Paola Girdana poznamo predvsem po njegovem prvem romanu Samotnost praštevil. Pred nami je njegov četrti roman Raztrgajmo nebo, ki ga je izvrstno prevedla Anita Jadrič, odlična prevajalka iz italijanskega jezika.

Giordano se v svojih romanih vedno loteva različnih tematskih področij, medosebnih vezi, predvsem pa raziskuje prijateljstvo, različna prijateljstva.

Glavna junakinja je Tereza, odraščajoče dekle, ki preživlja magična poletja pri babici v Apuliji na jugu Italije. Tam spozna tri sosedove fante, ki živijo v družini z drugačnimi pravili in verovanjem. Posebno vez stke z Bernom in ta se nikoli povsem ne prekine. Njegov svet jo posrka vase.

Pripoved je dinamična, njihov svet na čase nedoumljiv, poseben, magičen, drugačen…

Paolo Girdano je spet napisal premišljeno ljubezensko zgodbo.

»A preden sva se zganila, stopila v hišo in se vzpela v zgornje nadstropje, so minile še minute. In v tistem nemem premoru pod hrastom sva pred sabo videla podobo deklice, najine deklice, kdo ve zakaj prav deklice, ki je plesala nekaj korakov stran, utrgala regratov cvet in ga pomolila proti nama. Bila je sanjarija, ki je nisva pozneje nikoli omenila, a bila sem prepričana , kot sem prepričana še danes, da sva jo živo in povsem enako videla pred sabo.« str. 210

Avtorja uspešnic 5 jezikov ljubezni in 5 jezikov odpuščanja sta tokrat spregovorila o medsebojni povezanosti med starši in otroki. Zelo nazorno sta prikazala vseh pet jezikov otrok: to so dotik, besede potrditve, posvečen čas, darila in usluge.

S svojim raziskovanjem sta nam - staršem želela pomagati pri vzgoji otrok in spoznanju kateri je temeljni jezik našega otroka. Ob tem pa lahko prepoznamo tudi svoj jezik ljubezni.

»Neki otrok je povedal: Starši kričijo in vpijejo name, naj ne kričim.«
»Mnogi starši vidijo starševsko vodenje kot vadbo v prepovedovanju.«
»Preden uveljavljamo disciplino moramo napolniti otrokov rezervoar ljubezni.«

Ime ji je bilo Leila Tekila. In vse bi dala, da bi bila v svojem malem stanovanju, ob mačku, ki ga je rešila smrti na ulici in ga poimenovala Chaplin, po junaku prvih filmov, kajti tudi on je živel v nekem svojem nemem svetu.

Toda Leila je fizično mrtva, strpana v kovinski smetnjak, vendar njeni možgani ostanejo aktivni še 10 minut in 38 sekund. In v tem času se pred našimi očmi izriše bogat portret sanjavega in trdoživega dekleta iz Vana. Lejla ta tradicionalni svet, kjer je odraščala z dvema mamama, bratom Tarkanom, ki se je rodil z Downovim sindromom, pri šestnajstih letih zapusti. Oče jo je izpisal iz šole in jo želi poročiti z bratrancem. Leila pobegne v Istanbul, svojim sanjam naproti. Starodavno mesto mlado deklico pogoltne v svojo past. Leila postane prostitutka, toda v svojem življenju sreča čudovite (za koga malo čudne) prijatelje, ki se jih v teh poslednjih sekundah spominja, z njo so do zadnjega trenutka, do njene dokončne svobode.

Elif Shafak je bila leta 2019 za ta roman nominirana za nagrado Man Booker. In res še dolgo potem, ko ga preberemo, utripa v naši duši. Priporočam!

»V prvi minuti je zavest Leile Tekile začela odtekati počasi in zanesljivo kot voda, ki se ob oseki umika od obale. Možganske celice, ki jim je že zmanjkalo krvi, so zdaj ostale povsem brez kisika. Vendar še niso ugasnile. Ne takoj. Zadnje zaloge energije so pognale v tek roj nevronov in jih povezale kot čisto prvikrat. Čeprav ji je srce že prenehalo biti, so se možgani upirali kot borec, ki do zadnjega ne odneha. Prišli so na višjo raven zavesti; opazovali so preminutje telesa, niso pa bili pripravljeni sprejeti svojega konca.« str. 21

Družinska terapevtka Diane Levy bralcu na prikupen način, skozi izkušnje svoje družine, predstavi različne vzgojne načine. Starši se velikokrat nemočni soočajo z napadi jeza, prepiri med vrstniki, pretepanjem, zbadanjem. Skušajo pa svojim potomcem privzgojiti dobre življenjske navade. Kako? Prav to nam skuša avtorica predstaviti na strokoven, a hkrati lahkoten način.

Izdajo knjige je podprlo podjetje Siemens.

Plan B je krik k pozornosti.
Toliko lahko storim(o).

Podnebna kriza se stopnjuje. Je sploh še mogoče kaj spremeniti? Avtor knjige in novinar Boštjan Videmšek je skupaj s priznanim fotografom Matjažem Krivicem odšel na »pot okoli sveta«, da bi našel odgovore, če ti sploh obstajajo.

Posvetila sta se večjim in manjšim skupnostim, ki so se samoiniciativno lotile spopada s podnebno krizo. Pot ju je peljala od Norveške, kjer se odvijata črpanje ogljikovega dioksida iz izpustov velikih industrijskih obratov in njihovo shranjevanje v geoloških jamah Severnega morja, prek Švice, kjer gre za črpanje ogljikovega dioksida neposredno iz ozračja, in Islandije, koder izkoriščajo geotermalno, vetrno in sončno energijo, pa vse do grškega otoka Tilos, ki je najboljši primer energetsko samooskrbnega območja, in škotskih Orkneyjskih otokov, kjer že vrsto let razvijajo tehnologijo, s katero bi bilo mogoče zajeti morsko energijo – valovanje in plimovanje.

Skupaj sta poglobljeno raziskala tudi industrijo litija, zaradi baterij ključne sestavine vseh elektronskih naprav in dobesednega gonila 21. stoletja. Spraševala sta se o nacionalni kognitivni disonanci; je zelena revolucija res mogoča le tam, kjer je na voljo veliko denarja, še posebno, če ta prihaja iz »črne«, naftne industrije. Iskala sta alternativne vire energije, analizirala električno mobilnost na Kitajskem in Norveškem ter njene prednosti in omejitve v velikih in majhnih državah. Z vsemi temi primeri sta skušala pokazati, da rešitve obstajajo. Da obstaja plan B.

                                       Vir: Založnik o knjigi