"Sem samo vez,
neznaten vezajček,
ki stoji na stičišču njihovih poti,
močna nit, ki jih povezuje,
tanka kot las,
nevidna svetu in očem.
 

Jutri se bom znova lotila dela.
Čakajo me druge zgodbe.
Druga življenja.
Druge strani."
 
"Ne bo več živela tako, da bo zadrževala dih."
 

kita-e ž 1. iz treh ali več pramenov spleteni lasje*

Prvenec francoske avtorice Laetitie Colombani. Kakor v resnično kito iz las spleta avtorica, sicer tudi scenaristka, režiserka in igralka, besedo za besedo znotraj zgodb svojih treh ženskih likov. Smita, Giulia in Sarah, kilometre narazen živijo tako različno, a hkrati izjemno podobno življenje. Njihova življenja se drugo ob drugem razkrivajo bralcu, vse dokler... Ob razkrivanju njihovih notranjih borb se kar sama porajajo vprašanja "Kaj pa jaz? Kaj pa moje življenje? Se je vredno boriti? In zakaj?" Romaneskno pisanje, ki ponuja spodbudo za osebnostno rast.

To je zgodba za mladino, ki bi jo morali prebrati tudi odrasli – starši, vzgojitelji in učitelji. Ko jo prebereš, zagotovo pusti pečat, da razmisliš, kaj je prav in kaj delaš v vzgoji narobe. Ta roman je kot poklon tistim svojim učencem , ki so bili »kratke pameti«, napisala francoska pisateljica Anna Gavalda. Gregoire je glavni junak te zgodbe, ki se je rad igral z lego kockami in sestavljal izume, nadvse pa je sovražil šolo. Nič mu ni šlo, še pri telovadbi je bil neroden. Učitelji ga niso marali, sošolci so se norčevali iz njega, starša sta ga nadirala in se prepirala med seboj. Na nobeni šoli ga niso več hoteli, ker os bile njegove ocene zanič. Edini, ki ga je razumel, je bil dedi Leon in njega je imel najraje na svetu. Dedku je rad pomagal v delavnici, tam je bil spreten in le dedkove besede so bile zanj svete. Dedkova ljubezen je nežno grela ubogo, strto Gregorievo (Totojevo) srce. Včasih se mora kaj zgoditi, da dobimo moč in pogum za naprej, da zmoremo čez nepremostljive ovire po novi poti.

ODLOMEK IZ KNJIGE
(dedi Leon vnuku Totoju):

»Gregoire, moraš mi zaupati. Zamisel o internatu je moja, jaz sem jo vcepil v glavo tvoje mame. Ne glej me tako. Mislim, da bo zate bolje, če malo odideš od doma. Da zadihaš, da vidiš, kakšne so stvari drugje. Doma pri starših se dušiš. Njun edinček si, imata samo tebe, samo nate mislita. Ne uvidita, koliko ti škodujeta, ker vse stavita nate. Ne samo to , mislim, da je ta škoda veliko globlja…Sanja se jima ne. Pravzaprav je težava drugje. Če mene vprašaš, bi morala onadva začeti reševati svoje težave, ne pa toliko skrbeti zaradi tvojih neuspehov v šoli.« 

Erling Kagge je norveški pustolovec, alpinist, pisatelj – avtor svetovne uspešnice Tišina. Tokrat nam na straneh svoje esejistične knjige odstira in odkriva pomen hoje. Korak za korakom nas vabi na pot; od učenja hoje njegove hčerke, do zadnjega sprehoda njegovega dedka. Hoja je za človeka najboljše zdravilo. Res je, da je hoja za vse nas univerzalna, vendar jo vsak izmed nas izkusi drugače. Kagge hojo dojema kot priložnost za ponotranjen dialog in preudarno razmišljanje. Hoja je protistrup za hitrost, v kateri danes živimo, saj razbistri duha in telo. Zagotovo odlično branje v tem času, ko doživljamo to virusno kugo 21. stoletja (covid 19) in knjiga nas povabi na pot, ki je vsakokrat drugačna.

ODLOMEK IZ KNJIGE

»Hoja združuje gibanje, ponižnost, ravnovesje, radovednost, vonj, zvok, svetlobo in – če hodiš dovolj dolgo – hrepenenje. Občutenje, ko segaš po nečem, ne da bi tisto zares našel.«

 Cenjeni bralci, čas je, da spozante Grofa in Grofico!
 

Bralca, ki ga tudi sicer pritegnejo zgodovinsko obarvane zgodbe, Sivec prepriča z desetimi kratkimi zgodbami, povezanimi z dvorcem Štatenberg, dodano spremno besedo ter fotografskim gradivom. Te kratke zgodbe so zelo nežno vpletene v življenjsko zgodbo glavne osebe, Tanje Šubelj, ki jo je avtor na razburljiv način ujel v okvire izvirnega romana in nam odstira svet novodobnih plemičev. Sivec je na podlagi pogovorov s Tanjo in njenimi starši orisal Tanjino otroštvo, mladostne ljubezni in odraščanje, vse do uresničitve njenih življenjskih sanj. Tanjino pot pa je nenehno usmerjala očesna bolezen, retinitis pigmentoza, ki je v končni fazi vodila do skoraj popolne slepote. Preko le-te dobi zgodba poseben pečat s temeljnimi življenjskimi spoznanji. Zaključna poglavja pa bralca presenetijo in veliko razkrijejo. Tanji so se uresničile sanje, postala je Grofica…

Marko Radmilovič nam je poznan kot novinar radia Slovenija. Zadnja leta se predstavlja s satirično oddajo Zapisi iz močvirja na Valu 202. Je pa M. Radmilovič Štajerc, doma iz Svečine, kjer je skupaj z bratom ustanovil podjetje Kino Svečina. Skupaj sta posnela več kot sto naslovov dokumentarnih filmov. Pred desetletjem sta posnela tudi film o usodi slovenskega interniranca Janeza Godca, ki je osnova kriminalnega prvenca z naslovom Kolesar. Glavni junak, profesor Kreps, je profesor zgodovine na srednji šoli in mentor zgodovinskega krožka v bližnjem domu za ostarele. Ker je že v srednjih letih in nič kaj aktiven, se mu okrog pasu začnejo nabirati kilogrami. Kupi si kolo in sklene, da bo kolesaril. Zaplete se v domu za ostarele , kjer na grozovit način umorijo starca, ki je redno sodeloval na njegovih urah zgodovine. Starec mu dan pred smrtjo v roko stisne ključe, ne da bi povedal, zakaj ali od česa so. In tako se zgodba začne zapletati…Pomembno je omeniti, da Radmilovič ohranja svoj «močvirski stil« To ni samo zgodba o internirancih, intrigah, spletkah, je tudi zgodba o iskanju ljubezni.