Ne samo trpljenje v taborišču, zelo nazorno je predstavljena tudi pot »v svobodo« ob koncu vojne, ko je vladala velika zmeda. Zmogli so samo tisti, ki so se povezali v skupine in drug drugemu pomagali.

Že prvi mesec novega leta nam postreže z visoko obletnico povezano s pomembno osebnostjo našega prostora.

23. januarja letos bo minilo 150 let odkar se je rodil eden najbolj znanih slovenskih arhitektov. Plečnik se je rodil 23. januarja 1872 in umrl 7. januarja 1957.

Ivan Sivec je Plečnika razkril skozi 21 poglavij, s katerimi oriše življenje tega pomembnega Slovenca. V otroštvu je Jožku, kakor so ga klicali domači, posebej mama, viselo na nitki, pet razredov ljudske obvezne šole je brez težav opravil, zalomilo pa se je že prvo leto v gimnaziji, ko si nikakor ni mogel zapomniti niti še tako preproste pesmi. Starša sta hitro zapečatila njegovo usodo. Mizar bo. Tako je Jožek za štiri leta ostal v očetovi mizarski delavnici kot vajenec. Pri delu je bil vesten in iznajdljiv. »Kar naprej kaj prerisuje in sam zase slikari,« je dodal oče Plečnik. In niti v obrtno šolo ne hodi? Kmalu se je Jože znašel v klopeh triletne obrtne šole. Njegov talent ni ostal prikrit, pričel je službovati v Gradcu. Vsakdan pa je pretresla srčna kap očeta. Po njej se je Jože odpravil na Dunaj in uspelo mu je skorajda nemogoče, kljub zelo zahtevnim pogojem za vpis, je bil sprejet na akademijo za arhitekturo. Njegovo prihodnost pa sta sooblikovali vrlini, ki so ju mu privzgojili že doma – skromnost in delavnost.

V spominu nam ostaja kot mož, ki je utrl pota slovenski arhitekturi in je žlahtno preobrazil slovensko prestolnico. Nanj pa spominja še mnogo krstilnic in drugih sakralnih spomenikov po slovenskih cerkvah, spomenikov, stavb, vodnjakov… Snoval je tudi notranjo opremo, parke, dvorišča, okrasne vrtove. In to po vsem svetu. Združene države Amerike, Češka, Poljska, Hrvaška, Srbija, Rusija in še bi lahko naštevali. Za svoje delo je bil tudi večkrat nagrajen – s članstvom v Slovenski akademiji znanosti in umetnosti, prejel je častni doktorat ljubljanske Univerze in Prešernovo nagrado. Izbrana Plečnikova dela pa so vpisana tudi na seznam Unescove kulturne dediščine.

Lepota njegovega dela ostaja med nami je poudaril Sivec v svoji knjigi, ki je opremljena s fotografijami, ki prikazujejo Plečnikova dela umeščena v prostor in čas. Prispeval jih je Mirko Kambič.

Po stari navadi, posebno zato, ker je tako veliko otrok umrlo takoj po porodu, so tretjega Plečnikovega otroka še tistega dne odnesli h krstu v cerkev sv. Jakoba. Krstna botra sta mu bila Helenina sestra Frančiška in pomarančar. Glede pomarančarja jih je Andrej pozneje še veliko slišal. Plečnikova družina je bila mlada, naseljena je bila na novo, zato ni imela veliko sorodnikov in znancev. Tako kot drugi so tudi oni za krstnega botra naprosili kar prvega, ki je prišel mimo. Zato ni bilo čudno, da so bili botri v krstni knjigi tudi pri drugih napisani kar pomarančarji, kramarji, sejmarji in branjevci. Župnik na botre ni rekel nič, zanj je bilo glavno, da je bil novorojenček krščen. V veliko knjigo je zapisal: »Jože Plečnik, rojen 23. januarja 1872, sin Andreja Plečnika in Helene Molk, poročene Plečnik, oba iz Ljubljane.« Ko so novorojenčka prinesli domov, je oče Andrej stopil na podstrešje delavnice in prinesel v kuhinjo lično izdelano zibelko. (Sivec, 2001, str. 11)

V kratkih zgodbah Barbare Hanuš se prepletajo grenki in sladki spomini, temne in svetle izkušnje starostnikov v malem obmorskem mestu. Gospe posedajo v krogu in se pogovarjajo, druga z drugo ali pa katera kar sama s seboj. Tako pijejo kavo vsako jutro, v kavnem krogu. "Darilo, ki ti ga da starost, je čas." je zapisala avtorica. In starostniki v domu imajo veliko, veliko časa. Preživljajo ga v družbi, ki med izpovedmi in smehom zaceli kakšno rano, pozdravi osamljenost ali pa kar sami, kot gospa Nadja, ki si teh praznih pogovorov, kot sama meni, res ne želi. Večinoma pa uživajo drug ob drugem, v medsebojni podpori in povezanosti. Življenje tam teče počasneje, začinjeno s trenutki pozabljivosti in vračanjem v spomine. Včasih pa tok spominjanja prekine sedanjost, dogodki, ki jih povežejo in takrat se v kavnem krogu širita smeh ter pesem kot nalezljiva bolezen. Čas je le trenutek, trenutke pa je potrebno živeti. Barbara Hanuš jih je ujela v čudovitih, kratkih, jasnih in humornih zgodbah.

Dobrodošli! Od tu ni več poti nazaj!

Si predstavljate, da se znajdete ujeti v ogromni stari stavbi iz katere izginjajo ljudje? Poslopje nekdanjega švicarskega sanatorija za zdravljenje tuberkoloze je uspešni podjetnik Lucas prenovil v sodobni hotelski kompleks. Čeprav se zdi, da ne zasneženo visokogorsko območje, niti temačni objem dreves, kaj šele stavba s svojo zgodovino ne pričajo ravno o gostoljubnosti. Ko Elin prejme povabilo na zaročno zabavo v novi hotel se iz dneva v dan prebuja z grenkim priokusom v ustih. Sredi skoraj prisilnega dopusta z delovnega mesta kriminalistke in dvomov o skupnem stanovanju s partnerjem se je glavna protagonistka znašla na razpotju. Upa, da bodo oddih in bratova zaročna zabava prekrile temne in boleče sence preteklosti. A novopečena britanska avtorica vsebino odvije v vedno nove smeri, morda je vzrok iskati v njenem študiju angleščine in kreativnega pisanja na univerzi v Warvicku. Običajno se me strah polasti ob ogledu srhljivk, a Sanatorij prav to je, srhljiva zgodba skrita za platnicami. In spet me je po dolgem času ob branju oblivala "kurja polt", moj pogled pa je vse preveč pogosto zataval k vhodnim vratom, ko so mi v ušesih odmevali nekam piskajoči vdihi izza črne maske s čudno cevjo. Kaj pa, če ...? To je prvi triler Sarah Pearse, upam, da bo izdala še kakšnega.

Elin pokima, medtem, ko razmišlja, kaj to pomeni. Spremenilo je njeno predstavo o Lucasu: lažnivec je. Trdil je, da ni vedel, da je truplo na gori Danielovo, in fotografija njega in Adele namiguje na to, da jo je poznal precej bolje, kot je rekel; zdaj pa še to. Jasno ji je dal vedeti, da ni bil v stiku z Laure, odkar sta razšla. Zakaj bi lagal? A Elin pozna odgovor: lagal bi le, če bi kaj skrival. (str. 213)

Si želiš izvedeti resnico?

Biti del družine Storyevih pomeni imeti ves ugled. No, je pomenilo, v preteklosti, sedaj je na otoku Gull Cove, ki je v večinski lasti prej navedene družine, le še babica. Na otoku pa se brez babičine vednosti pojavijo njeni trije vnuki. Kdo jih je povabil? Še preden zares zagrizejo v počitniško delo v enem izmed babičinih hotelov se pričnejo stvari zapletali, preteklost pa jim je vse bolj za petami. Eden izmed vnukov pa morebiti sploh ni tisti za kogar se izdaja. Poletje na čudovitih otoških plažah je portugalska avtorica več kriminalnih romanov spremenila v nočno moro svojih književnih junakov. Sredi zapletov pa se počasi rojevajo še ljubezni in sklepajo prijateljstva. Spreten zaplet, kratka poglavja in preplet dveh dogajalnih časov stkejo napeto branje za mlade bralce pa tudi odrasle.

Jim bom že potem povedala. Najprej moram dobiti dokaz, da imam prav. Kolo potisnem skozi ograjo, potem pa se zavihtim nanj in se odpeljem. (str. 267)