V začetku letošnjega leta smo dočakali roman Petelinje jajce, roman o Lanščkovem otroštvu, kjer znova srečamo osebe, ki smo jih spoznali že v Kurjem pastirju: cestarja Pišteka in njegovo skrbno ženo Trejziko, ki sta z zamudo spet postala starša, ko je njuna odrasla hči že odšla od doma. Ferek pa pridno raste in je že radoveden, še vedno sanjav predšolski deček. Dogodke iz realnega življenja, prepleta s svetom sanj in domišljije, kjer bivajo duhovna bitja iz mitov, legend in starih zgodb kot so angeli in hudiči, psoglavci, bela vila, duše umrlih. Prepričan je, da bela kača s kronico izpolni vsako željo, zato ji nastavi mleko, jo gre iskat, a se izgubi v gozdu ob meji, reši ga šele vojak v podobi graničarja na konju.

Tudi z živalmi ima osamljeni deček prijateljske stike, pogovarja se z mačkom Cirijem in s kokošmi, ki imajo svoja osebna imena, po moško modruje s petelinom Kukijem, vendar ga ne more prepričati, da bi sedel v gnezdu in izvalil piščance. Pripoved ves čas preveva panonska melanholija s kančkom upanja, da bo nekoč vse dobro. Čutiti je povezanost preprostih ljudi, ki se v težavah najraje obračajo k Bogu, v stiskah se Ferekova mama po pomoč zateče v Male Šalovce, kjer so doma Nedotakljivi, k ciganki Rozi, ki se zdi otroku prava čaralica s svojimi zvarki in mazili. Družina je vedno povezana, oče nerga čez oblast in cerkev in predvsem ima svoje sanje; zgraditi hoče pravo hišo za svojo družino. Mati Trejzika se odloči, tako kot marsikdo v tistem času, da bo odšla za kruhom v tujino, katere se neizmerno boji, še težje pa ji je zapustiti otroka in moža. Od takrat mali Ferek skupaj z očetom cestarjem živi na cesti in se mora skrivati pred inšpektorjem. Melanholičen roman prevevajo vrednote, ki dan današnji izgubljajo na pomenu: spoštovanje do vsakogar in ljubezen.

Marco Balzano je učitelj in pisatelj, rojen leta 1978 v Milanu. Piše eseje, poezijo in prozo. Ostala bom tu je eden izmed njegovih štirih romanov, zanj pa je prejel številne italijanske in mednarodne literarne nagrade. Ostala bom tu je zgodovinski roman, ki nas popelje v čas druge svetovne vojne na Južnem Tirolskem. Prvič je Curon Venosti obiskal leta 2014, po tistem poletju se je tja še večkrat vrnil, misel na tisto vasico ga v mislih neprestano spremljala. Kar nekaj let je raziskoval vse zapise in dokumente, ki jih je uspel najti. Predvsem pa je poslušal pričevanja danes starih prebivalcev o tistih letih, polnih nasilja. Glavna junakinja Trina, domačinka vasice Curon, pripoveduje svojo zgodbo tako, da bralca na vsake toliko opomni, da je njena zgodba namenjena točno določeni osebi – njeni hčerki, ki že davno odšla iz njenega življenja in pozabila na vasico. Trina postane učiteljica ravno v letu, ko Mussolinijev režim prepove uporabo nemškega jezika v šolah na tem nemško govorečem območju. Ljudje v vasi so zmedeni, pod priskom in razdeljeni. Mnogi se uprejo načrtnemu poitalijančevanju, tako tudi tri prijateljice, sveže diplomantke, Trina, Maja in Barbara. Vedo, da jih fašisti ne bodo zaposlili in zato na skrivaj poučujejo v skupini ilegalnih šol. Trinina prvoosebna izpoved bralca nagovarja, pisatelj mojstrsko izrazi njeno bolečino in trpljeneje ljudi, ki so bili povezani s Trino in vasjo, razklani med enim in drugim režimom. Trinan se je zaljubila, ostala na kmetiji, kjer so jo pogovori z očetom vedno pomirjali.

Pia Prezelj je na 39. Slovenskem knjižnem sejmu za svoj prvi roman Težka voda prejela nagrado za najboljši prvenec leta 2023.

Sodobna povest ali roman, postavljen na slovensko podeželje, kjer je v središču dogajanja Ida, vdova, brez otrok, zaradi česar je v vasi označena kot manjvredna. Idina zgodba se ves čas prepleta z zgodbami drugih oseb – predvsem sosede Marte in župnika Lojzeta, pa tudi Martinega in Idinega moža, odsotne Milene in drugih likov, s pomočjo katerih avtorica slika čas in prostor. Idino življenje je zlagano, v trenutku obupa se odloči, da bo povedala svojo zgodbo in se s tem svetu (in tudi sebi) končno pokazala takšna, kot je v resnici. Ida postane vdova po nesreči moža v gozdu. Ida duševno, čustveno in telesno propada pri živem telesu, njena okolica pa ima pri tem ključno vlogo: pretežno jo pusti, da se s svojimi stiskami spopada sama. Edina, ki vztraja in skuša Idi -na trenutke precej vsiljivo – pomagati, je Marta, njena soseda, s katero je imel Idin mož razmerje. Vendar Ida Marti tega razmerja ne zameri, temveč je celo hvaležna zanj, med njima se stke nekaj podobnega prijateljstvu. Na drugi strani pa Ida obuja spomine na Mileno, svojo prijateljico in simpatijo iz otroštva. Idina biseksualnost je nakazana zgolj kot potlačitev sanj, ki po prvem ljubezenskem razočaranju z Mileno ostane samo kot potlačen spomin.

Verjamemo vate, Greta!

Greta Gustafsson je dobila delo v veleblagovnici. Strankam njena nenavadna lepota ter poseben okus za modo nista ostala prikrita. Ko je ob neki priložnosti izbirala kostume za igralke, je blestela. Tudi sama si je želela točno to, postati igralka in nikoli si ne bi mislila, da ji bo s pomočjo karizme, ki so jo tudi kasneje občudovali, uspelo priti na Kraljevsko igralsko akademijo. S pomočjo Enwalla, ki je imel odličen nos za nadarjene bodoče igralce, je opravila sprejemne izpite. Pri tem pa skorajda obupala in se soočala z obupnim strahom pred občinstvom. Tudi, ko ji je uspelo s pomočjo režiserja Stillerja stopiti pred pravo filmsko kamero in postala prepoznavna kot Greta Garbo, se treme pred občinstvom ni znebila. Najraje je snemala sama, v družbi kamere, le tako se ji je popolnoma prepustila in prevzela svojo vlogo v scenariju. Ob tem pa je v zasebnem življenju bežala pred vsiljivimi novinarji, večkrat zavrnila snubitev soigralca Johna Gilberta in iskala naklonjenost na ženskih ramenih. Ljubila je, a ne dovolj, da bi se nekomu ali nečemu zavezala za vedno! Ostajala je samosvoja in sledila svojim sanjam. Pri tem pa v srcu tam daleč preko oceana ohranila rodno Švedsko.

Greta Gabor, je ponovila. To ni zvenelo slabo. Toda nekaj jo je motila. Hm, ne vem ... Česa ne veste? Nejevoljno je vzdihnil. Zveni preveč strogo, preveč nemelodično. Dvignil je obrvi, vendar ničesar ni rekel. Razmišljala je. In nenadoma se ji je posvetilo. Zakaj ne Greta Garbo? Ko je to izrekla, se je morala zasmejati. Samo dve črki je zamenjala, pa je ime zvenelo povsem drugače; mehkejše, bolj ženstveno. Skrivnostnejše. (str. 113–114)

Je njen umor zagrešila barva njene kože?

Zakonca Aki in Milla Ollikainen predstavljata dvojec za psevdonimom A. M. Ollikainen. Zabojnik je njuna prva skupna knjiga za katero sta prejela tudi nagrado za najboljši finski kriminalni roman.

V uvodu spoznamo razcapanega moškega, ki se izkaže za Hannesa Lehmusoja, uspešega poslovneža in mednarodnega filantropa, obenem pa tudi mecena sodobne umetnosti. V času praznovanja šentjanževega sicer policistov ni veliko v službi, a truplo ženske v zabojniku pred koncernom Lehmusojevih ne more počakati. Preiskava nikakor ne steče, kljub trudu glavne policistke Paule Pihlaja. Jasno je, da je temnopolta ženska v zabojniku umrla nasilne smrti, utopili so jo. Je v ozadju rasistični motiv, je motiv bogastvo? Je povezava z Afriko in Namibijo slučajna ali ima globlji pomen? In zakaj so za umor uporabili ravno zabojnik prirejen za razstavo. Zapleten zločin, ki se razplete šele na zadnjih straneh romana. Zgodba preiskovalke Paule pa obeta nadaljevanje.

Glasno je zaječala in se obupano sesedla na stran. Voda je bliskovito prekrila tla, da je v trenutku imela premočene čevlje in hlače. Bila je mrzla in vedno več jo je bilo. Začutila je, kako se vrtinči okoli njenih stegen. Od vsega tega ji je bila zdaj jasna samo ena stvar: kmalu bo umrla. Zabojnik se bo napolnil z vodo, in ko bo poln, bo umrla. Kmalu bo v njem mrtva plavala kot podgana, ki se je ujela v vršo. Nikoli več ne bo videla sonca. Ne sonca ne mame. (str. 31)