To je priročnik o demenci, kot pove že sam podnaslov. Nastal je kot rezultat projekta Po kreativni poti do znanja: Demenca med generacijami za večjo kakovost življenja (Fakulteta za socialno delo LJ. In Pedagoška fakulteta LJ.)

Knjiga je obogatena z napotki, dejstvi, vsebuje tudi kratke izpovedi oseb z demenco, svojcev in oskrbovancev, ki bodo lahko v pomoč vsem, ki se z boleznijo tako ali drugače soočajo tudi sami.

»Ljudje smo zelo družabna bitja, vendar pa mnogi stari ljudje živijo v osamljenosti. Sklepanje in ohranjanje prijateljstev je pomembno za celotno življenje. Kljub temu pa nam način življenja pogosto onemogoča druženje. Medtem ko so bile v preteklosti običajne večgeneracijske družine ( ko so pod isto streho živele tri generacije), se dandanes večina otrok, ko odraste, odseli od staršev, kar pomeni, da starejši človek po smrti partnerja ostane sam. Takrat se lahko zanese le na svojo socialno mrežo ljudi, s katerimi se druži in ima pogoste stike. Premalo se zavedamo, da za posameznika vir moči ni samo njegovo zdravje, temveč tudi njegova socialna mreža – mreža sorodnikov, sosedov in prijateljev.

Osamljenost pripomore k povečanem upadu kognitivnih sposobnosti, socialna izolacija pa vodi v duševne bolezni.«

Krutost po naročilu… Če se boste v začetnih poglavjih naučili osnov žeparjenja in se ob tem nasmehnili, se vam nato vse do konca tega trilerja ustnice ne bodo zavihale navzgor. Opisano delo je pravzaprav 11 primer znanega literarnega detektiva Roberta Hunterja. Naključno ukradena torba sproži zelo nevarno in napeto preiskavo, omemba temnega spleta pa sproži vse niti naše radovednosti. Devetindeveset kratkih poglavij pa eno za drugim beži mimo nas in že smo priča neverjetnemu zaključku, ki poziva k razmisleku. Chris Carter je bivši kriminalistični psiholog, ki je poleg psihologije za študij izbral zločinsko vedenje, danes pa se ukvarja le še s pisateljevanjem v zavetju Londona, pa vendar strokovno znanje spretno vpleta v svoja dela, seveda skozi moje laične oči. Carter je to svoje delo posvetil preminuli partnerki in vsem, ki so izgubili bitko z virusom.

… pogled je nagonsko uprla v besede na strani tik pod fotografijo. Prebrala je lahko samo nekaj besed, preden ji je vse telo začelo drgetati. »O bog! Kaj, zaboga, si naredila, Angie? Kaj, zaboga, si naredila?«
(str. 14)

Italijanska pisateljica Viola Ardone je zapisala pretresljivo zgodbo o prisilni ločitvi otrok z juga Italije, ki je med letoma 1945 in 1952 usodno zaznamovala številne italijanske otroke. Amerigo Speranza je sedemletni deček, ki nam pripoveduje o svojem življenju, borbi z revščino, lakoto...Z materjo živita sama, Amerigo nabira cape, ki jih mama potem očisti, zašije in preda Trdi buči, ta pa jih ponovno proda. Odkar se je v mestu razvedelo o vlakih, v njihovi ulici ni več miru. In tako se tudi Amerigo nekega dne z mamo znajde pred stavbo komunistov, kjer vpisujejo otroke na seznam za vlak. Na postaji med množico zagleda svojega najboljšega prijatelja Tommasina, ki prav tako z bledim obrazom čaka in ga je na smrt strah. Umiti, oblečeni v nova oblačila, s številko na prsih so otroci pripravljeni na dolgo pot na sever, kjer jih pričakujejo družine. Vsi otroci na vlaku si slečejo plašče in jih pomečejo skozi okno mamam, ker je bil tak dogovor: otroci, ki odpotujejo, pustijo plašče bratom in sestram, ki ostanejo. Menijo, da jim bodo komunisti že dali nove. In ko otroci pripotujejo na sever v Bologno, prvič vidijo sneg, slišijo drugačen jezik, srečajo se z drugačnimi navadami. Amerigo je nastanjen pri Derni, ki mu zvečer poje uspavanko, čez dan je v službi, takrat ga pusti pri sestrični Rosi na kmetiji. Tam ga čaka novo življenje, novi prijatelji, prva torta za rojstni dan in prvo darilo, violina, ki je narejena samo zanj. Toda polja so zasijala v rumeni barvi, žito je visoko zraslo in čas je za vrnitev na jug. Nekateri otroci ostajajo, nekateri se vračajo...Kot pravi prijatelj Tommasino, so prelomljeni na dve polovici. Življenje se vrne v stare tire. Violina pristane pod posteljo, Amerigo pa je razdvojen med starim in novim svetom. Ali bo sledil svojim sanjam?

Na angleškem podeželju v manjši vasici je naselje starostnikov Sončni gaj. V njem prebivajo Elizabeth, Joyce, Ibrahim in Ron, ki pa niso čisto običajni stanovalci, kot kaj kmalu ugotovimo. Vsak četrtek se zberejo in razrešujejo stare nerešene umore. Ko v vasi spet nekoga umorijo, pa postane zares razburljivo. Četverica se poveže s kriminalistoma, z Donno in Chrisom, ki raziskujeta ta primer. Duhovita zgodba, začinjena s humorjem.

»Razpoloženje je bilo prešerno, in lahko si mislim, zakaj. Vsi se zavedamo, da smo druščina in da se nam dogaja nekaj neobičajnega. Mislim, da se zavedamo tega, da počnemo nekaj prepovedanega, vendar smo prestari, da bi nam bilo kaj mar.« (str. 256)

Prvi primer knjižnega kriminalista Marka Heckenburga - Hecka nas nezavedno privede do oziranja čez ramo na ulici. Avtor Paul Finch, nekdanji član policijskih vrst, nas z nazornimi opisi popelje v vse pore raziskovalnega dela, ki razkriva skrivnosti organiziranega kriminala. 38 žensk je izginilo, brez sledi. Heck pa se je s svojim močnim značajem zameril nadrejenim ter bil poslan na odrejeni prisilni dopust, sredi preiskave... A kako naj si ga privošči? Za petami mu je Ballamara, ki zahteva novice o izginotju svoje hčere, Lauren, katere sestra je izginila želi, da ji pomaga. Izginulih žensk ne more pustiti na cedilu. Heck z Laurenino pomočjo pride na sled združbi Prijazni fantje, a zdi se, da ima pozitivno konotacijo le njihov naziv. Detektivski par se zaplete v smrtno nevarno preiskavo, na lastno pest. Neobičajen način preiskave, nasilneži na poti, podtaknjen zločin in izvirni zapleti, ki ljubitelja kriminalk gotovo ne bodo razočarali.