Resnica je vedno v umazanih sivinah med črno in belo!

Tista, ki je ne vidite. Posebej takrat, ko ste na oddihu. In tega imate v teh prijetno toplih dneh gotovo že v mislih. Tista, ki poskrbi, da se vrnete v urejen prostor, ki ste ga najeli. Ki ne mara gub na postlani postelji in prikrije vse vaše sledi. Zato, da ste vi, ja vi, ki sedaj poslušate, popolnoma brez skrbi! Medtem, ko ona tega občutka ne pozna! Veste o kom gre beseda? Sobarica. Prvenec kanadske avtorice Nite Prose je v nekaj dneh postal bestseller New York Timesa in prav tako v Kanadi. V slovenski jezik smo prevod pri založbi Učila International dočakali letos in navdušil nas je. Glavna junakinja romana Sobarica je petindvajsetletna Molly Gray, ki ni običajna mlada ženska. Pred kratkim je izgubila babico, ki jo je v življenju zmeraj nekako usmerjala. Sedaj ji v mislih pogosto odzvanjajo le njeni življenjski nasveti in smisel za red, ki ji ga je privzgojila. Vsak dan očisti svoje stanovanje. Pred vstopom vanj obriše še svoje in vaše čevlje. Rojena je za delo sobarice v uglednem hotelu Regency Grand. Navdušena zre v svojo uniformo, dan za dnem, ko jo le-ta zlikana, brez gub in brez enega samcatega madeža čaka obešena na njeni garderobni omarici. Pa voziček s čistili. Le-ta ji polepša dan. Sobe hotelskih gostov nikoli ne zapusti neočiščene. A odnosi s sodelavkami in sodelavci so tisti, ki ji delajo težave. Družbenih stikov se loteva na nekoliko staromoden način, tudi odnosi z nasprotnim spolom preveva njena naivnost. Vse dokler v hotelski postelji ne najde mrtvega Charlesa Blacka, znanega in nesramno bogatega hotelskega gosta. Kaj je Molly videla, česar drugi niso? In kaj so videli drugi? Molly se znajde za zapahi… Je to dekle res umorilo bogataša? Zakaj?

Resnično si želim, da bi ljudje dvigovali noge med hojo. Nadvse zanikrno je takole drsati. Zelo slab vtis pustiš. No, no nikar preveč strogo ne obsojajmo drugih. V glavi zaslišim babičin glas, opomin, naj bom prijazna in prizanesljiva. To je moja napaka, če prehitro sodim ali želim, da se svet ravna po mojih pravilih. Biti moramo kot bambus. Naučiti se moramo sklanjati in upogibati z vetrom. Sklanjati in upogibati. To mi ne gre najbolje. (str. 86)

Dragica Kraljič je rojena v Mariboru, magistra defektologije je mama sina s posebnimi potrebami. Življenje ji ni prizanašalo , ob vseh udarcih se je kalila in postala trdnejša. Ali kakor je sama zapisala, da je namreč pomembno, kako hitro se po vsakem padcu pobereš. Izredne razmere so v njenem življenju vsak dan. Janek jo potrebuje vsak trenutek, kar je popisala in o čemer še piše v kolumnah, ki jih objavlja v reviji Jana. Nekaj od teh pa je zbrala, dopolnila in izdala v knjigi Nisem kot drugi. Piše iz prakse, ne leporeči, iz besed preprosto veje njuno vsakdanje/nevsakdanje življenje. Sabina Burkeljca je v Bukli zapisala: »Dragica, hvala za to knjižno toplino in za srečanje na poti, kjer je treba izbirati dobro. Ta knjiga spada v ta »predalček« dobrega.«

Kaj pa, če je moje življenje laž?

V tretjem romanu irske avtorice Patricie Gibney, ki je prodala že več kot milijon knjig, ponovno srečamo detektivko Lottie Parker. Nasilna smrt mame, babice in hčere burijo duhove Ragmullina. Javnost vse bolj pritiska na Lottie, ko se žrtve kar množijo. Najdba večje količine droge pa poskrbi, da se v preiskavo vmeša še oddelek za droge iz Dublina. Lottie strah za lastno družino in osebne stiske pahnejo v nezadržno dirko s samo seboj. Obenem pa ji v podzavesti nenehno utripa misel na očetov samomor. Je oče res sam pritisnil na petelina? Ali njeno mamo občutek, da je nekdo premetal podstrešje njene hiše, vara? Lottie bo v tej napeti kriminalni zgodbi srečala samo sebe in nas spodbudil k vprašanju: »Kdo sploh sem?« Zapletov v tretjem kriminalnem romanu Gibneyeve vsekakor ne manjka.

Nikar se ne krivi. Nihče od nas ne ve, kaj je tisto, kar spremeni človekovo obnašanje. In za tole je odgovoren samo Cian. (str. 357)

Avtorica na začetku romana opozori, da zgodba sicer temelji na resničnih dogodkih, vendar gre za izmišljeno pripoved zgodbe lady Diane. Bilo je obdobje, ko je ves svet oboževal princeso Diano – kraljico ljudskih src. Oboževana je bila za časa življenja in po smrti. Za štirimi stenami kraljeve palače pa je bila ujetnica strogih pravil, protokola in predvsem pa zelo osamljena, kajti Charles ji ni vračal ljubezni, še več, vedela je, da išče uteho pri Camilli. Po težkem čustvenem obdobju, zahrbtni bolezni, ki jo je razjedala , je našla svojo pot, ljubezen in zdelo se je kot, da imela ves svet na dlani…Prevzela je vse medije, pripravljena je bila plačati ceno ljubezni. Zaupala je življenju, tok jo je odnesel predaleč…

Razvozlajte naslednje sporočilo: 3715

Ste že slišali za aritmomanijo ali aritmofobijo? V prvi knjigi Eliasa Hallerja (1977), nemškega avtorja, ki je s trilerjem Kriptolog otvoril napovedano serijo o kriminalistu Arneju Stillerju, se bralec sreča z obojim. Avtorjeva narava dela v policijskih vrstah je vdahnila poseben utrip njegovemu pisanju. V kanalizacijskem jašku pod opero v Dresdenu najdejo truplo ženske v elegantni obleki, s številkami vrezanimi v njene podplate in dlani. Izginila je tudi hči pokojne. Arne Stiller je znani kriptolog dresdenske komisije za umore, ki je bil zaradi svojeglavosti in prepirljive nature na prisilnem dopustu. A ta primer se zdi kot nalašč zanj! Arne mora razvozlati morilčevo številsko sporočilo, a to ne bo lahko, saj se zdi, da le-ta trpi za aritmomanijo. Gre za vrsto obsesivno-kompulzivne motnjo, pri kateri oboleli čuti neizmerno potrebo po pretiranem ukvarjanju s številkami in preštevanju vsega, kar ga obdaja. Številke so Stillerjevo področje, saj so prav kriptologi tisti, ki razkrivajo tajna sporočila in šifrirane zapise. A vse do zadnjega poglavja se bralec boji, da bo Stiller že pri prvem primeru neuspešen, a s tem bi njegov triler prišteli v vrste antiromana... Življenjske stiske, problematični odnosi v službi in v domačem okolju postavijo dogajanje v bolj realne in bralcu znane okvirje. Prvo delo tega nemškega avtorja v slovenskem jeziku pa v bralčev vsakdan vnese nekaj svežine!

Številke 084 so bile v resnici kratica, vendar pa ničla ni bil O, kot izhaja iz kalkulatorske abecede, temveč je predstavljala D. Potemtakem ni šlo za HBO, temveč HBD. Happy Birthday. Kaj je narobe, policist Stiller? je v ušesu zaslišal policistov glas. Kako naj postopamo? Na napačnem kraju smo. Vstopite! Ni treba, da te počakamo! Ne, zdaj takoj! (str. 326)