Knjiga Zeleni planet nam razkriva nenavadni in čudoviti svet rastlin, kakor ga do zdaj še nismo videli. Nastala po istoimenski seriji, ki so jo snemali po vsem svetu s sirom Davidom F. Attenboroughom v glavni vlogi, poznanim angleškim biologom in naravoslovcem.. Najbolj znan je po pisanju in predstavitvi devetih naravoslovnih dokumentarnih serij v sodelovanju z BBC-jevo enoto za naravoslovje, ki tvorijo zbirko Life, celovit pregled živalskega in rastlinskega sveta na Zemlji. Zeleni planet nam razkriva nenavadni in čudoviti svet rastlin, kakor ga do zdaj še nismo videli. Spoznamo se s petimi različnimi okolji, za katere ne bi nikoli rekli, da lahko gojijo tako bogato biodiverziteto: tropski, puščavski, sezonski, vodni in človeški svet.

»V splošnem se strinjamo, da so rastline del življenja in so zato verjetno v redu. Vendar še zdaleč ni dovolj. Rastline so življenje. Brez rastlin življenje na planetu Zemlja ni mogoče in nikoli ne bi bilo mogoče.« je zapisano v uvodniku.

Besedilo v knjigi dopolnjujejo krasne fotografije.

Rosella Postorino je po Hitlerjevih pokuševalkah napisala nov roman s tematiko krvave vojne, begunstva, sirot in pomanjkanja ljubezni. Piše se leto 1992, ki prebivalcem Sarajeva prinaša samo zlo, bolečino, lakoto. Smrt se kakor senca plazi po mestu in ne prizanaša nikomur. Sredi Sarajeva, v sirotišnici životarijo otroci brez staršev. Desetletni Omar bi dal vse za objem svoje mame, vsak dan jo čaka ob oknu, čeprav je zaradi ostrostrelcev zelo nevarno, dečku ni mar. Nada ga pomiri, sredi vojne vihre pomaga iskati mamo, kar je smrtonosno početje. Vrneta se tik pred odhodom avtobusa v Italijo, kajti mame ne najdeta. Otroke čaka dolga in težka pot iz obleganega mesta. Nada na avtobusu spozna Danila, skleneta vez, ki ju na nek način povezuje celo življenje. Vojne sirote so iz obleganega mesta prepeljane v Monzo in Rimini v sirotišnice, ki so jih upravljale nune. Ti otroci so večinoma težavni, premalo ljubljeni, ujeti v vrtinec nemoči, izdaje, strahu in bolečine, ki nikoli ne mine. Vso življenje iščejo nekaj, kar jim je bilo odvzeto. In predvsem ne verjamejo in ne zaupajo nikomur več. Omarjev brat Sen sprejme nove starše v Italiji, Omar nikoli. Vojna jih je zaznamovala za vedno, pustila pečat, nekateri so zmogli, drugi klonili.

Karen Blixen poznamo kot avtorico romana Spomini na Afriko. A morda niste vedeli, da je spomine nabirala sama, iz prve roke. Živela je med domorodci na kmetiji, ki jo je kupila sredi Afrike, čeprav se je rodila na Danskem. Že od majhnih nog so jo klicali Tanne. Njena plantaža kave je dom številnim domorodcem, družinam ljudstva Kikuju. Karen se zdi, da bi domorodci zmogli veliko več, če bi jim kdo omogočil pot do znanja, zato se odloči na svoji kmetiji ustanoviti šolo. Le-ta je pri lokalnih voditeljih slabo sprejeta že v smislu ideje, prav tako pa jo z negotovostjo sprejemajo tisti, ki jim je namenjena. Karen ob tem želi, da učitelj z učenci ne bi le prepeval verskih spevov, temveč bi jih učil pisanja, branja in matematike. Čeprav ji njena plantaža, zaradi nestanovitnega vremena in neugodne lege ter kobilic povzroča več izgub kot dobička, vztraja. Njeno negativno finančno stanje je zakrivil že bivši mož Bron, a na srečo ji pomagajo sorodniki. Vprašanje je le, kako dolgo bodo pri tem še vztrajali? In kako dolgo bo njeno koprnenje po ljubezni zmoglo premagovati stalne odsotnosti ljubimca Denysa. Medtem pa je ogroženo tudi lastništvo njene plantaže. A za domorodce, ki bi lahko zaradi prodaje izgubili dom, se bo borila do zadnjega. Knjiga je, kljub lahkotnemu slogu, oris položaja afriških domorodcev v 20. stoletju ter pokroviteljskega odnosa do njih. Je poklon ženski, ki se je, z vsem kar je premogla in zmogla, borila zanje ter jim posvetila še roman.

Upala sem, da boste razumeli, kaj je zame pomembno," je nadaljevala Tanne. "Nisem vas najela zato, da bi ljudi na moji kmetiji spreobrnili v krščanstvo, ampak, da bi jih naučili brati, pisati, matematiko in druge predmete. Če bi tu in tam zapeli kakšno hvalnico me ne bi motilo. A očitno mislite, da ne bom opazila, ko zapravljate čas učencev in jih silite, da vsak večer pojejo o križanju." ... "Kaj pa veščine, ki bi tukajšnjim ljudem res lahko koristile? (str. 177)

Mitja Zupančič je priznani slovenski publicist, ki obožuje morje. Zanj pomeni navdih, jadranje je kot način življenja. Na drugi strani pa se umakne na pohodniške poti, v samoto. Knjiga Milijon korakov je zgodba zapisana v besedi, obogatena s čudovitimi fotografijami in zgodovinskimi dejstvi. Veliko zgodb o poti po Caminu je bilo že zapisanih, veliko razmišljanj, napotkov…Vendar takšna kot je zgodba Milijon korakov, ki sta jo doživela dva prijatelja – Mitja Zupančič Ščurek in Ivan Štuhec Pajek, še doslej ni bila napisana. Prehodila sta 824 kilometrov po Caminu del Norte, severno pot vzdolž nemirnega Biskaja. Ta pot se za avtorja zdi kot logična izbira, saj poteka vzdolž severne obale polotoka. Skupaj s prvotno Jakobovo potjo predstavlja največjo zgodovinsko pot, ki so jo nekoč uporabljali kralji, da bi dosegli Santiago. In še nekaj skupnega imata romarska prijatelja, kozarček rdečega vina ali dva ob zaključku dneva na poti.

»Cuando se anda Camino, se bebe vino!«

»Kadar se hodi Camino, se pije vino!«

»Dan je torej minil v tišini in hoji preko 30 km. Bil je namenjen premisleku, kdo sem in kam me vodijo poti. Tja, do konca in še naprej, preko oceana, to vem. Vse bolj mi je pa tudi jasno, kako. Velikih težav ne bo, le vse stvari bo treba dokončno postaviti tja, kamor sodijo. Enim v veselje, drugim v žalost, meni pa za osebno rast in dušni mir, kar je pogoj za zdravo, radostno in uspešno zrelo dobo. Ja, tak je ta Camino in končnih milijon korakov do konca in naprej k novim začetkom.« (st. 169)

Otok pogršanih dreves je roman priznane turške pisateljice Elif Shafak. Je spomenik Cipru, ki ga ni več. Tako kot je na Cipru vse manj dreves, ker so jih nerazumno posekali, tako je tudi vse manj zaupanja med Turki in Grki. Dogajanje romana je postavljeno na Ciper – nekoč in London – sedaj. Glavna junaka sta Kostas – ciperski Grk in Defne – ciperska Turkinja, ki se pred izbruhom državljanske vojne 1974 zaljubita. Na skrivaj se srečujeta v taverni, kjer ju skrivata latnika in prijatelja turških in grških korenin, Yusuf in Yiorgos, ki v času razdejanj in pokolov skrivnostno izgineta. V Londonu pa se odvija zgodba sedanjosti, kjer šestnajstletna Ada živi z očetom Kostasom, evolucijskim ekologom, deloholikom, mama Defne je namreč že pred leti umrla. Del zgodbe nam pripoveduje figa – drevo, ki je nekoč raslo v taverni na Cipru, ki je bila skrivno srečevališče zaljubljencev, pozneje pa je (novi) dom našlo na vrtu družinske hiše v Londonu. Dogajanje ves čas preskakuje med preteklostjo in sedanjostjo, se seli s Cipra v London in nazaj, vrzeli v zgodbi pa zapolnjuje figa, ki ni le pripovedovalka, temveč tudi metafora, saj se – tako kot izseljenci – trudi pognati korenine in se prilagoditi tujemu okolju, obenem pa s seboj nosi nezaceljene rane in travme. Tako kot figa, ki za preživetje v tujem okolju potrebuje Kostasovo pomoč, tudi človek ne more preživeti brez rame, na katero se lahko nasloni, oziroma sogovornika, kateremu se lahko zaupa. Kostas pred preteklostjo in z njo povezanimi travmami beži v svet narave, Defne pa želi pred njimi obvarovati, zato Ada do najstniških let ne izve nič o domovini svojih staršev. Njeno radovednost nekoliko poteši šele materina sestra Mejrem, ki pride na obisk v London in jo seznani s ciprsko kuhinjo, obenem pa ji razkrije razloge tako za materin molk kot tudi za pretrgane vezi z Defnejino in Kostasovo družino.