Tom Kennedy se po ženini smrti sinom Jakom preseli v vasico Featherbank, ki pa v sebi skriva temačno preteklost nenavadnih umorov. Čeprav so morilca Franka Carterja kasneje ujeli, pa je vasica še vedno vsa skrivnostna, tesnobna, kot, da je skrivnostni Šepetalec pustil trajno sled. Morda pa le…se sprašujeta detektiva Amanda Beck in Pete Wills, ko iščeta dečka Jakove starosti, ki je nenadoma izginil v času, ko sta se Tom in Jake preselila v staro hišo. Toda Carter, morilec, ki je svoje žrtve zvabil na plano tako, da jim je ponoči šepetal pod oknom, je že zelo dolgo za zapahi.

Le kdo spet skrivnostno šepeta, če je morilec izpre dvajsetih let za zapahi? Ali ima pomočnika? Se sprašuje inšpektor Pete, ki mu ta primer ne da miru., odpira stare rane in nove dvome. Kdo pa je inšpektor Pete? Resnično napeta in srhljiva zgodba, ki te posrka vase vse do konca.

Hulda Hermannsdottir je kriminalistka, ki izpolnjuje pogoje za upokojitev, a si le-te ne želi. Tema je prvi del nove trilogije o Huldi islandskega pisca kriminalk Ragnarja Jonassona, ki je tudi soustanovitelj islandskega festivala pisateljev kriminalk Iceland Noir in je v islandščino prevedel 14 romanov Agathe Christie. Njegova književna junakinja, Hulda, je posebna ženska, ki je z vsem, kar ima, predana svojemu delu. Boleča izguba hčere in moževa izdaja sta jo še globlje pahnili med kupe nerešenih primerov na njeni mizi. A njena starost in nekoliko uporniški značaj jo predčasno potisneta v pokoj, česar izkušena preiskovalka ne sprejme zlahka. Izbori si še en primer. Na voljo ima dva tedna, da reši en nerešeni primer, ki si ga lahko sama izbere. Gre za izginulo mlado Rusinjo, ki so jo mrtvo našli na islandski obali. Ali je s tem primerom povezano izginotje še ene tujke? Hulda bije bitko s časom in s svojimi sodelavci, ki ji pri preiskavi ne želijo biti v pomoč. Ogroženo je tudi njeno življenje. Ji bo uspelo? K branju vabita še dva romana v seriji o Huldi: Otok in Megla.

»Magnusu je povedala, da bo opustila preiskavo, ampak ali je bilo možno, da bi izvedel, če so bo z njo ukvarjala do konca dneva? Izkoristila bo še zadnje ure. Imela je še dve sledi. Koga bo prizadela, če bo nadaljevala? To bo pomenilo, da bo morala lagati in se pretvarjati, da je še policistka, ampak saj ni bilo verjetno, da bi kdo podvomil. Ja, tako bo storila. Samo danes. To je bila njena zadnja priložnost.« (str. 234)

Življenje je izkusila v vseh njegovih barvah!

Frida Kahlo je bila, kljub bolezni iz otroštva, razigrana in obetavna študentka, ko ji je avtobusna nesreča življenje obrnila na glavo. V umetniških krogih je spoznala znanega umetnika Diega Rivero, v družbi katerega je bilo življenje podobno slikarski paleti, v vseh odtenkih mavrice. Od navdušenja, ponosa, do neskončne žalosti ob splavih in moževih prevarah. Frida je nam poznana kot izjemna slikarka svojega časa. Uteho ji je zmeraj nudilo prav slikarsko platno, ki ji je sčasoma omogočilo prodreti v najbolj znane razstavne prostore in v priznane umetniške kroge ter izstopiti iz sence svojega moža. Frida je bila vse življenje, kljub preizkušnjam in brazgotinam na duši in telesu, zvesta sebi. Njena oblačila so izražala tradicionalnost in ljubeč odnos do njene domovine, poseben nakit in prepoznaven nastop v družbi so poskrbeli, da je tisti, ki so jo imeli priložnost srečati, niso nikoli pozabili.

»Na njej sta bila upodobljena ona in Diego. Golobica in slon, jo je prešinilo, medtem, ko je opazovala razliko v njuni višini. Mama je imela prav. Diego je bil vsaj za glavo višji od nje in hlačni pas, ki ga je vselej nosil, je njej segal do prsi. Oblečen je bil v trpežno obleko in obut v velikanske delavske čevlje. Frida je bila ob njem videti, kot bi lebdela nad tlemi, saj so njena mala stopala komajda kukala izpod zelene obleke.« (str. 146)

Bogdan Novak nam v svojem značilnem slogu, ki poleg napete zgodbe vsebuje elemente humorja, ironije, zgodovinska dejstva in običaje naroda, pripoveduje zgodbo, ki seže v kruto 15. stoletje, prežeto z vraževerjem in čarovniškimi procesi. Na Ptuju so o posvetnih rečeh odločali gospodje Ptujski, o verskih pa je odločala Rimokatoliška cerkev. Glavni junak romana je vrtnarjev sin Rafko, ki z molitvijo čudežno ozdravi gospodovo sestro Bernardko Ptujsko. Rafko si želi, da bi postal duhovnik in ta želja se mu po tem ozdravljenju tudi izpolni, pod okrilje ga vzamejo ptujski minoriti. Bratje minoriti ga uvajajo v posvečeno samostansko življenje in pošljejo na študij pastoralne teologije na Almo mater Rudolphino na Dunaj. Skupaj s prijateljem Ignacijem sta vpeta v študentsko življenje, ki je nemalokrat prežeto z razvratom in razuzdanostjo. Tako je v tistem času živela vsa gospoda, plemstvo in tudi cerkveni možje. Kmetje in tlačani so delali, trpeli lakoto, gospodje so uživali na pregrešnih pojedinah. Po končanem študiju so ga bratje minoriti sprejeli v red, postal je pater Rafael, od takrat je pomagal pri verskih obredih, med drugim je postal spovednik križnih sester v komendi v Markovcih, kar ga je spet usodno povezalo z opatinjo Bernardko. V tem času pa so bili zelo odmevni tudi čarovniški procesi. Sodnik Malleus je bil prav neusmiljen, saj ni prizanesel niti svoji ženi. Ženske so po grozovitem mučenju običajno priznale, ker niso imele več moči, nazadnje so jih skurili na grmadi. Gospodu Bernardu Ptujskemu ti čarovniški procesi niso bili najbolj po volji, večinoma so bile obsojene njegove podložnice, ker podložniki tako ali tako niso imeli imetja je za procese moral plačevati mastne dinarje. Bratu Rafaelu zaupajo vodenje Ptujskega samostana in tako kasneje postane tudi sodnik prisednik v krvoločnih čarovniških procesih. To dejstvo pa oteži njegovo delo in presojo, senca čarovniških sil in obtožba pade tudi na ljubezen njegovega življenja, opatinjo Bernardko. V vsakem obdobju ljudje nosijo svoje križe in težave. Ta čas pa je bil še posebej temačen: ljudje so trpeli zaradi turških vpadov, čarovniških procesov, kuge in drugih bolezni... Gospoda se je poročala med seboj zaradi bogastva, revni sloji so trpeli lakoto in pomanjkanje.

 IZJEMNA ŽENSKA, UJETA V PRIMEŽU SVOJEGA ČASA…

Maria je prva študentka na fakulteti za medicino v Rimu. Zadnja mora vstopiti v učilnico in zasesti prostor, ki so ji ga izbrali drugi. Organe ob slabi razsvetljavi popolnoma sama preučuje v eni izmed kletnih učilnic. Posmeh in poudarjanje njenega spola sta del vsakdana. Bistra mladenka ni neobčutljiva, le izjemno odločna je. Postane prva zdravnica v državi, ki je dokazala, da tudi ženske zmorejo. Vendar se kljub težki poti in oviram na njej tukaj ni ustavila… Maria je bila sicer ujeta v primež družbenih norm svojega časa. Na videz jih je spoštovala in prav tako spretno preskočila. Slaboumni otroci, pravite? Dokazala je, da je slaboumnost samo neumesten pridevnik in, da je človeški um zares brezmejen. Kakor na vsako življenjsko pot, pa je tudi na njeno zavila nit ljubezni. Skrbno je tkala prijetne vzorce, dokler se ni znašla pred na videz nerešljivim vozlom… Ali naj izbere kariero, ki jo je tako skrbno gradila, ali prvič da prednost ljubezni? Zgodba o izjemni ženski, znanstvenici in raziskovalki, o kateri še danes slišimo v zvezi s pedagogiko, ki jo je poimenovala po sebi.

»Kako zanimivo, da si moški lastijo pravico soditi o tem, kaj je primerno za mlade ženske in kaj ne. Verjemite mi, v zadnjih letih sem videla in doživela stvari, ob katerih bi marsikateri moški kriče zbežal stran. In spoznala sem ženske, ki so bile tako pogumne, da bi se marsikateri moški lahko zgledoval po njih.« (str. 160)