Barbro Lindgren je švedska pisateljica, ki s svojimi zgodbami odpira oči in srce za svet okrog sebe. Ni v sorodu z Astrid Lindgren. V svojih delih na prvo mesto postavlja sočutje.

Tudi v Zgodbi o malem starem možu govori o hrepenenju po prijateljstvu…Mali stari mož je osamljen, nihče ga ne mara, še več, vsi se mu posmehujejo, čeprav je zelo prijazen. Nekega dne, na začetku pomladi na drevesa razobesi lističe z napisom: » MALI OSAMLJENI STARI MOŽ IŠČE PRIJATELJA!«

Čakal je dolgih deset dni, ko je od nekod prišel veliki kuža, mu položil mrzel smrček v dlani. Mali stari mož je dobil prijatelja, skupaj sta sedela na stopnicah in opazovala letne čase, skupaj sta se igrala, skupaj sta jedla.. Imela sta drug drugega in mali stari mož nikoli več ni bil osamljen, tudi ko na sprehodu srečata deklico, ki očara psa in pes njo. Pes je zvesti prijatelj in nekatera taka prijateljstva med človekom in psom preženejo samoto in so v oporo drug drugemu.

Zgodba, ki je bila napisana daljnega leta 1979, je aktualna danes, jutri, za otroke in odrasle…

»Nenadoma je prišel mimo nesramen možak in spotaknil malega moža. Ni vedel, da sta kuža in mali mož prijatelja. Ko je mali mož pristal na tleh, je pritekel kuža. Oh, kako se nesramni mož prestrašil! Stekel je, kot, da mu gori za petami. Kuža in mali stari mož sta se morala usesti v travo, tako zelo sta se smejala.«

Avtorica nas v tej knjigi s pravljicami povabi k obedu. Izvemo kaj so jedli naši predniki, kaj so imeli na voljo bogati in kaj revni! V knjigi pa niso samo pravljice povezane s hrano, temveč tudi recepti, v večini slovenski. Avtorica jih je poenostavila, prilagodila in posodobila. Tudi vaši domišljiji lahko pustimo prosto pot. Pa dober tek!

»Večina naših kmečkih prednikov pa je kruh bolj redko videla na mizi. V Istri ga je nadomeščala polenta, drugod po Sloveniji pa kaše in žganci. Marsikje so ga vse do druge svetovne vojne jedli samo ob nedeljah in praznikih pa tudi premožni kmetje niso razmetavali z njim – kaj šele, da bi ga metali v smeti!« (str. 30)

Si upaš nazaj v Hišo groze?

Še najbližji sosedje ne vedo kaj se dogaja za štirimi stenami hiše Moor Woods 11, dokler dekle A ne pobegne... Dekle A je Alexandra Gracie, ki je po dolgem načrtovanju ušla iz hiše groze ter tako rešila sebe in sorojence. Lexy je glavna protagonistka psihološkega romana pred nami, ki skozi svoje stiske in spomine odstira otroštvo. Verski fanatizem, prikrito nasilje, nedojemljivi odnosi, lakota, strah... Zdi se, da Lexy, kljub pomoči dr. K in ljubečih rejnikov, ne bo nikoli zares svobodna. Ko že skorajda sproščeno zadiha, se njeno življenje po smrti biološke matere, ki je po Alexandrinem pobegu pristala v zaporu, odvrti v čisto nepričakovani smeri... Ali lahko dekle A slabo spremeni v dobro? Prvenec britanske avtorice Abigail Dean je drugačen, skorajda osvežujoč, za tiste, ki so nam psihološki trilerji in kriminalni romani blizu.

»Poletna disciplina se je obrestovala. Proti koncu jeseni je mati zanosila. Oče se je je znova začel dotikati. Pri večerja sta sedela drug zraven drugega, recitirala 127. psalm in se smehljala našim pogovorom. Kar naprej sta izpuščala pribor, da sta se lahko držala za roke. Ko sem se ozrla po shiranih sorojencih za mizo, se mi je zdelo, kakor da sta vsakemu od nas vzela malo mesa in ustvarila nekaj novega.« (str. 188)

Ljubezen ne pozna meja.

Ta znameniti rek velja tudi za Brucea Murraya, novozelandskega vojaka in Jožefo Lobnik, jugoslovansko partizansko aktivistko. Leta 1940 se je Bruce skupaj s svojima najboljšima prijateljema, Blackiejem in Logiejem, prijavil v vojsko. Še istega leta so bili poslani v Kairo in nato v Grčijo, kjer so jih sprejeli kot junake. Po silovitih bojih z nemškimi enotami, so se zavezniške sile spet umaknile, toda Bruce je imel smolo, bil je v tovornjaku, ki je zapeljal v napačno smer, zaradi česar so zamudili ladjo. Bruce je izgubil prijatelja, zato se je odločil, da bo zbežal. Čakala ga je dolga pot, polna trpljenja, lakote, ki ga je nazadnje privedla v Maribor, kjer so ga zaprli kot vojnega ujetnika. In tam sta se prvič srečala z Jožefo, mlado partizansko aktivistko, ki je Bruceu predala zmečkano sporočilo za svojega izgubljenega brata Poldeta. Stalag, glavno taborišče vojnih ujetnikov, brez činov, je bil na območju mariborskega Pobrežja. Jožefina družina je bila predana boju proti okupatorju. Ko je za Jožefo postalo prenevarno, so jo poslali k teti v Gornjo Radgono, kjer je pomagala na kmetiji. Po številnih, drznih pobegih so tudi Brucea premestili v drugo taborišče vojnih ujetnikov. Morda je bilo njuno hrepenenje in ljubezen do drugega tisto, ki ju je kljub vsem preprekam in grozodejstvom, zbliževalo, utrjevalo...Vztrajnost, trma in ljubezen Brucea vedno znova vodijo k njegovi ljubljeni. Bruce in Jožefa sta resnični osebi, kot tudi mnoge druge v knjigi. Zgodba je mešanica fikcije in dejstev. Glavni vir za zgodbo so bila njuna pisma, skrbno spravljena v kartonasto škatlo, kot večen opomnik na njuno trpljenje med vojno.

Potem Jožefa ni bila prepričana, zakaj je storila, kar je storila. To ji ni bilo prav nič podobno, toda srce je imelo svojo voljo. Morda je bilo zaradi olajšanja, čistega olajšanja, da sta preživela. Morda se je zgodilo, ker se je z Bruceom v tisti kredenci počutila varno - ona, ki je skrbela sama zase vsak dan, odkar se je vojna začela. Ali pa je šlo morda za nekakšno praznovanje, izraz njene ljubezni do življenja in kljubovanje smrti, ki so jo prinašali nacisti. Dejstvo je bilo, da se je zgodilo zaradi kombinacije vsega naštetega. In čeprav si ni drznila priznati, je šlo za priznanje, da ji je ta moški, ki je prihajal z drugega konca sveta, nekaj pomenil. ( str. 220)

Bela je volkulja, stripovska junakinja, ki jo je v besedi in sliki upodobil Ivan Mitrevski. Avtor je s tem stripom želel opozoriti na aktualno tematiko s področja biološke raznovrstnosti in ogroženih živalskih vrst ter aktualne politike. Kot pravi avtor, strah pred zvermi ni nič novega in nenavadnega. Zveri so bitja, ki plenijo, ubijajo v naravi, da preživijo. Človek je posegel v njihov naravni prostor in ga vsak dan bolj uničuje. V naših gozdovih domujejo tri velike vrste zveri: volk, medved in ris. V zadnjem času se je v Sloveniji pojavil tudi šakal, kar ni običajno, je pa njegova naselitev posledica globalnega segrevanja.

Aktualen, poučen in lep strip!