odraščala na »grošovem bregu«, tako opiše njena mama Marija. Še v vrtec ni hotela, ker je bilo pri omi pač lepo, tako domače, nič komplicirano in predvsem v objemu narave v vseh letnih časih. In danes?

Narava terja svoj davek, uničujoča toča, poplave, viharni veter in suša, ki podirata drevje, so se pojavili v podnebju Jurovskega Dola kot čemerni bogovi in prišli terjat svoje, kakor tudi drugod po Sloveniji, kjer je lani bila huda ura, poplave, hudourniki, ki so pred seboj vse uničevali. Človek hiti v boju z razvojem in grobo posega v naravo in le-ta mu neizprosno vrača. Ker človek ruši ravnovesje, ne sprejema odgovornosti, so posledice podnebnih sprememb boleče očitne. Vsi smo del globalnega ekološkega ravnovesja in zato moramo sprejeti odgovornost in prav k temu nas svojim esejističnim delom nagovarja Nataša.