Alke Joshi nas s svojim prvencem popelje v srednja petdeseta leta dvajsetega stoletja. Lakšmi starši izberejo moža, tako kot veleva njihova tradicija, vendar zaradi vsega hudega nekega dne pobegne v oddaljeni Džajpur. Pri tašči se je naučila slikanja s kano in s časoma postane najbolj iskana umetnica te obrti in zaupnica bogatih žensk višjega razreda.

Toda nekega dne v mestu sreča nekdanjega moža, ki je s seboj pripeljal mlajšo sestro Radho, za katero Lakšmi ni vedela. Življenje se spremeni, za vse!

V romanu spoznavamo indijsko tradicijo, kulturo, kaste in hrano za katero lahko najdemo tudi recepte.

»V Indiji individualen sram ni obstajal. Ponižanje se je kot olje po voščenem papirju razširilo na celotno družino, celo na oddaljene sorodnike, strice, tete, nečake in nečakinje. Krivda mi je pritiskala na prsni koš. Če ne bi odkorakala od svojega zakona, Radha ne bi toliko pretrpela, mama in pitadži pa ne bi bila tako nemočna proti celotni vasi.« (str. 111)

Eva Žontar (1991 – 2018) je bila certificirana svetovalka za rastlinsko prehrano, diplomirana biologinja in avtorica številnih prispevkov na temo zdravega načina življenja. Vedno je sledila svojim sanjam in razširila je krila ter poletela tja, kamor je želelo njeno srce. Rada je bila svobodna, v naravi, brez spon, ki nas vežejo na vsakdanje življenje. S partnerjem Francijem sta kupila kombi, s pomočjo očeta so ga predelali v avtodom. In sta se odpravila svojim sanjam na proti v Južno Ameriko, prva dežela, ki sta jo obiskala je bila Kolumbija. Dejala je, da je Južna Amerika zelo prijazna do veganov. Sadje in zelenjava sta poceni in še veliko vsega je na voljo: kvinoja, koruza, stročnice, krompir, tropsko sadje… Nekje na sredi njune poti sta se s partnerjem odločila, da gresta vsak na svojo pot, Franci domov, kjer je želel nadaljevati študij, Eva pa se je odločila, da bo sama nadaljevala pot po Južni Ameriki. Uživala je v danih trenutkih, počela je tisto, kar jo je vedno osrečevalo in izpopolnjevalo, svobodna kot še nikoli. In tam se je njeno mlado življenje mnogo prehitro končalo. V strminah najlepše gore na svetu, Alpamayo, jo je pokopal plaz.

»Vse je mogoče, česar si zares želiš! In kako veš, česa si zares želiš? Preprosto veš. Ko vse potihne in ostaneš sam s sabo, lahko najdeš nekje v sebi prostor, kjer nosiš odgovore na vsa tvoja vprašanja.«

 Kako dobro zares poznamo svoje sosede?

Skrivnosti so povezovalna nit celotnega romana švedskega avtorja Mattiasa Edvardssona, ki nas je navdušil že z zapleti v svojem delu "Čisto običajna družina". Tudi tokrat je odnose med svojimi liki zares dobro prepletel in zapletel ter tako bralcu naložil zbrano branje. Micke in Bianca sta na prvi pogled čisto običajen par, ki nam v svojih pogovorih razkrijeta, da pred nečim bežita. A pred čim? Kom? S selitvijo v mirno stanovanjsko četrt izven Stockholma se zdi, da se bosta z otrokoma končno ustalila in zaživela, pa tudi sosedje se zdijo čisto prijetni... A zakaj Ola kar naenkrat prihaja tolikokrat k njim na obisk? Fabian, sin sosede Jacqueline, pa se nekam nenavadno vede. Ko nekdo izmed njih do smrti povozi Bianco, pa razmere prerastejo enostavne medsosedske razprtije... Kdo je usodnega dne sedel za volanom?

"Če verjameš v usodo in podobno sranje, bi lahko rekel, da je bila ta kriva, da se je Micke vselil v Bengtovo nekdanjo hišo na Ropotalčnikovi ulici. Micke je v redu. Všeč mi je. Mu pa seveda ne zaupam. Nikomur ne zaupam. A vseeno mislim, da je Micke pravi za naju. Za mami in zame." (str. 363)

Brat za vedno, z vesoljem v očeh, pa čeprav drugačen! Sprva živijo skupaj, kot normalna družina, čeprav je starejši sin drugačen. To so: oče, mama, Lucien in trinajstletni Brian. Vendar ne gre, starša ne zmoreta, zato Luciena nastanijo v ustanovi za otroke s posebnimi potrebami. Briana po ločitvi vzame oče in skrbi zanj, če bi to lahko tako imenovali, saj je največkrat prepuščen sam sebi in novemu sosedu Emilu. Živita v prikolici, na robu preživetja, iz dneva v dan. Po spletu nenavadnih okoliščin oče Luciena vzame za nekaj časa v domačo oskrbo. Ker ga cele dnevi ni doma, je skrb za brata naložena Brianu. Med bratoma se stke posebna vez, skupaj premagujeta ovire. Brian ljubeče skrbi za Luciena, le on razume njegove glasove, le on ve, da veliki brat z njegovo pomočjo zmore in za hip pomisliš, da Brian sploh ni več otrok. Brian je svojemu bratu kot kožuh, varuje ga. Kot vse zgodbe življenja, se tudi ta zaplete... Zgodba za odrasle in mladostnike nam pomaga najti smisel, preseže strahove in predsodke ter s svojim humorjem prinese lepoto, veselje... Kljub vsemu.

»Trudiš se, kolikor se lahko. Ljudje, kot je tvoj brat, se hitro poškodujejo. Ti si že neke vrste njegov kožuh. Če ne bi bilo tebe, bi gotovo imel še več prask in modric. » (str. 252)

Roman mlade slovenske avtorice se v uvodnim poglavjih odvija kot preprost družbeni roman... Preplet družinskih nesoglasij, vzponi in padci v partnerskih odnosih, ki bralca skorajda zazibajo v ležerno prebiranje knjige pred njim. Ana je tista, ki je v prvih poglavjih v ospredju, v osrčju družinske hiše. Smrt njene mame pa izzove temačno preteklost, da skozi osorne izjave tete Gizele prihrumi na plano in zruši vse, v kar je opisana družina dotlej verjela. Le kaj sta Ana in Tomaž o svoji mami izvedela med platnicami najdenega dnevnika...

... Zakaj nisva nikoli ničesar izvedela o njenem življenju pred očetom? Tudi mene zanima, Tomaž, toda groza me je! Če sta Gizela in oče menila, da nama je potrebno izreči toliko laži, potem se je moralo pred najinim rojstvom zgoditi nekaj groznega. Morda. Toda karkoli je že bilo, nič ne more biti huje od tistega, kar sva prebrala do sedaj, prepričan sem v to. Toda brat se je motil. Strašansko se je motil.   (stran 201)