Kot je zapisala avtorica romana Lara Prescott, je veliko knjig omogočilo obstoj te zgodbe, predvsem pa roman "Doktor Živago" Borisa Pasternaka. Na eni strani spoznamo ljubezensko zgodbo med Pasternakom in njegovo ljubico in muzo, Olgo Ivinskajo, ki je bila navdih za glavno junakinjo romana, Laro. Pasternak živi z družino na posestvu nedaleč stran od Moskve, kjer piše roman "Doktor Živago", zaradi katerega je v nemilosti pri oblasteh. Njegovo srce, njegove misli, njegove poti največkrat vodijo k njegovi ljubljeni Olgi v Malo hišo, ki je bila le streljaj od njegove velike dače. Ni bila le ljubica, postala je tudi njegova agentka, odposlanka, govornica... Na drugi strani vzporedno teče zgodba onstran Atlantika, v Washingtonu, kjer v tipkarskem studiu CIE, življenje nekaterih strojepisk teče po tajnih poteh hladne vojne. Sally in Irina sta skrivnostni vohunki, kurirki, predani svojemu delu, prijateljici ali morda kaj več... Za prvo objavo Pasternakovega romana sta zaslužna italijanski literarni agent Sergio D'Angeli, ki je uspel prepričati pisatelja, da mu je zaupal rokopis in založnik Giangiacomo Feltrinelli, ki je roman izdal. Od tod je provokativen roman s srčno zgodbo Lare in Jurija, potoval po skrivnih poteh po celem svetu, preden je skrivoma našel pot domov. Ta roman je globok poklon ruskemu pesniku in pisatelju, Nobelovemu nagrajencu in na drugi strani skrivnostnim in zamolčanim junakinjam - kurirkam.

Naša naloga je bila opravljena. Živaga smo poslali na pot in upali, da bo Pasternakov roman končno našel pot domov in da se bodo tisti, ki so ga prebrali, začeli spraševati, zakaj je bil prepovedan - semena uporništva so bila zasejana v pretihotapljeno knjigo. (str. 334)

Rada bi vam predstavila čisto novo slikanico Saše Pavček Miška ima roza očala, ki je pred kratkim izšla pri založbi Miš. Kot je v spremni besedi zapisala Dr. Ana Krajnc je namenjena otrokom in odraslim, da razsvetli naše razmišljanje in prinese upanje mnogim, ki jim branje in pisanje predstavljajo težavo.

Pa poglejmo kako je miška dobila roza očala!

Poljska miška je bila zelo bistra, rada je pela, plesala, si zapomnila pesmice, obvladala je igre z žogo, le branje in pisanje ji nikakor ni šlo. Črke so skakale sem in tja in niso bile pri miru, ko je brala.

Prav vsi v razredu so se norčevali iz nje, tudi učiteljica ji ni verjela. Miška je komaj čakala, da je konec pouka, da lahko steče domov in se skrije v luknjico. Tudi sošolec je ne more potolažiti. Ko miškina mama zagledala rdečo grozo v miškinem zvezku, jo je okarala, češ, da se ne uči. Miška ji razloži, da to ni res. Mama se je odločila, da jo odpelje k zdravniku. Mišja zdravnica ji je najprej pregledala oči, vendar vid bil odličen. In potem sta odšli k mišji psihologinji, kjer mama razloži hčerino težavo. Poljska miška je otrpnila, ko bi morala nekaj na glas prebrati. Samo jecljala je nerazumljive besede in nepovezane stavke. Psihologinja je začela na bel list polagati folije različnih barv in ko je nazadnje položila folijo roza barve, je mala miška vzkliknila: »O, kako lepo vidim skozi tole roza!«

Psihologinja je mami pojasnila, da ima hči disleksijo in zato tudi težave z branjem in pisanjem. Mala miška je za branje dobila posebna roza očala in črke pred njenimi očmi so se umirile. Začela je pisati zabavne spise, pri matematiki pa ji je pomagal poljski mišek, postala sta nerazdružljiva. Nenadoma so vsi občudovali njena roza očala. Miška je bila srečna, da so jo sošolke sprejele medse. Zelo poučno branje!

Objameva se in odideva s pomola...

Valter Čučkovič je pesnik iz Maribora. Kljub temu, da je od otroštva popolnoma slep, piše poezijo in se ukvarja z različnimi prostočasnimi dejavnostmi. To ni njegova prva pesniška zbirka. Ob pesmih piše še misli in aforizme.

V pesniški zbirki Na privezu se nahaja več kot 60 daljših pesmi, ki so odraz pesnikovega razmišljanja, videnja sveta in notranjih doživljajev. Pesmi je avtor razdelil v štiri sklope: Dotiki časa, Mandrač, Noč v očeh, Vrtnice.

"Zazvenijo akordi novega jutra

v upadlo tišino razkosane noči,

sonce prileze nad obzorje in

polagoma stopi na teme hriba

skozi listje rosoljubnega grmičja..."

(str. 30)

Prvi mladinski roman o Jurčiču in še veliko več …

Gre za roman, ki orje ledino. Je vsekakor prvo romaneskno delo, ki se na način mladinskega biografskega romana loteva predstavitve življenja in dela Josipa Jurčiča, katerega jubilejno leto obeležujemo (2021). V ospredju zgodbe sta najstnika Ema in Jakob, ki spustita “Jurčiča iz ječe šolskih učbenikov.” Ko devetošolca začneta raziskovati gradivo za seminar o Jurčiču, še slutita ne, da se jima bo zgodil Josip sam, in sicer v živo. Na poti skozi čas se srečujeta z velikim Muljavcem, ki jima bo za vedno spremenil pogled na njegovo življenjsko in literarno pot. Izkaže se namreč, da je Jurčič še kako živ in da njegova pronicljiva misel zmore presojati ne samo njegov, ampak tudi današnji čas, ko marsikaj ni tako, kot bi moralo biti … V romanu (ki je v veliki meri fantazijski) se prepletajo tri pripovedne niti: dogodivščine Jakoba in Eme z Jurčičem, zaplet junakov iz pretežno Jurčičevega opusa in knjižničarjeva zgodba. V pisateljevem Opusu gre marsikaj narobe: junaki se razdelijo na dva pola, pri čemer so problem tisti, ki niso zadovoljni s svojo usodo in jo zato želijo spremeniti. A gre še za precej več: Brdavs (iz drugega opusa) kot simbol za razširjevalca strahu in nesvobode, ki ima v lasti krono bele kače, se želi z njeno pomočjo in ob sodelovanju nezadovoljnih junakov polastiti človekove izvirne domišljije, zato pa mora izbrisati Jurčičeve Spomine na deda. Le-ti so namreč ključ do narodovega izročila in s tem njegove istovetnosti. Mu bo uspelo? Roman bogatijo številni medbesedilni elementi iz Jurčičevih pa tudi drugih del slovenske in svetovne književnosti. Naj tukaj omenim samo asociacije na Tolkienov Gospodar prstanov, v katerem usode junakov v veliki meri kroji prstan, tukaj pa ima podobno funkcijo kačja krona: v obeh primerih nekaj dragocenega, ki v pravih rokah storita veliko dobrega, v nepravih pa ... Gre za zelo večplastno delo, primerno tako za mladino kot odrasle bralce (večnaslovniški roman), ki spretno in z veliko mero človeške in družbene občutljivosti prepleta različne tematike, kot npr.: kritičen pogled na sodobno korona dobo, pomen svobode in izvirne domišljije, vrednota jezikovnih in kulturnih korenin, slovenska razcepljenost, človeškost na preizkušnji ipd…

(Povzeto po Dobrih knjigah)

Mojca Širok je širšemu krogu poznana kot publicistka in dolgoletna dopisnica RTV Slovenija iz Rima. Pred tremi leti je izdala svoj prvi kriminalni roman Pogodba, ki je požel vsa priznanja bralcev. V njem je bralce popeljala med umazane posle italijanske mafije in politike, tokrat, v drugem delu trilogije z naslovom Evidenca pa preplete italijansko podzemlje s slovenskim. V romanu se sedanjost prepleta s preteklostjo, nekateri so svojo umazano pot tlakovali še za časa Jugoslavije, svoje lovke pa razširili v mlado državo Slovenijo. Avtorica pravi, da je zgodba izmišljena, ozadje pa je še kako resnično, saj Slovenija po razširjenosti kriminala niti malo ne zaostaja za Italijo. Evidenca je vsebinsko popolnoma samostojna pripoved, le nekatere akterje zgodbe smo spoznali že v prvem romanu Pogodba. Na začetku romana v zaspani soseski v središču Ljubljane policija najde truplo v avtomobilu, ki je bil že nekaj časa parkiran pred garažo gospe Alme Zevnik, upokojene profesorice. Avtomobil je v lasti Mine Kralj, znane in prodorne novinarke na nacionalni televiziji. Le zakaj se je znašlo truplo Enza Berardija, italijanskega poslovneža, v novinarkinem avtu pred garažo gospe Alme Zevnik? Mina Kralj je raziskovalna novinarka, ostra in neposredna, nikomur ne prizanaša. Na soočenju kandidatov za evropske volitve se loti ministra za promet in infrastrukturo, češ, da je bil tesen sodelavec nekdanje službe državne varnosti. Na drugi strani trije mladi novinarji spletnega portala Razkrivajmo.si odkrijejo nezakonite posle z zemljišči, v katere je vpleten poslanec in podjetje s sedežem v davčni oazi. Ko se zdi, da padajo stari okostnjaki iz omare in se razkrivajo povezave med politiko, podzemljem, podjetniki, policijo... Naenkrat ne veš več, kdo je komu kaj dolžan, kdo vse ima evidenco in kaj se skriva v črnih dušah ljudi. Nekaterim ne pride nič do živega. Zgodba nas posrka v svoj vrtinec in kdaj pa kdaj se utrne misel: "Kaj pa, če je vse to res?" Mene je Mojca prepričala že s Pogodbo, navdušila z Evidenco in sedaj komaj čakam še zadnji del trilogije, ki se bo dogajal v Bruslju.