So dnevi, ko se ideje za kosilo ne rodijo kar tako. In nova knjiga slovenske avtorice nam jih ponuja v desetih sklopih - juhe in jedi na žlico, mamina kuhinja, testenine in njoki, rižote, pizze, balkanska kuhinja, mehiške jedi, morske jedi, priloge in omake, sladice za po kosilu. Recepti vključujejo sestavine, ki jih naberemo kar med sprehodom po domačem vrtu. Mateja Artič Slemenšek pa jih je pripravila v svežih kombinacijah v spremstvu vabljivih fotografij.

"Življenje je kratko, zato naj bo slano in sladko."

(M. Artič Slemenšek)

Imogen Kealey je psevdonim za Darbya Kealeyja in Imogen Robertson. Napisala sta zgodbo po resničnih dogodkih o Nancy Wake, mladi Avstralki, ki je bila pogumno, odločno in bistro dekle. Z možem Henrijem živi na jugu Francije, kjer se pridruži odporniškemu gibanju. Ko nemški okupator aretira moža in je tudi sama v veliki nevarnosti, zbeži čez francosko gorovje v Španijo in od tam v Veliko Britanijo, kjer se pridruži Službi za posebne operacije. Povsod naleti na težave, nihče je ne jemlje resno, ker je ženska. Toda njena drznost in pogum ne poznata meja. V domovino se vrne kot izurjena agentka, kjer jo čaka težko delo v francoskih gozdovih. Fournirjevi in Gaspardovi makiji so težek zalogaj - le zakaj bi verjeli ženski. V veliko pomoč sta ji nepogrešljiv radio vezist Dendem in Tardi, ki ji je rešil življenje, ko je s padalom pristala v Franciji. Odlično izpeljane naloge, pogum in jeklena volja odlikujeta to žensko, ki jo borci počasi sprejemajo za svojo. Toda za gestapo je nočna mora, Bela miš, kot so jo poimenovali in napeli vse sile, da bi jo našli in uničili.

Finančna stiska Suzanno Peacock prisili k vrnitvi v domači kraj. Bližina domačih, vonj po spominih in iskanje sebe pa jo pahneta le še globlje v melanholijo.Ob podpori moža odpre Prodajalnico pri pavjem peresu, a sklonjena glava in ne ravno prijazen prizvok v njenem glasu ne privabljata strank. Dokler Suzannine vdanosti v usodo ne prekine zmeraj nasmejana domačinka Jessie. Suzanna se izkaže za trd oreh pri izvabljanju besed, kaj šele dobre volje, a Jessie je prepričana, da ji lahko uspe. Suzanna z njeno pomočjo spoznava domačine, prodajalnica zaživi in zdi se, da v njenem zavetju tudi njena lastnica. Vse dokler se po delu ne vrne domov... Teža odločanja o materinstvu, zapleteni odnosi z domačimi so odraz nerazčiščene predstave o Suzannini mami, lepotici Athene Forster. Za nameček pa glavno junakinjo prizadane boleča izguba. A le-ta se izkaže za ravno tisto, kar je Suzanne potrebovala, da bo končno zadihala svobodo in s polnimi pljuči. Znana angleška avtorica, ki je ljubiteljem ljubezenskih romanov že večkrat orosila oči, je tudi tokrat orisala družinsko sago z vso bolečo prtljago in osebnimi stiskami.

"Jessie Carter je imela topel nasmeh, ki je spominjal na avgustovske dni, in nagajiv smeh, ki bi se lahko kosal s krohotom Sida Jamesa. Oboževala je sladoled z okusom čokoladic Mars, živorožnato barvo, to prodajalno in svojo družino - ne v tem vrstnem redu. Hčerko Emmo je ljubila bolj kot vse na svetu, in za človeka, ki je prekipeval od ljubezni, to pove veliko. Ni imela dovolj časa, da bi dosegla vse, kar je želela, a je spremenila mojo prodajalno in tudi mene. Zagotovo vem, da enako velja za vse meščane, ki so jo poznali."

(stran 486)

Dean Nicholson je vedno rad počel nekaj posebnega v življenju. Škot se pri tridesetih letih odloči, da bo s prijateljem prekolesaril svet. Dean je prepričan, da nekaterim stvarem v življenju je usojeno, da se zgodijo, kot pravi stari škotski pregovor. S prijateljem sta se razšla in odpeljala vsak svojo pot. Dean proti Bosni, Črni gori, Albaniji…In v bosanskih gorah mu na pot priteče drobcena, mlada muca, ki se sprva boji, ko ji ponudi hrano, pa kar teče za njim, milo mijavka, da mu ne preostane drugega kot, da jo naloži na kolo in pretihotapi čez črnogorsko mejo. V Črni gori jo odpelje k veterinarju, kjer poskrbijo za njeno zdravje in muca dobi ime – Nala. Nakupi vse potrebno: torbo za Nalo, pas, hrano in pustolovščina se lahko prične. Zgodba, ki seže do srca, zgodba o čudovitem prijateljstvu med človekom in živaljo. Ni vedno lahko, veliko težav ju čaka na poti in tudi veliko novih znanstev, prijateljev. Dean je njuno popotovanje tudi snemal in objavljal na YouTobe kanalu, kjer ju je spremljalo na milijone ljudi po svetu. Posnetek na živalski spletni strani The Dodo, si je ogledalo več kot 130 milijonov ljudi.

»Vsi so že slišali za največjo knjižnico na svetu, jaz pa bom napisal knjigo o najmanjši knjižnici na svetu in njeni knjižničarki.« Tako je dejal avtor knjige Antonio Iturbe, glavni junakinji te zgodbe, Diti Kraus, ko ga je popeljala po poteh in krajih svojega otroštva. V roman je vpletel njeno trpko izkušnjo iz mladosti in jo prepletel z bujno domišljijo. V tovarni smrti, kot so mnogi imenovali taborišče Auschwitz-Birkenau, je bil blok 31 nekaj nenavadnega, skorajda nemogočega. Bil je krinka za mednarodne opazovalce Rdečega križa. Fredy Hirsch je uspel taboriščne oblasti prepričati, da bi bilo koristno imeti posebno stavbo, ki bi jo namenili druženju otrok. In sredi tega "družinskega taborišča", se je znašla tudi Dita z očetom in materjo, ki sta tam garala dan za dnem, kot na tisoče drugih taboriščnikov. Dito, ki je tekoče govorila češko in nemško ter zelo dobro brala, so prvič uporabili v bloku 31 kot šepetalko pri igri. Hirsch je v njej prepoznal pogumno deklico, ki se ne boji in zato ji je ponudil delo knjižničarke. Predstavil ji je tako imenovano "živo knjižnico". Ljudje, ki dobro poznajo kakšno knjigo, hodijo od skupine do skupine in otrokom pripovedujejo zgodbe na pamet. V Fredyjevi sobi je bilo skritih osem knjig, za katere je vedelo samo nekaj posameznikov. In za te knjige je skrbela Dita, jih varovala, skrivala v žepu pod haljo. Vsak dopoldan jih je nosila posameznim učiteljem, ki so jih na skrivaj uporabljali, zvečer pa vračala v skrivališče. Neznansko se je bala nemškega zdravnika Mengeleja, ki izbiral otroke za svoje raziskovalne projekte. Vlaki smrti so prihajali dan za dnem in na tisoče in tisoče jetnikov je za vedno ostalo, smrt je bila nekaj vsakdanjega. Veliko zgodb je bilo že napisanih o trpljenju v taboriščih, prav vsaka pa je košček mozaika, ki ga sestavljajo te grozote, obup in razčlovečenje. Čeprav so okoli nje umirali njeni bližnji, je Dita verjela in se borila za preživetje...