»Kako je mogoče, da meja poseže med dva, ki se imata rada in govorita isti jezik, in zdraven tudi tistega ljubezni?« To je vprašanje, ki si ga v romanu Gorica zastavlja Dora, ko ji novo nastala državna meja tako rekoč čez noč onemogoči stike s fantom. Meja ni globoko ranila samo ozemlja, pač pa je grobo razklala tudi družine in ljudi. Mateja Gomboc nam to boleče obdobje približa skozi zgodbo o dveh goriških družinah, Marušič in Vecchiet. Pripoved ustvarjajo ženske pripovedovalke, vendar imajo tudi moški liki v njej pomembno vlogo. Dora Marušič in Pina Vecchiet sta osrednji literarni osebi in takole pravi Pina o prepletanju jezikov v teh krajih:

»Doma smo govorili furlansko. Tata se nikoli ni učil slovensko, le posamezne besede je vpletal med furlanske, zlasti ko se je pogovarjal s kosci in žanjicami, da so ga bolje razumeli. Mama je z nami otroki govorila slovensko, ko smo bili sami z njo. Ne vem, zakaj, vendar s tatom nikoli ni govorila slovensko. Ko smo bili skupaj, je bil naš jezik furlanščina. Knjige smo brali v italijanščini in slovenščini, molitveniki so bili furlanski. S sosedi smo govorili slovensko in furlansko. Razumela sem, da je prepletanje jezikov ena od lasnosti, ki zaznamujejo Blanče in vse mesto Gorico, v katerem sem se rodila in mu pripadala. Nabirala sem jezike kot pisano ogrlico, ki se ujema z vsakršnim oblačilom.« (str. 137)

Pisateljica Mateja Gomboc je opravila odlično delo, z izrednim posluhom za psihologijo posameznika pokaže, kako kolesje zgodovine kroji osebne zgodbe.

Kje so dekleta?

Nesreča, ki se je pred dvajsetimi leti zgodila na t.i. Hudičevem odseku v Angliji, odmeva še danes. Zato se novinarka Jenna odloči, da bo o nesreči, čudnem izginotju treh poškodovanih deklet iz avtomobila in čudnih, nadnaravnih pojavih, o katerih pripovedujejo domačini. Vendar pa se mora Jenna najprej spopasti s sovražnim nastopom domačinov, ki niso veseli tujke, sploh pa takšne tujke, ki brska po njihovi preteklosti. Sprva jo odvrača tudi Olivia, dekle, ki je tiste usodne noči vozila in povzročila prometno nesrečo. V svojih prvih izjavah je trdila, da je ena izmed deklet na cesti videla osebo, potem je pričala o nenavadni svetlobi, ki so jo nekateri pripisali kar vesoljcem. A kam so izginile njene prijateljice? V avtomobilu je ob cesti ostala samo ona, sama, čeprav se je spomnila, da je ena izmed prijateljici imela mobilni telefon, le-tega ni bilo po nesreči nikjer. Prav tako pa niti sledu o Sally, Katie in Tamzin. Še dodatno pa bralca zmede zgodba o mladih prijateljih, ki dopustujejo v razkošni hiši na Tajskem. Zakaj lastnik hiše želi, da v Anglijo pretihotapijo osem kipcev Bude? Je v tej napeti zgodbi kaj prostora tudi za ljubezen? Jenna je tik pred ločitvijo, Olivio Wesley vse bolj utesnjuje, čeprav je bil prav on njena največja opora po nesreči. Obenem pa Jenno poleg osamljenosti, begajo še mrtve živali, ki se znajdejo na pragu hiše sredi gozda, v kateri prenočuje. Ji kdo sporoča, da je njeno brskanje po preteklosti nevarno? Ali pa bo prav ona tista, ki ji bo uspelo razkriti dolgoletno skrivnost? Ali pa je skrivnosti preprosto več in so ena v družbi druge kot hišica iz kart povzročile več smrti kot vpletenim dale koristi. Napeta kriminalka, ki se zapleta skorajda vse do zadnje strani in pušča toliko nejasnosti, da je preprosto ne gre odložiti. Claire Douglas je nekdanja novinarka, ki je domiselne zaplete ustvarila že v delih Izginulo dekle in Zadnjič videna.

"Stoj!" zavpijem. Primem ga za roko in potegnem nazaj. "Kaj? Ne ..." In potem jih tudi on opazi. Na betonskih stopnicah so tri mrtve vrane z zlomljenimi vratovi, kakor da bi jih nekdo namerno nastavil. Tokrat se ne motim. To je svarilo. (str. 196)

Njegova prva resna naloga se je izkazala za polom!

Mladi novinar Jure Peterlin se po študiju novinarstva zaposli pri časopisu Kmečke novice. Doslej je spremljal cene kmetijskih izdelkov, starejšim sodelavcem pomagal zbirati gradivo za njihove članke, a v prvem mesecu doslej ni dobil naloge, ki bi si to oznako zares zaslužila. Nato pa ga tajnica Meta obvesti, da mora do urednika, ki mu dodeli intervju z lastnikom najstarejšega traktorja v Sloveniji. Prvič mu zaupajo službeni avto in fotoaparat. Toda kaj, ko Jure še preden prispe do kmetije, zagleda stoletni traktor sredi polja, v blatu, lastnika pa vsega zaskrbljenega najde doma, saj so mu ukradli prav traktor, a ko lastnik in Jure pokličeta policiste ter se odpravita na polje, Juretu ukradejo še službeni avto, v katerem pa niso samo njegove reči… Stoletni traktor pa razpade na polovico sredi polja. A lastnik ga bo seveda dal popraviti, Jure pa je o njem tudi kar precej izvedel, le novico o kraji službenega avta se boji sporočiti naprej. V prtljažniku slednjega pa je bil sodelavčev računalnik, s katerim je bilo mogoče dostopati do večjega števila kriptovalute: Bitcoinov. Seveda sta kriminalca to ugotovila in želela iz Jureta izvabiti geslo oziroma vse potrebne podatke za dostop, ki pa ga ni imel niti njegov sodelavec Andrej, katerega last je bil prenosni računalnik. Na srečo s pomočjo Jureta in Andreja policisti kriminalca ujamejo, a sedaj radovednost možema ne da miru. Jure bi z denarjem lahko razvajal svojo Katjo, mogoče bi celo lahko šla na svoje, ko bo Katja zaključila s študijem. Andreja pa zanima, ali je njegov prijatelj, ki mu je računalnik podaril, res želel, da dobi tudi denar ali je nanj preprosto pozabil? V drugi lahkotni kriminalki gorenjskega avtorja Jureta Valjavca ne manjka zapletov z dodanim kančkom ljubezni in prijateljstva. Hudomušno, sarkastično, sodobno in zanimivo!

»Traktor je znamke Fordson, letnik 1921, lastnik je Anton Bordon. Vprašaj ga, kako in kdaj je traktor prišel k hiši, kako je prehajal iz roda v rod, kako je z vzdrževanjem, takšne stvari. Malce se pripravi, zapiši vprašanja, pobrskaj za podatki na spletu. Ja, pa fotoaparata ne pozabi vzeti s seboj, dal ti ga bo Leon, pri Meti pa boš dobil ključe avtomobila. (str. 8)

Prijateljstvo, ki traja do smrti!

Malin Persson Giolito je švedska avtorica, ki v svojem drugem romanu z naslovom V tvojih rokah spregovori o svoji državi. Kar si vsekakor ob omembi naslova ne bi mislili, morda bi nas asociiral bolj na kakšen ljubezenski roman. A avtorica ne govori niti o lepotah svoje dežele, temveč kriminalnem podzemlju, ki novači že mladoletne. Avtorica me je prepričala že s svojim delom Živi pesek in tudi tokrat ni razočarala. Osrednja lika, mladostnika Billy in Dogge spoznavamo postopoma, skozi odlomke ob zapletih in kriminalnih dejanjih, v katere se zapletata vedno znova ter skozi odlomke, ki nas popeljejo v preteklost, v čas, ko sta se nič hudega sluteča fanta spoznala. Billy iz številčne družine z ljubečo mamo in očetom alkoholikom ter Dogge (Douglas) iz družine z nezainteresirano mamo in očetom s sumljivimi posli. In tako sta fanta nadaljevala s pohajkovanjem po mestu, dokler se nista zapletla v sumljive posle Mehdija, t.i. kralja kriminala v njunem okolju. Billy je bil pobudnik, Dogge pa mu je v iskanju naklonjenosti, ki mu je je v domačem okolju močno primanjkovalo, sledil. Preplet različnih okolij, ki so fanta pripeljala do skrajne meje strahu in odločitev, ki so povzročila celo smrt. Nekoliko drugačna kriminalna zgodba s preiskovalcem Faridom v ospredju. Priporočam v branje, čeprav priznam, da knjiga ni za občutljive, saj pretrese do te mere, da bi fanta najraje kar potegnili iz romana, sploh pa iz njunega okolja – Dogge na eni strani avtoceste v boljši soseski, na drugi strani pa Billy, v soseski priseljencev.

Lahko počakam, da končaš pouk, je hotel reči Dogge, vendar si ni upal. Če hočeš k uri, te lahko počakam. Potem greva lahko do trga, imam denar, oče mi je dal veliko denarja, obema lahko kupim sladkarije. Ali pa greva v mesto in kupiva novo igro, nekaj, kar je kul, kaj bi pa ti rad? Pogoltnil je slino. Morda pa ga Billy ne mara več? Zdaj ima še druge prijatelje. »Klinc pa šola,« je končno rekel Billy. »En sam dolgčas. Kaj bova počela?« (str. 65)

V začetku letošnjega leta smo dočakali roman Petelinje jajce, roman o Lanščkovem otroštvu, kjer znova srečamo osebe, ki smo jih spoznali že v Kurjem pastirju: cestarja Pišteka in njegovo skrbno ženo Trejziko, ki sta z zamudo spet postala starša, ko je njuna odrasla hči že odšla od doma. Ferek pa pridno raste in je že radoveden, še vedno sanjav predšolski deček. Dogodke iz realnega življenja, prepleta s svetom sanj in domišljije, kjer bivajo duhovna bitja iz mitov, legend in starih zgodb kot so angeli in hudiči, psoglavci, bela vila, duše umrlih. Prepričan je, da bela kača s kronico izpolni vsako željo, zato ji nastavi mleko, jo gre iskat, a se izgubi v gozdu ob meji, reši ga šele vojak v podobi graničarja na konju.

Tudi z živalmi ima osamljeni deček prijateljske stike, pogovarja se z mačkom Cirijem in s kokošmi, ki imajo svoja osebna imena, po moško modruje s petelinom Kukijem, vendar ga ne more prepričati, da bi sedel v gnezdu in izvalil piščance. Pripoved ves čas preveva panonska melanholija s kančkom upanja, da bo nekoč vse dobro. Čutiti je povezanost preprostih ljudi, ki se v težavah najraje obračajo k Bogu, v stiskah se Ferekova mama po pomoč zateče v Male Šalovce, kjer so doma Nedotakljivi, k ciganki Rozi, ki se zdi otroku prava čaralica s svojimi zvarki in mazili. Družina je vedno povezana, oče nerga čez oblast in cerkev in predvsem ima svoje sanje; zgraditi hoče pravo hišo za svojo družino. Mati Trejzika se odloči, tako kot marsikdo v tistem času, da bo odšla za kruhom v tujino, katere se neizmerno boji, še težje pa ji je zapustiti otroka in moža. Od takrat mali Ferek skupaj z očetom cestarjem živi na cesti in se mora skrivati pred inšpektorjem. Melanholičen roman prevevajo vrednote, ki dan današnji izgubljajo na pomenu: spoštovanje do vsakogar in ljubezen.