Moj mož je kriv!

Tri žene. Trije možje. Trije serijski morilci. Napeta kriminalna zgodba angleške avtorice, ki se slovenskim bralcem v prevodu predstavlja prvič. Njena pripoved je nenavadna, saj običajno v kriminalkah sledimo korakom storilca ali smo tik za petami preiskovalcu. Tokrat pa se znajdemo v čevljih tistih, ki so sanjale najlepše sanje ob nato obsojenih serijskih morilcih. Beverley, Elsie in Margot je zbližalo dejstvo, da so dale srce obsojenim serijskim morilcem. Zato ne morejo samo opazovati, ko slišijo, da izginjajo mlade ženske. Zdi se jim, da policisti niso dovolj zavzeti in zato zadeve vzamejo v svoje roke. Kako bi le bilo ženske, ki so pomagale obsoditi svoje može, česa strah? Zanimiva je psihologija odnosa, ki jo avtorica mestoma vplete v zgodbo in skoznjo prikaže odnos žena do mož, enega, ki je storil samomor in dveh, ki služita dosmrtno kazen. Čeprav je morilec, je bil vendarle dober oče in večino časa tudi mož … Sicer lahkoten roman, ki spodbuja k razmisleku o zahtevah družbe in o moči oseb, ki si drznejo biti drugačne.

Zapreti jo morajo kot sostorilko, je slišala, da šepetajo. Ne razumem, kako ni prav tako kriva kot on. Ni govora, da ni vedela. Za Beverley je bilo nevzdržno, da je morilčeva žena, da je izkusila takšno izgubo nadzora nad lastno identiteto. Bil je poguben odklon od tega, kar je predvidevala, da ji bo prineslo življenje, ko bo odrasla. Moževi zločini so ji vsilili družbena pravila, ki jih bo morala za vedno upoštevati. Ni ji bilo pomoči, lahko je samo držala jezik za zobmi, pobesila pogled in čuvala svojo zasebnost. (str. 55)

Primer brez trupla ne more biti zaključen!

V dvanajstem delu serije Fjällbacka se pred oči bralce vračata radovedna pisateljica Erica in njen mož, preiskovalec Patrik.

Objokovalka nas posrka prav na sredo spletk, nerazrešenih odnosov protagonistov, vse pa začini z ljubeznijo, ponovno odprtim dolgo nejasnim zločinom in prikrivanjem prave identitete.

Marko Radmilovič, priznani radijski sodelavec Prvega in Vala 202, pisatelj, dokumentarist, Ježkov nagrajenec, si je že pred leti zadal nalogo povedati novo zgodbo o Kekcu. Naši pravljični junaki seveda odrastejo. V prvem poglavju romana spoznamo najstniškega Kekca ter njegova prijatelja Mojco in Rožleta. Tri pastirje, ki poletne mesece skupaj preživljajo na planini, kjer pasejo živino in se ukvarjajo s sirarstvom. Kekec služi pri gospodarju, Mojčinem očetu, ob strani pa mu stoji zvesti pes Volkec. Kasneje spoznamo tudi Kosabrina (ne gre za napako, liku je ime Kosabrin namesto Kosobrin) in njegovega očeta Prisanka, oba služita Enosti, le da se Kosabrin vmes oddalji od Prisanka in gre po svojih poteh. S Prisankovo smrtjo se za Kosabrina začne napeto dogajanje polno sramu. Kako priti nazaj do ukradene knjige urokov, imenovane Kolmanov žegen in kakšen je pomen zlatih amuletov? Fantazijski svet je prepojen s sedanjostjo, hudobnimi in sprevrženimi ljudmi, ki hlepijo po bogastvu, prevzemu oblasti. Ravnotežje med naravo in ljudmi je porušeno. Kekec se bori za svet, ki ga obdaja, na svoji poti srečuje pravljična bitja (Zlatoroga, zmaja, vešče, vile …) in živali, ki mu stopijo ob stran. Ob koncu romana izvemo tudi, zakaj Kekec četrti.

»Kakšna neumna tema, pravzaprav ne vem, kako to, da smo večerjo končali prav pri tej temi, nemara zaradi svojih let – vsi štirje smo že zdavnaj v pokoju – ali pa zato, ker se je pogovor sukal okrog bolezni, kar je, priznam, malce nagnusno, če medtem s tekom ješ in zdraven piješ dobro vino, nekako se ne spodobi, grižljaj ti zastane v grlu, vino pa postane kiselkasto. Sploh pa je to nekaj, o čemer ne govorimo. Celo s prijatelji ne. Smrt, bolezen, nesreča, bolečina, izguba, prevara, izdaja, ponižanje, napaka, sramota, neuspeh… in še posebno zapuščina. O tem se ne govori.« str. 119

Avtorica v svojih zgodbah na nek način opozarja na problematičen odnos zahodne družbe do starejših. V knjigi odstira spomine, teme, ki boleče režejo v čas minljivosti. Kljub vsemu pa so zgodbe začinjene z nežnim humorjem in brez pretvarjanja, začinjene z vso paleto barv.

Dobrodošli v tovarni dojenčkov!

Bralec se znajde v letu 1938, kjer brezskrbna protagonistka, srečno zaročena, ne sluti, da se ji bo življenje kmalu obrnilo na glavo. Svoje prave korenine bo morala zakriti z drugim priimkom in se na videz klanjati oblastem, ki so ji vzele vse.

Avtorica Adriana Allegri je po več letih raziskovanja izdala roman, ki temelji na resničnem projektu t.i. "tovarn čistokrvnih dojenčkov", program Lebensborn. Roman nosi naslov Hiša sončnic in ne nakazuje same vsebine, ki je zgodba o ljubezni, žrtvovanju sredi druge svetovne vojne. Gre za novo mednarodno uspešnico na naših knjižnih policah. Pred dvema letoma pa je prvič izšla v izvirniku in je prvenec Adriane Allegri, avtorice rojene v Ameriki, a njeni starši so pred in med drugo svetovno vojno živeli v Evropi. Je nekdanja učiteljica, delala je na ministrstvu za šolstvo in v vodilnem podjetju za obdelavo podatkov.

Preden sta stopili v jedilnico, je pokazala na znak na stojalu pri vratih, na katerem je pisalo: Najboljši dokaz za to, da Nemci in Nemke izkazujejo svoja prepričanja, globino nacionalsocialističnega duha in pa hvaležnost do našega firerja, ki v nas budi narodno zavest je, da postanejo srečni starši velikega števila zdravih otrok! – Heinrich Himmler, Reichsführer Ves čas, ko je Allina s pogledom sledila besedam na znaku, je njen obraz ostajal neprizadet. Marguerite je potlačila nejevoljo. Ta punca bo že še dojela, kakšno srečo ima. Allina bi si lahko tukaj ustvarila lepo življenje, kot si jih je že veliko pred njo. (str. 94)