Erika Eichenseer je po stari legendi zapisala besedilo, ki ga je nadvse domiselno upodobil Peter Škerl.

Pred nami je zgodba o stvarjenju in nastanku Slovenije. Njene lepota je sestavljena iz koščkov raja na zemlji. Ali kakor pravi besedilo v ponarodeli pesmi: »Slovenija, od kod lepote tvoje? Povsod kamor mi seže pogled, lepota zasanjana.«

Knjiga je dvojezična, v slovenščini in angleščini.

»Tako so Slovenci iz dobrohotnih rok Boga prejeli vse dragocene koščke njegovega raja. Sestavili so jih in nastala je domovina vetra in sonca, sadovnjakov, gozdov, jezer in planjav, visokih gora in morske obale.«

IZJEMNA ŽENSKA, UJETA V PRIMEŽU SVOJEGA ČASA…

Maria je prva študentka na fakulteti za medicino v Rimu. Zadnja mora vstopiti v učilnico in zasesti prostor, ki so ji ga izbrali drugi. Organe ob slabi razsvetljavi popolnoma sama preučuje v eni izmed kletnih učilnic. Posmeh in poudarjanje njenega spola sta del vsakdana. Bistra mladenka ni neobčutljiva, le izjemno odločna je. Postane prva zdravnica v državi, ki je dokazala, da tudi ženske zmorejo. Vendar se kljub težki poti in oviram na njej tukaj ni ustavila… Maria je bila sicer ujeta v primež družbenih norm svojega časa. Na videz jih je spoštovala in prav tako spretno preskočila. Slaboumni otroci, pravite? Dokazala je, da je slaboumnost samo neumesten pridevnik in, da je človeški um zares brezmejen. Kakor na vsako življenjsko pot, pa je tudi na njeno zavila nit ljubezni. Skrbno je tkala prijetne vzorce, dokler se ni znašla pred na videz nerešljivim vozlom… Ali naj izbere kariero, ki jo je tako skrbno gradila, ali prvič da prednost ljubezni? Zgodba o izjemni ženski, znanstvenici in raziskovalki, o kateri še danes slišimo v zvezi s pedagogiko, ki jo je poimenovala po sebi.

»Kako zanimivo, da si moški lastijo pravico soditi o tem, kaj je primerno za mlade ženske in kaj ne. Verjemite mi, v zadnjih letih sem videla in doživela stvari, ob katerih bi marsikateri moški kriče zbežal stran. In spoznala sem ženske, ki so bile tako pogumne, da bi se marsikateri moški lahko zgledoval po njih.« (str. 160)

Izjemna zgodba stoletnika, ki je preživel holokavst, danes pa širi po svetu sporočilo o hvaležnosti, prijaznosti in upanju.

Eddie Jaku je po letu 1938, ko so ga prvič zaprli v koncentracijsko taborišče, izkusil vse plati trpljenja, naperjenega proti Judom. Sedem let trpljenja ga je zaznamovalo za vse življenje. Izgubil je starše, prijatelje, a nikoli sebe in svoje morale. Ker mu je uspelo preživeti, si ustvariti družino in zaživeti v Avstraliji, se je odločil, da bo vsak dan nasmejan. Bralcem, ki jih imenuje kar za svoje nove prijatelje, pa na srce polaga, da je najpomembneje ohraniti upanje, biti prijazen in vsak dan hvaležen.

»Živel sem v svobodni državi in ta država je postala moj zapor. To moram deliti z ljudmi, ki so trpeli na enak način. Obstaja rek: žalost, ki jo delimo z drugimi, je polovična žalost, užitek, ki ga delimo z drugimi, je dvojni užitek.« (str. 134)

Bogdan Novak nam v svojem značilnem slogu, ki poleg napete zgodbe vsebuje elemente humorja, ironije, zgodovinska dejstva in običaje naroda, pripoveduje zgodbo, ki seže v kruto 15. stoletje, prežeto z vraževerjem in čarovniškimi procesi. Na Ptuju so o posvetnih rečeh odločali gospodje Ptujski, o verskih pa je odločala Rimokatoliška cerkev. Glavni junak romana je vrtnarjev sin Rafko, ki z molitvijo čudežno ozdravi gospodovo sestro Bernardko Ptujsko. Rafko si želi, da bi postal duhovnik in ta želja se mu po tem ozdravljenju tudi izpolni, pod okrilje ga vzamejo ptujski minoriti. Bratje minoriti ga uvajajo v posvečeno samostansko življenje in pošljejo na študij pastoralne teologije na Almo mater Rudolphino na Dunaj. Skupaj s prijateljem Ignacijem sta vpeta v študentsko življenje, ki je nemalokrat prežeto z razvratom in razuzdanostjo. Tako je v tistem času živela vsa gospoda, plemstvo in tudi cerkveni možje. Kmetje in tlačani so delali, trpeli lakoto, gospodje so uživali na pregrešnih pojedinah. Po končanem študiju so ga bratje minoriti sprejeli v red, postal je pater Rafael, od takrat je pomagal pri verskih obredih, med drugim je postal spovednik križnih sester v komendi v Markovcih, kar ga je spet usodno povezalo z opatinjo Bernardko. V tem času pa so bili zelo odmevni tudi čarovniški procesi. Sodnik Malleus je bil prav neusmiljen, saj ni prizanesel niti svoji ženi. Ženske so po grozovitem mučenju običajno priznale, ker niso imele več moči, nazadnje so jih skurili na grmadi. Gospodu Bernardu Ptujskemu ti čarovniški procesi niso bili najbolj po volji, večinoma so bile obsojene njegove podložnice, ker podložniki tako ali tako niso imeli imetja je za procese moral plačevati mastne dinarje. Bratu Rafaelu zaupajo vodenje Ptujskega samostana in tako kasneje postane tudi sodnik prisednik v krvoločnih čarovniških procesih. To dejstvo pa oteži njegovo delo in presojo, senca čarovniških sil in obtožba pade tudi na ljubezen njegovega življenja, opatinjo Bernardko. V vsakem obdobju ljudje nosijo svoje križe in težave. Ta čas pa je bil še posebej temačen: ljudje so trpeli zaradi turških vpadov, čarovniških procesov, kuge in drugih bolezni... Gospoda se je poročala med seboj zaradi bogastva, revni sloji so trpeli lakoto in pomanjkanje.

Zgodba je seveda fikcija, avtorica je ta del Camina res prehodila s prijateljicami, kot povedala v intervjuju za revijo Bukla. Dejala je, da je to roman, kakršne rada tudi sama bere; napet in prežet s čustvi. In kot vse življenjske zgodbe na Caminu, tudi ta v sebi skriva proces preobrazbe in duhovno očiščenje.

Za glavno junakinjo Alenko pa sprva ni vse tako enostavno kot se zdi! Na pot si niti ne želi. Na pot ni šla zaradi tega kot drugi, da bi se očistila vseh spon. Alenka hodi za umirajočo sestro Damjano, edino bližnjo, ki jo ima po tragični smrti fanta pred tremi desetletji. Od takrat živi v spominih in v strahu pred življenjem. Sestra si je kupila letalsko karto, a ni mogla več na pot, zato po tej poti s krvavimi žulji nogami hodi Alenka, ki sestri sleherni dan pošilja fotografije s poti in poroča o svojih doživetjih. Alenka na poti sreča mnogo ljudi, ki jo osvobajajo in prebujajo iz njene zamaknjenosti in nedostopnosti. Krvavi žulji, čepki za ušesa so del vsakdana na poti, ki je nepredvidljiva in lahko na različne načine kaže zobe. Alenkina popotna druščina postane nepogrešljiv del zgodbe o Caminu. Slovenka Tanja, ki ji gre s svojo spontanostjo na živce, pa duhoviti Čeh Veno, Pierre, ki vleče s seboj voziček s knjigami, ki jih med potjo prebira in filozofske misli deli z drugimi… In nenazadnje Šved Roger, ki razklene rešetke tridesetletnega zapora, v katerega se je zaklenila sama. Šele njegova strast do življenja jo počasi osvobaja spon in temine. Zgodba je seveda fikcija, avtorica je ta del Camina res prehodila s prijateljicami, kot povedala v intervjuju za revijo Bukla. Dejala je, da je to roman, kakršne rada tudi sama bere; napet in prežet s čustvi. In kot vse življenjske zgodbe na Caminu, tudi ta v sebi skriva proces preobrazbe in duhovno očiščenje.