Mojca Širok je širšemu krogu poznana kot publicistka in dolgoletna dopisnica RTV Slovenija iz Rima. Pred tremi leti je izdala svoj prvi kriminalni roman Pogodba, ki je požel vsa priznanja bralcev. V njem je bralce popeljala med umazane posle italijanske mafije in politike, tokrat, v drugem delu trilogije z naslovom Evidenca pa preplete italijansko podzemlje s slovenskim. V romanu se sedanjost prepleta s preteklostjo, nekateri so svojo umazano pot tlakovali še za časa Jugoslavije, svoje lovke pa razširili v mlado državo Slovenijo. Avtorica pravi, da je zgodba izmišljena, ozadje pa je še kako resnično, saj Slovenija po razširjenosti kriminala niti malo ne zaostaja za Italijo. Evidenca je vsebinsko popolnoma samostojna pripoved, le nekatere akterje zgodbe smo spoznali že v prvem romanu Pogodba. Na začetku romana v zaspani soseski v središču Ljubljane policija najde truplo v avtomobilu, ki je bil že nekaj časa parkiran pred garažo gospe Alme Zevnik, upokojene profesorice. Avtomobil je v lasti Mine Kralj, znane in prodorne novinarke na nacionalni televiziji. Le zakaj se je znašlo truplo Enza Berardija, italijanskega poslovneža, v novinarkinem avtu pred garažo gospe Alme Zevnik? Mina Kralj je raziskovalna novinarka, ostra in neposredna, nikomur ne prizanaša. Na soočenju kandidatov za evropske volitve se loti ministra za promet in infrastrukturo, češ, da je bil tesen sodelavec nekdanje službe državne varnosti. Na drugi strani trije mladi novinarji spletnega portala Razkrivajmo.si odkrijejo nezakonite posle z zemljišči, v katere je vpleten poslanec in podjetje s sedežem v davčni oazi. Ko se zdi, da padajo stari okostnjaki iz omare in se razkrivajo povezave med politiko, podzemljem, podjetniki, policijo... Naenkrat ne veš več, kdo je komu kaj dolžan, kdo vse ima evidenco in kaj se skriva v črnih dušah ljudi. Nekaterim ne pride nič do živega. Zgodba nas posrka v svoj vrtinec in kdaj pa kdaj se utrne misel: "Kaj pa, če je vse to res?" Mene je Mojca prepričala že s Pogodbo, navdušila z Evidenco in sedaj komaj čakam še zadnji del trilogije, ki se bo dogajal v Bruslju.

Josepha Knoxa so kritiki razglasili za eno najobetavnejših imen britanskega kriminalnega romana. Bralce je navdušil s prvencem z naslovom Sirene. To so dekleta, ki po nočnih lokalih pobirajo denar od preprodaje mamil. Zgodba se dogaja v propadajočem, industrijskem mestu Manchester, kjer je polno temačnih lokalov in kotičkov, ki vase posrkajo ljudi, jih spremenijo ali pa ti za vedno izginejo. Aidan Watts je policist, ki hodi po robu, ima težave z alkoholom in zato ga vodilni ne marajo. Zdi se ravno pravšnji za tajno nalogo, da reši Isabelle Rossiter, poslančevo mladoletno hčer, iz krempljev mogočnega mamilarskega šefa Carverja. Aidan vstopi globoko v svet podzemlja, se infiltrira in zbliža z nekaterimi ljudmi. Tudi z Isabelle. Kruto, umazano, krvavo in večinoma "zadeto" je to življenje. Aidan Watts, nekdanji policist ostane sam, samcat, da reši iz globokega brezna sebe in morda še koga

Zora je bila neusmiljena. Razkrila je norce in na smrt bolne, ki so se spuščeni z verige pripravljali na nov dan; režali so se po ulicah, jokali in scali v hlače. Bilo je podobno kot takrat, ko se ob zapiranju lokala prižgejo luči in se ženske iz krasotic spremenijo v vsakdanje, moški pa pokažejo svoj pravi, grdi obraz. (str. 207)

Alke Joshi nas s svojim prvencem popelje v srednja petdeseta leta dvajsetega stoletja. Lakšmi starši izberejo moža, tako kot veleva njihova tradicija, vendar zaradi vsega hudega nekega dne pobegne v oddaljeni Džajpur. Pri tašči se je naučila slikanja s kano in s časoma postane najbolj iskana umetnica te obrti in zaupnica bogatih žensk višjega razreda.

Toda nekega dne v mestu sreča nekdanjega moža, ki je s seboj pripeljal mlajšo sestro Radho, za katero Lakšmi ni vedela. Življenje se spremeni, za vse!

V romanu spoznavamo indijsko tradicijo, kulturo, kaste in hrano za katero lahko najdemo tudi recepte.

»V Indiji individualen sram ni obstajal. Ponižanje se je kot olje po voščenem papirju razširilo na celotno družino, celo na oddaljene sorodnike, strice, tete, nečake in nečakinje. Krivda mi je pritiskala na prsni koš. Če ne bi odkorakala od svojega zakona, Radha ne bi toliko pretrpela, mama in pitadži pa ne bi bila tako nemočna proti celotni vasi.« (str. 111)

Eva Žontar (1991 – 2018) je bila certificirana svetovalka za rastlinsko prehrano, diplomirana biologinja in avtorica številnih prispevkov na temo zdravega načina življenja. Vedno je sledila svojim sanjam in razširila je krila ter poletela tja, kamor je želelo njeno srce. Rada je bila svobodna, v naravi, brez spon, ki nas vežejo na vsakdanje življenje. S partnerjem Francijem sta kupila kombi, s pomočjo očeta so ga predelali v avtodom. In sta se odpravila svojim sanjam na proti v Južno Ameriko, prva dežela, ki sta jo obiskala je bila Kolumbija. Dejala je, da je Južna Amerika zelo prijazna do veganov. Sadje in zelenjava sta poceni in še veliko vsega je na voljo: kvinoja, koruza, stročnice, krompir, tropsko sadje… Nekje na sredi njune poti sta se s partnerjem odločila, da gresta vsak na svojo pot, Franci domov, kjer je želel nadaljevati študij, Eva pa se je odločila, da bo sama nadaljevala pot po Južni Ameriki. Uživala je v danih trenutkih, počela je tisto, kar jo je vedno osrečevalo in izpopolnjevalo, svobodna kot še nikoli. In tam se je njeno mlado življenje mnogo prehitro končalo. V strminah najlepše gore na svetu, Alpamayo, jo je pokopal plaz.

»Vse je mogoče, česar si zares želiš! In kako veš, česa si zares želiš? Preprosto veš. Ko vse potihne in ostaneš sam s sabo, lahko najdeš nekje v sebi prostor, kjer nosiš odgovore na vsa tvoja vprašanja.«

 Kako dobro zares poznamo svoje sosede?

Skrivnosti so povezovalna nit celotnega romana švedskega avtorja Mattiasa Edvardssona, ki nas je navdušil že z zapleti v svojem delu "Čisto običajna družina". Tudi tokrat je odnose med svojimi liki zares dobro prepletel in zapletel ter tako bralcu naložil zbrano branje. Micke in Bianca sta na prvi pogled čisto običajen par, ki nam v svojih pogovorih razkrijeta, da pred nečim bežita. A pred čim? Kom? S selitvijo v mirno stanovanjsko četrt izven Stockholma se zdi, da se bosta z otrokoma končno ustalila in zaživela, pa tudi sosedje se zdijo čisto prijetni... A zakaj Ola kar naenkrat prihaja tolikokrat k njim na obisk? Fabian, sin sosede Jacqueline, pa se nekam nenavadno vede. Ko nekdo izmed njih do smrti povozi Bianco, pa razmere prerastejo enostavne medsosedske razprtije... Kdo je usodnega dne sedel za volanom?

"Če verjameš v usodo in podobno sranje, bi lahko rekel, da je bila ta kriva, da se je Micke vselil v Bengtovo nekdanjo hišo na Ropotalčnikovi ulici. Micke je v redu. Všeč mi je. Mu pa seveda ne zaupam. Nikomur ne zaupam. A vseeno mislim, da je Micke pravi za naju. Za mami in zame." (str. 363)