Izdana, kot ženska in mati!

Igorja Karlovška pa prav tako že dobro poznate, njegove knjige so del zbirke Srebrne niti, ki jo med drugim odlikuje še povečani tisk. Zgodba pa je izrazito aktualna in čisto slovenska. Popelje nas v samo sredico družine Markovič po smrti očeta Toneta Markoviča, ki je držal v rokah vse niti njihovega uspešnega farmacevtskega podjetja Tojane d.o.o. Njegova žena Jana je bila, kljub prebolelemu raku, vedno njegova opora in tudi pomemben del podjetja. A čisto neuradno, »na črno« kakor rečem po domače. Vemo pa, da se po smrti v družini pogosto zgodi, da pride do sporov med dediči. Na sodišču se pojavi nekdo, za katerega žena Jana ni vedela – Tonetova nezakonska hči Klara. Zdi se, da je sin Nejc vedel za očetovo prevaro in zdi se tudi, da bo prav on tisti, ki bo sedaj mamo pustil na cedilu. Podjetje je njegovo, pobral je ves denar iz sefa in mami želi skozi dedni dogovor prepustiti samo njeno nadstropje hiše. Vendar pa se Jana ne da, ve da čeprav nikjer ni omenjena, je bila pomemben del podjetja in steber družine. Nikoli ji v finančnem smislu sicer nič ni manjkalo, a sedaj se znajde na robu družbe – podjetje gre v stečaj, hiša je bila prodana na dražbi, nova lastnika jo spodita, ko želi pobrati pridelek s svojega, sedaj že njunega, vrta. Triperesna deteljica gosposkih prijateljic Fride, Magde in Jane, Janina edina opora, morda ne bo zdržala Janine stiske in posledično revščine. Pisateljev slog je zelo tekoč in berljiv, tako da bi Jani najraje posodili tistih nekaj centov, ki ji zmanjkajo pri nakupu čokoladne praline. Nit ljubezni pa v zgodbo vplete sodnik Ivo, ki se kljub ženi v hudi stiski zaradi smrti sina, zaplete v razmerje z Jano. Bo Jana še kdaj videla svoji vnukinji, ki ju je Nejc odpeljal v Švico? Bo še kdaj brezskrbno kupila kruh ali bo vedno čutila le to strašno odvečnost in sram! Avtor razgali določene pore družbe do obisti.

Ne zanima me. V trenutnem razpoloženju nisem pripravljena samo čakati. Si reči, da je to to. Da sem doživela svoje. Imela družino, moža in je zdaj vseh pričakovanj konec. Hočem prerezati popkovino, s katero sem pripeta na prejšnje življenje. Rada bi nekaj novega in potrudila se bom za to. Želim si dotika. Priznam, predvsem ljubezenskega dotika. (str. 209)

»Ime mi je Gary. Sem tridesetletni pravni pomočnik v odvetniški pisarni v Londonu….Sem na spodnji meji povprečne višine in opremljen z velikim nosom, ki meji na komičnega, kadar nosim sončna očala.«

Takole opiše avtor glavnega junaka v prvih vrsticah. Gary v ničemer ne izstopa, je čisto povprečen, siva miš, njegova edina prijateljica v Londonu je ena od sosed, ki jo poimenuje ženska s psom. Bežni znanec Brendan ga pregovori, da se mu pridruži na pivu v lokalnem pubu. Kaj kmalu se razideta, Garyju pa v oči pade ženska, ki bere knjigo z nenavadnim naslovom – Mandarinin kompleks. Zapleteta se v pogovor in po nekaj urah druženja je nad njo ves prevzet. A tudi tokrat nima sreče, ženska izgine brez slovesa, še celo imena mu ni zaupala. Za njo je ostala le knjiga. Kasneje izve, da ji je ime Emily. Izgine tudi njegov znanec Brendan, v Garyevo življenje se priplazi kanček vznemirljivosti, nenavadni ljudje, policija, sočutna soseda Grace s psom in dekle, ki izgine. Pravzaprav v njegovo dolgočasno življenje vstopijo ljudje, ki pošteno razburkajo vsakdan. Ves čas sicer verjame, da Brendan še živ in ves ta čas nekdo vztrajno brska po njegovih stvareh. Pisatelj bralca skupaj z Garyjem pošlje na odbit lov za skrivnostno Mandarino, pri tem pa ne manjka raznovrstne komike in bizarnih zapletov ter razpletov.

Kratek roman japonske literarne zvezdnice Emi Yagi z naslovom Briljantna domislica gospodične Šibata je pred kratkim izšel v zbirki Žametna Beletrina. Avtorica je zanj prejela osrednjo japonsko nagrado za najboljši prvenec. V kratkem romanu, z obilo humorja, avtorica razgali vsakodnevne pritiske in pričakovanja, ki so jih deležne Japonke v delovnem okolju, utesnjenosti, ki jo prinaša velemesto ter stereotipov sodobne družbe glede žensk. Šibata je mlada ženka, cele dneve dela v podjetju za izdelavo tulcev v marketingu podjetja, kot edini ženski v kolektivu ji pripadajo dodatne “ženske” zadolžitve. Kuhati mora kavo, pospravljati za sodelavci in biti vedno na voljo za nadurno delo. Ker ima vsega dovolj, se nekega dne zaradi slabosti domisli navidezne nosečnosti. Presenetljivo so ji naenkrat vsi pripravljeni pomagati, domov lahko gre v skladu z rednim delovnim časom, brez nadur, delovne naloge so ji zaradi tega oklestili. Gre za izjemno aktualno delo, saj se kot družba nahajamo na kritični točki obsojanja.

Raynor Winn je napisala še sklepni del njene zelo odmevne pohodniške trilogije. V prvem delu Prežeta s soljo je zapisala resnično zgodbo o sprejemanju bolezni, izgubi doma in nenazadnje o zdravilni moči narave, v katero sta z možem verjela in zaupala. Montha muči nevrodegenerativna bolezen, mirovanje jo le še pospešuje in zato sta se podala na več kot tisoč kilometrov dolg pohod po znani poti na jugozahodni britanski obali: od Somerseta do Dorseta čez Devon in Cornwall. V drugem delu Divja tišina se vrneta domov, Raynor napiše knjigo, ki jo prebere tudi Sam in zakoncema podari staro kmetijo, vendar ne obmirujeta, s prijateljema se odpravita na pohod po divji Islandiji, kjer spoznavata, da sta na pravi poti, premagujoč ovire žarita življenjsko ljubezen. Monthova bolezen pa ne miruje, spet se tiho priplazi in mu povzroča neznanske bolečine ter nelagodje. V času epidemije se na pomlad odpravita na najdaljšo pot doslej: Veliko Britanijo bosta prehodila od severa do juga, 1600 kilometrov dolga pot ju vodi s Škotske pa vse do Jugozahodne obale. Med potjo se soočata z divjo naravo, spremembami, posegi človeka, ki so pustili globok pečat v pokrajinah, škotskih barjih, strmih pobočjih, od koder izginjajo drevesa, v soteskah, katere naplavljajo reke. Štiri mesece hodita, njune noge nagonsko sledijo poti, Monthovi koraki pa so kljub blatu trdni in enakomerni. Na poti srečujeta druge popotnike, nekateri ju prepoznajo – njuna prva knjiga je vplivala na njihov način razmišljanja. Nešteto vprašanj se poraja ob branju: o naravi, o sebi, odnosu do drugega, o vseh spremembah, ki jih človek z vso grobostjo kleše v naravi… Knjiga te preprosto nagovori, da v svoje življenje vneseš spremembe z nepogrešljivo vztrajnostjo in upanjem.

Lea Ypi, 1979 leta rojena albanska avtorica je v svojem avtobiografskem delu zaobjela čas velikih družbenih sprememb, čas po padcu berlinskega zidu in razpada velike ruske države. Bralec skozi otroške oči dobi predstavo o eni od dežel, v kateri je najdlje vladala socialistična diktatura. Nekateri ljudje se novem svetu niso znašli, kot je naprimer učiteljica Flora, popolnoma predana voditelju Enverju Hoxhi. Lea je odraščala brez prave biografije, čeprav je bila zadovoljna, tako kot vsi, bili so namreč predani sistemu in drugačnega sveta pač niso poznali. Razen redkih turistov ob obali, vendar na to območje, kamor so zahajali turisti, domačinom ni bilo dovoljeno. Otroci so včasih našli kakšno prazno pločevinko kokakole in ta jim je bila kot najdragocenejši dar. Za večino bralcev je to vrhunska zgodba o albanski tranziciji, za stareše generacije pa morda vir spominov na prelomni čas, ki je zajel tudi narode bivše Jugoslavije.