Kje je Agatha?

Gospodična O'Dea se je posebej skrbno potrudila, da je postala nepogrešljivi del življenja moža Agathe Christie. Archie je zbiral le še pogum, da svoji ženi pove, da jo zapušča. Tega se je lotil na precej nenavaden način, z neobičajno veliko mero ljubeznivosti in celo strastno nočjo, po kateri je ženo preprosto odvrgel kot ponošeno oblačilo. Agatha tega seveda ni (z)mogla preprosto prenesti in živeti naprej. A nihče ni pričakoval, sploh pa ne njeni (skoraj bivši) mož, da bo izginila. Njen avtomobil je osamljeno hranil njen pozabljeni kovček s kar odprtimi vrati. Agathe ni bilo nikjer, kakor tudi njenega trupla ne. Njena dela so bila kar naenkrat razprodana, Agatha pa se še vedno ni pojavila. Iskale so jo vse razpoložljive policijske sile, o njej pisali vsi časniki, medtem pa je moževa ljubica Nan O'Dea počitnikovala v hotelu z izvirom vroče termalne vode. Archie Christie pa bi v zavetju domače hiše dal vse, celo ljubici bi se odrekel, samo da bi se njegova žena vrnila, cela in zdrava. Medtem pa se bralcem razkrije še zgodba o dekletih, ki so neporočene zanosile v času vojne in so jih brez premisleka poslali v samostane. Tam so morale garati kljub nosečnosti, po rojstvu pa so jim otroke odvzeli in jih dali v posvojitev. Se je več teh zgodb prikradlo v sedanjost in bo krojilo usodo svojih tedanjih krvnikov? Ali gre le še za eno bistroumno domislico Agathe Christie, katere pisalni stroj je med njenim izginotjem neumorno tipkal novi roman?! Tipkanje je pred vrata njenega skrivališča pripeljalo detektiva Chiltona, ki je v nadaljevanju krojil Agathino usodo. Ta zgodba je dokaz, da ne glede na človeško težnjo po utiranju lastne življenjske poti, je vedno potrebno biti pripravljen na zasuk. Sploh, če damo prostor ljubezni! In če ste se spraševali, če je Agatha Christie zares izginila v resničnem življenju? Preberite spremno besedo avtorice. Družbeni roman, začinjen s skrivnostmi, ljubeznijo in zapleti.

Chilton ji je segel v dlan. Bila je lepša kakor na fotografiji, ki jo je pustil na sovoznikovem sedežu. Svetlejša in mlajša, na obrazu pa so se ji risale poteze - čeprav je hotela delovati neomajno - ki jih nobena slika ni mogla povsem ujeti. Ni imela temnih oči, kakor se je zdelo, temveč svetlo modre, posejan z zelenimi pikami. Obenem pa ni bilo nobenega dvoma, da gre za isto žensko. Gospa Agatha Christie. Pri moji veri. Iskali smo vas. (str. 145)

»Kako je mogoče, da meja poseže med dva, ki se imata rada in govorita isti jezik, in zdraven tudi tistega ljubezni?« To je vprašanje, ki si ga v romanu Gorica zastavlja Dora, ko ji novo nastala državna meja tako rekoč čez noč onemogoči stike s fantom. Meja ni globoko ranila samo ozemlja, pač pa je grobo razklala tudi družine in ljudi. Mateja Gomboc nam to boleče obdobje približa skozi zgodbo o dveh goriških družinah, Marušič in Vecchiet. Pripoved ustvarjajo ženske pripovedovalke, vendar imajo tudi moški liki v njej pomembno vlogo. Dora Marušič in Pina Vecchiet sta osrednji literarni osebi in takole pravi Pina o prepletanju jezikov v teh krajih:

»Doma smo govorili furlansko. Tata se nikoli ni učil slovensko, le posamezne besede je vpletal med furlanske, zlasti ko se je pogovarjal s kosci in žanjicami, da so ga bolje razumeli. Mama je z nami otroki govorila slovensko, ko smo bili sami z njo. Ne vem, zakaj, vendar s tatom nikoli ni govorila slovensko. Ko smo bili skupaj, je bil naš jezik furlanščina. Knjige smo brali v italijanščini in slovenščini, molitveniki so bili furlanski. S sosedi smo govorili slovensko in furlansko. Razumela sem, da je prepletanje jezikov ena od lasnosti, ki zaznamujejo Blanče in vse mesto Gorico, v katerem sem se rodila in mu pripadala. Nabirala sem jezike kot pisano ogrlico, ki se ujema z vsakršnim oblačilom.« (str. 137)

Pisateljica Mateja Gomboc je opravila odlično delo, z izrednim posluhom za psihologijo posameznika pokaže, kako kolesje zgodovine kroji osebne zgodbe.

Kje so dekleta?

Nesreča, ki se je pred dvajsetimi leti zgodila na t.i. Hudičevem odseku v Angliji, odmeva še danes. Zato se novinarka Jenna odloči, da bo o nesreči, čudnem izginotju treh poškodovanih deklet iz avtomobila in čudnih, nadnaravnih pojavih, o katerih pripovedujejo domačini. Vendar pa se mora Jenna najprej spopasti s sovražnim nastopom domačinov, ki niso veseli tujke, sploh pa takšne tujke, ki brska po njihovi preteklosti. Sprva jo odvrača tudi Olivia, dekle, ki je tiste usodne noči vozila in povzročila prometno nesrečo. V svojih prvih izjavah je trdila, da je ena izmed deklet na cesti videla osebo, potem je pričala o nenavadni svetlobi, ki so jo nekateri pripisali kar vesoljcem. A kam so izginile njene prijateljice? V avtomobilu je ob cesti ostala samo ona, sama, čeprav se je spomnila, da je ena izmed prijateljici imela mobilni telefon, le-tega ni bilo po nesreči nikjer. Prav tako pa niti sledu o Sally, Katie in Tamzin. Še dodatno pa bralca zmede zgodba o mladih prijateljih, ki dopustujejo v razkošni hiši na Tajskem. Zakaj lastnik hiše želi, da v Anglijo pretihotapijo osem kipcev Bude? Je v tej napeti zgodbi kaj prostora tudi za ljubezen? Jenna je tik pred ločitvijo, Olivio Wesley vse bolj utesnjuje, čeprav je bil prav on njena največja opora po nesreči. Obenem pa Jenno poleg osamljenosti, begajo še mrtve živali, ki se znajdejo na pragu hiše sredi gozda, v kateri prenočuje. Ji kdo sporoča, da je njeno brskanje po preteklosti nevarno? Ali pa bo prav ona tista, ki ji bo uspelo razkriti dolgoletno skrivnost? Ali pa je skrivnosti preprosto več in so ena v družbi druge kot hišica iz kart povzročile več smrti kot vpletenim dale koristi. Napeta kriminalka, ki se zapleta skorajda vse do zadnje strani in pušča toliko nejasnosti, da je preprosto ne gre odložiti. Claire Douglas je nekdanja novinarka, ki je domiselne zaplete ustvarila že v delih Izginulo dekle in Zadnjič videna.

"Stoj!" zavpijem. Primem ga za roko in potegnem nazaj. "Kaj? Ne ..." In potem jih tudi on opazi. Na betonskih stopnicah so tri mrtve vrane z zlomljenimi vratovi, kakor da bi jih nekdo namerno nastavil. Tokrat se ne motim. To je svarilo. (str. 196)

Njegova prva resna naloga se je izkazala za polom!

Mladi novinar Jure Peterlin se po študiju novinarstva zaposli pri časopisu Kmečke novice. Doslej je spremljal cene kmetijskih izdelkov, starejšim sodelavcem pomagal zbirati gradivo za njihove članke, a v prvem mesecu doslej ni dobil naloge, ki bi si to oznako zares zaslužila. Nato pa ga tajnica Meta obvesti, da mora do urednika, ki mu dodeli intervju z lastnikom najstarejšega traktorja v Sloveniji. Prvič mu zaupajo službeni avto in fotoaparat. Toda kaj, ko Jure še preden prispe do kmetije, zagleda stoletni traktor sredi polja, v blatu, lastnika pa vsega zaskrbljenega najde doma, saj so mu ukradli prav traktor, a ko lastnik in Jure pokličeta policiste ter se odpravita na polje, Juretu ukradejo še službeni avto, v katerem pa niso samo njegove reči… Stoletni traktor pa razpade na polovico sredi polja. A lastnik ga bo seveda dal popraviti, Jure pa je o njem tudi kar precej izvedel, le novico o kraji službenega avta se boji sporočiti naprej. V prtljažniku slednjega pa je bil sodelavčev računalnik, s katerim je bilo mogoče dostopati do večjega števila kriptovalute: Bitcoinov. Seveda sta kriminalca to ugotovila in želela iz Jureta izvabiti geslo oziroma vse potrebne podatke za dostop, ki pa ga ni imel niti njegov sodelavec Andrej, katerega last je bil prenosni računalnik. Na srečo s pomočjo Jureta in Andreja policisti kriminalca ujamejo, a sedaj radovednost možema ne da miru. Jure bi z denarjem lahko razvajal svojo Katjo, mogoče bi celo lahko šla na svoje, ko bo Katja zaključila s študijem. Andreja pa zanima, ali je njegov prijatelj, ki mu je računalnik podaril, res želel, da dobi tudi denar ali je nanj preprosto pozabil? V drugi lahkotni kriminalki gorenjskega avtorja Jureta Valjavca ne manjka zapletov z dodanim kančkom ljubezni in prijateljstva. Hudomušno, sarkastično, sodobno in zanimivo!

»Traktor je znamke Fordson, letnik 1921, lastnik je Anton Bordon. Vprašaj ga, kako in kdaj je traktor prišel k hiši, kako je prehajal iz roda v rod, kako je z vzdrževanjem, takšne stvari. Malce se pripravi, zapiši vprašanja, pobrskaj za podatki na spletu. Ja, pa fotoaparata ne pozabi vzeti s seboj, dal ti ga bo Leon, pri Meti pa boš dobil ključe avtomobila. (str. 8)

Prijateljstvo, ki traja do smrti!

Malin Persson Giolito je švedska avtorica, ki v svojem drugem romanu z naslovom V tvojih rokah spregovori o svoji državi. Kar si vsekakor ob omembi naslova ne bi mislili, morda bi nas asociiral bolj na kakšen ljubezenski roman. A avtorica ne govori niti o lepotah svoje dežele, temveč kriminalnem podzemlju, ki novači že mladoletne. Avtorica me je prepričala že s svojim delom Živi pesek in tudi tokrat ni razočarala. Osrednja lika, mladostnika Billy in Dogge spoznavamo postopoma, skozi odlomke ob zapletih in kriminalnih dejanjih, v katere se zapletata vedno znova ter skozi odlomke, ki nas popeljejo v preteklost, v čas, ko sta se nič hudega sluteča fanta spoznala. Billy iz številčne družine z ljubečo mamo in očetom alkoholikom ter Dogge (Douglas) iz družine z nezainteresirano mamo in očetom s sumljivimi posli. In tako sta fanta nadaljevala s pohajkovanjem po mestu, dokler se nista zapletla v sumljive posle Mehdija, t.i. kralja kriminala v njunem okolju. Billy je bil pobudnik, Dogge pa mu je v iskanju naklonjenosti, ki mu je je v domačem okolju močno primanjkovalo, sledil. Preplet različnih okolij, ki so fanta pripeljala do skrajne meje strahu in odločitev, ki so povzročila celo smrt. Nekoliko drugačna kriminalna zgodba s preiskovalcem Faridom v ospredju. Priporočam v branje, čeprav priznam, da knjiga ni za občutljive, saj pretrese do te mere, da bi fanta najraje kar potegnili iz romana, sploh pa iz njunega okolja – Dogge na eni strani avtoceste v boljši soseski, na drugi strani pa Billy, v soseski priseljencev.

Lahko počakam, da končaš pouk, je hotel reči Dogge, vendar si ni upal. Če hočeš k uri, te lahko počakam. Potem greva lahko do trga, imam denar, oče mi je dal veliko denarja, obema lahko kupim sladkarije. Ali pa greva v mesto in kupiva novo igro, nekaj, kar je kul, kaj bi pa ti rad? Pogoltnil je slino. Morda pa ga Billy ne mara več? Zdaj ima še druge prijatelje. »Klinc pa šola,« je končno rekel Billy. »En sam dolgčas. Kaj bova počela?« (str. 65)