Hard land je napisal nemško-švicarski pisatelj Benedict Wells. Svoj prvi roman je objavil pri štiriindvajsetih, z delom O koncu žalosti iz leta 2016 pa je nedvomno dozorel, kar so prepoznali tudi podeljevalci evropske nagrade za književnost. Hard land je zelo tenkočuten roman, posvečen osedemdesetim letom, glasbi in filmom tedanjega časa in seveda odraščanju. Glavni junak je petnajstletni Sam, ki beži od doma, kjer je vse preveč hladno, mati se bori z zahrbtno boleznijo in videti je, da ji ni pomoči, oče je tih, odmaknjen kot da situaciji ni kos, sestra živi daleč od doma stran. Sam najde zavetje pred vsemi tegobami v počitniškem delu v propadajočem lokalnem kinu. Ob novih prijateljih, ki ga medse sprejmejo, ko opravi določene preizkuse, ki pa niso tak hec. Skupaj z njimi odkriva skrivnosti domačega mesteca Gradya, okuša skrivnosti ljubezni, prijateljstva in odraščanja, v ta paket spadajo tudi alkohol, opojne substance, glasba, filmi in literatura. Z vsakim poglavjem odševa tedne do svojega rojstnega dneva. Ob Kirstie, Camerunu, Hightowerju postaja vse bolj samozavesten, odločen in o svojih občutkih si upa spregovoriti. Hard land je tudi pesnitev angleškega pesnika Williama Morrisa, v kateri je skrito sporočilo, ki sodi med eno od skrivnosti mesta Grady. Dijaki v zadnjem letniku pišejo esej na to temo in vsi se sprašujejo o bistvu.

Samo Rugelj je književni založnik, urednik, avtor knjig s področja filma in založništva, v zadnjem času piše tudi literarno-izpovedna dela. Kreta je grški otok, priljubljena turistična destinacija mnogih ljudi. Očarala je tudi avtorja in njegovo družino. Ker pa mu družinski obisk Krete, kot je dejal sam, ni dal vseh odgovorov, se je na vrhove Krete odpravil z ženo Renato . Namenila sta prehoditi najsamotnejši del Krete in izkusiti divjo lepoto. Čudovita pot, ki ju je postavila pred posebno izkušnjo. In sledila je ponovitev…Tako je avtor predstavil v besedi Grčijo:

»Ko besedo Grčija zaslišim jaz, pomislim na cesto, pohodne poti in vrhove, alpsko vasico Litochoro in Olimp ter Kreto in Psiloritis. Pomislim na kremenite Grke, ki jih poganja zavidljiva vzdržljivost gibanja na dolge razdalje po razbeljeni vročini in težki pokrajini.« (str. 21)

V romanu je predstavljena življenjska zgodba danes kultnega tekstilnega industrialca Josipa Hutterja iz Maribora. Krušni oče so ga klicali njegovi delavci zaradi poštenosti in dobrote. Zgodba romana se dogaja v času druge svetovne vojne in nekaj let po njej, ko so številni izgubili svoje imetje, tudi družinske člane, predvsem pa je ta burni čas prekrižal številne načrte, jim odvzel njihove sanje, hotenja in možnosti. Skozi zgodbo lahko spoznamo, kako sprevržen je lahko ta svet, kako nestrpen, nenasiten je lahko človek. O Josipu Hutterju in mariborskih Nemcih je bilo napisanih že kar nekaj strokovnih del, tokrat pa je pred nami še prvo leposlovno delo o tragični usodi družine Hutter. Josip je bil Kočevski Nemec, priseljen v Maribor, kjer delal in ustvarjal. Kot tekstilni industrialec je pustil pomemben pečat v zgodovini Maribora, predvsem tudi zato, ker mu je bilo mar za delavca. Hutterjev blok, pobreško naselje hiš za zaposlene, tekstilna tovarna v Melju, Hutterjeva vila ob parku še stojijo, bronasti kip predice , ki je nekoč krasil park Hutterjeve teksitlne tovarne, so sicer umaknili in sedaj stoji takoj ob vhodu v muzej NOB v Mariboru.

Slavenka Drakulić je priznana avtorica s področja bivše Jugoslavije. Pri založbi Beletrina je pred kratkim izšla njena knjiga kratkih zgodb z naslovom Nevidna ženska in druge zgodbe. V tem delu se avtorica v kratkih intimnih zgodbah posveti ženskemu staranju, ob tem se sprašuje ali s starostjo res postajamo vedno bolj nevidni.

V svojih zgodbah spregovori o odnosih med žensko in moškim, starših in otrocih, o izgubljanju spomina, osamljenosti, o izgubljanju identitete, o času, ki lahko boleče zareže v človekovo identiteto. Toda takšno je naše življenje, vsi smo na tej poti staranja.

»Dolga leta naju je marsikaj držalo skupaj, a skupno pitje kave je delovalo kot lepilo. Zato jo pijem še zdaj, čeprav sem sama. Pravzaprav pijem kavo prav zato, da ne bib bila sama, ker medtem ko pijem, mislim nanj, in zdi se, kot da sva nekako še skupaj. Pravijo, da ljudje živijo, dokler se jih kdo spominja.« (str. 141/142)

Pripoved o tragični ljubezni s slovenskega podeželja!

Pretresla me je ljubezen, enaka viharju, enaka nevihti! Prišla je pozno, prav tako je prišla, kakor pride v časih kako cvetje v pozni jeseni. Se glasi zapis na platnici izdaje iz leta 2003.

Melanholična pripoved o tragični ljubezni s slovenskega podeželja. Je ena njegovih najbolj znanih povesti, ki je bila prvič izdana leta 1917. Po njej so posneli tudi film. Gotovo ste si ga kdaj ogledali? Leta 1973 so ga posneli po Tavčarjevi literarni predlogi in v režiji Matjaža Klopčiča. Poleg Milene Zupančič in Poldeta Bibiča v glavnih vlogah film krasi glasba, ki jo je napisal skladatelj Urban Koder. Cvetje v jeseni je prvi celovečerec, kjer je kot koproducent sodelovala RTV Ljubljana. Slovenija je leta 2012 prav s tem filmom začela proces digitalizacije in restavracije svojega bogatega video in avdio arhiva. Tako je zgodba premikala meje s svojo vsebino, pa tudi z vlogo, ki jo je imela v knjižni in filmski obliki.

Zgodba se prične na ljubljanskem vrtu, kjer se Janez pogovarja s tremi prijateljicami Mico, Dinco in Marico. Janez se sprašuje ali te ženske resnično ljubijo svojem može in tako se razkrije, da so se poročile bolj iz finančnih koristi, a tega nikakor ne povedo na glas, zato se razjezijo nanj, da si to sploh upa trditi. Prav zaradi tega Janez začne s pripovedjo o svoji pravi ljubezni. Pripoveduje o prijateljici Heleni, nadaljuje o kraju Jelovo brdo, kjer so bili revni in so se komaj preživljali. Na poti tja se spominja otroštva. Nato Janez prispe k sorodniku Presečniku, kjer spozna lepo Meto. Njun odnos je igriv, zaznamovan z drugimi liki povesti. Zgodba se tragično konča, a Vam jo ob 100. obletnici smrti njenega avtorja v letu 2023 vseeno priporočamo v branje in ogled!