Ne morem gledati zaljubljeno, lahko pa tako živim!

Valter Čučkovič je mariborski pesnik, ki je pri snovanju svojih pesniških zbirk že večkrat sodeloval z našo sodelavko Rosano Lorbek. Tudi v tej zbirki aforizmov je bilo tako. Gre za izbor drobcev besedil, ki so skrbno premišljena in dodelana ter se dotaknejo vseh por življenja – od najbolj intimnih občutij do čiste vsakdanjosti. Skozi hrepenenje in iskanje smisla bralec odkrije, da se v vsaki temi skriva tudi svetloba.

Ob pomoči Aksinje Kermauner je zbirka oblikovno primernejše za branje prav vseh – slabovidnih ter tistih, ki jih pestijo kakršnekoli motnje veščine branja.

Daniela Krien se je v romanu zakopala v izzive srednjih let in ena od tem ljubezen v stiski. Lindin običajni slog življenja prekine smrt komaj sedemnajstletne hčerke Sonje. Nič več ni kot je bilo. Kako se spoprijeti z bolečino, krivdo? Kako se izviti iz bolečih in temnih spominov? Linda najame dotrajano kmetijo, prevzame skrb za psičko Kajo in kokoši ter poskuša živeti umirjeno, predvsem pa daleč od prejšnjega življenja. Zboli za rakom in bije še eno bitko. Vsake toliko časa jo obišče mož Richard, vendar ne najdeta več skupnega jezika. Ne, to ni žalosten roman. Takšno je življenje, brez odvečnega samopomilovanja. Eni ljudje odhajajo, drugi prihajajo. Linda se uči živeti naprej z več razumevanja in sprejemanja. Njeno tretje življenje pomeni novo fazo, v kateri poskuša razumeti svoje pretekle odločitve, odnose in lastno vlogo v njih.

Viveca Sten je priznana avtorica kriminalk na Švedskem. Zime preživlja v smučarskem središču Are, ki je postal tudi prizorišče nove serije Umori v Areju. Skrito v snegu je prvi del nove serije. Hanna se začasno zaradi zasebnih težav in nesporazumov v službi preseli v Are. V zimskem središču se naseli v sestrino počitniško hiško prav v času, ko v hudem mrazu izgine mlado dekle. Amanda in prijateljica Ebba se odpravita na zasebni žur, vendar je zabava ušla z vajeti, Amanda je ponoči odšla z zabave, nihče ne ve kam. Domačini v okviru iskalne akcije organizacije Pogrešani najdejo rdečo rutko. Hanna Ahlander se poveže s krajevno policijo in skupaj z inšpektorjem Danielom Lindskogom se lotita preiskave. V navidez varnem kraju se skrivajo temne zgodbe povsem običajnih ljudi. Kompleksni odnosi in stopnjevanje napetosti so pravi receprt za še eno skandinavsko kriminalko.

P. Ivan Platovnjak je profesor na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani. Že 15 let pa vodi tudi skupine za pomoč žalujočim. V Knjižnici Lenart smo veseli, da smo lahko gostili predstavitvi obeh njegovih del na to temo – prve Preobrazba bolečine in druge Prezrti čas. Obe sta namreč učinkovita, osebna ter tudi strokovna pomočnika pri spopadanju s težkimi občutji, ki so tako vsakdanja, a vendar o njih pogosto neradi na glas govorimo.

Nisem želel napisati knjige, ki bi zgolj povzela strokovna dognanja ali zdravstvene raziskave, saj je teh dovolj na voljo. Želel sem ponuditi glas tistim, ki pogosto ostanejo neslišani. Zato je temelj te knjige poslušanje: poslušanje pričevanj tistih, ki so spremljali svoje drage v zadnjih trenutkih. Tako sem jim dal priložnost, da spregovorijo o tem, kar pogosto ostane prezrto. Njihove zgodbe in izpovedi, skupaj z mojo osebno izkušnjo spremljanja, sestavljajo jedro te knjige. Večina je napisana v prvi osebi množine, ker trpljenje in smrt ni izkušnja nekoga drugega ampak nas vseh. Gre za globoko človeško in duhovno pot, ki nas uči gledati ne le od zunaj, ampak stopiti bližje, biti ob njih in z njimi. (str. 15)

Tukaj sem zato, da osrečim ženske!

Lisa Jewell je avtorica uspešnic, ki so bile po vsem svetu prodane v več kot petnajstih milijonih izvodov. On je moški. Karizmatičen, na videz uspešen, ustrežljiv, popolni partner vsake ženske. Škoda je le, da mu službene poti vzamejo veliko časa in je tako pogosto več dni odsoten od doma. Ženska je tako sama v vlogi matere. A to je cena partnerstva s tako popolnim moškim. Ja, to je on. Je Jonas, Nick ali Al? Le kako mu je že ime? Jewellova je znova ustvarila kriminalni roman, ki v prvih poglavjih še ne daje slutiti napetosti – le-to gradi postopoma, odstirajoč razmerja enega za drugim, v različnih časovnih obdobjih in krajih. Najboljše pa tudi tokrat prihrani za konec.

»Ja!« Oči mu žarijo od vznemirjenja. »Strašljivo je! Vem. Ampak, Martha, to potrebujeva. Jaz moram čim prej pustiti to preklemano službo, ti pa potrebuješ več kot tole …« – z roko pokaže po sebi, s čimer misli na njeno trenutno življenje –, nekaj, v kar se boš lahko zares poglobila. Zdaj je pravi trenutek, Martha. Skoraj petdeset jih imaš. Jaz jih bom vsak čas imel šestinpetdeset. Imava še dobrih dvajset let. Izkoristiva jih. Za božjo voljo, izkoristiva jih.« Martha se nasmehne, po telesu se ji razlije toplina. (str. 152)