Letošnje leto je vlada razglasila za Plečnikovo leto, ki ga bomo obeležili tudi v Knjižnici Lenart.

V Plečnikovi hiši so kot uvod v Plečnikovo leto pripravili razstavo Plečnik in pika, ki osvetljuje nastajanje izvirnega biografskega stripa o Plečniku.

Jože Plečnik nam v stripu zgodbo o svojem življenju pripoveduje sam. Rodil se je in živel v družinskem in lokalnem okolju, v povprečni družini obrtnikov, oče je bil namreč mizar. Jože je že od mladih let rad risal in risal. Njegovo šolanje na nižji gimnaziji je bilo neuspešno, ravno zaradi nezanimanja za učno snov. Oče ga je kasneje vpisal v obrtno šolo, ki jo je uspešno končal, vendar obrtnika v njemu niso prebudili. Tok njegovega življenja pa je spremenil odhod v Gradec na državno obrtno šolo. Ali kakor je narisano in zapisano v stripu: »Tako sem tudi nekaj prostega časa prebil v šoli in risanje je iz ustvarjalne zabave postajalo delo. učitelj Leopold Theyer pa moj prvi pravi naročnik.«

V stripu Jože Plečnik pripoveduje o sebi, spominja se svojih velikih del ter ljudi in krajev, ki jih je imel priložnost spoznavati na svojem dolgem življenjskem popotovanju med Ljubljano, Dunajem in Prago.

Marie oz. Manja, kakor so jo klicali domači, je bila drugačna. Bistra, radovedna in zelo ambiciozna. Z računi, ki sta jih reševala z očetom, je zlahka opravila. Zmeraj so jo privlačile težje teme pogovora in zahtevno branje – priročniki o fiziki, kemiji in matematiki. Neobičajno je bilo videti mladenko pred vrati univerze. A uspelo se ji je vpisati na Sorbono in opraviti celo doktorat. Na njeni poti polni preprek, ki so ji jih na pot metali profesorji in študentje moškega spola, so ji strli celo srce. Vse dokler ni spoznala mladega podobno mislečega znanstvenika Pierra Curieja. Skupaj sta dosegala neverjetne uspehe in raziskovala dneve in noči, čeprav je v očeh javnosti Marie vseskozi ostajala v njegovi senci… Nista pa vedela, da si s svojo prizadevnostjo lahko ogrozita celo življenji!

»Če hočeš, te bom naučila. Predvsem pa moraš kdaj početi tudi kaj drugega kot študirati. To, kako se poglabljaš v fiziko in kemijo, meji že na obsedenost! Ne bom govorila o moških, ampak po izpitu bi lahko šli gledat kakšno gledališko predstavo.« (str. 183)

Umetnostna zgodovinarka Alice je obupana, ker jo na medenih tednih zapusti njen novopečeni mož. Alice se sama vrne v Anglijo in uteho išče v svojem delu v galeriji. Na drugi strani pa nam svojo zgodbo odkriva Evelyn, ki se v galeriji spoprijatelji z mlado Alice. Pripoveduje svojo ljubezensko zgodbo, ki jo je doživela z Eddyem, za katerega skrbi v poznih letih življenja. Ta osamljeni, ostareli mož je izgubljen v svojem svetu demence. V romanu odkrivamo, kako so vsi ti trije liki povezani med seboj. To je počasna, z umetnostjo in ljubeznijo prežeta pripoved o zapletenih in usodnih življenjskih odločitvah, ki jih ne moremo več spremeniti.

Preprosto dekle postane hollywoodska ikona!

Mlada Audrey se je rodila v Belgiji, v času, ko je v Evropi divjala druga svetovna vojna. Vse prevečkrat lačna je Audrey sanjala, da bo postala primabalerina. Skrivni nastopi ji rišejo smeha na obraz. Kljub temu pa ji je to kmalu onemogočeno, pouk baleta postane za le še peščico slabotnih, presuhih teles deklet prevelik napor. Njen šestnajsti rojstni dan je minil brez, da bi se sploh spomnila nanj… Kmalu pa se pojavi priložnost, ko jo filmska družba povabi k sodelovanju. Poleg tega, da je Audrey izrazito nadarjena, pa je tudi zanesljiva in disciplinirana. Nikoli ne zamuja in nikoli ni zamudila na snemanje, kar ji je v filmskih krogih pridelalo izjemen sloves. Razpeta med družino in napornimi večtedenskimi snemanji… Ljubezenskih zdrahah in nenehnih prepirih… Je Audrey obdržala svojo zagnanost, preprostost in življenjsko moč.

Imela sem srečo. Priložnosti se ne ponudijo velikokrat. Ko pa se vendarle ponudijo, jih moraš zgrabiti z obema rokama. (Audrey Hepburn)

Ne samo trpljenje v taborišču, zelo nazorno je predstavljena tudi pot »v svobodo« ob koncu vojne, ko je vladala velika zmeda. Zmogli so samo tisti, ki so se povezali v skupine in drug drugemu pomagali.