Vsak dan je pravi za dobra dela! Na kaj pomislimo ob besedi BOŽIČ? Zasvetijo se nam oči; pred seboj vidimo božično drevesce, kup okraskov in čudovitih lučk, pod njim lično zavita darila, miza je praznično pogrnjena, v kuhinji diši, ljudje so prijazni in srečni. Pa je vedno in povsod tako? Prav naša pravljica govori o tem, da so lahko celo ob nas zelo nesrečni, bolni in revni, pa jih zaslepljeni od lastnega veselja in vidimo in ne slišimo. Vse dokler se ne zgodi nekaj, kar nam v hipu spremeni življenje. Nihče namreč danes ni imun pred nenadno boleznijo, hudo nezgodo, izgubo zaslužka ali imetja. Nihče pred pošastnim neurjem, ki požira domove in jemlje življenja. V trenutku se lahko naša sreča spremeni v hudo nesrečo. Je v predgovoru zapisala Vlasta Nussdorfer. Gre za predgovor k knjigi Čarobnost božičnega duha. Avtorica se podpiše kot Pravljičarka Taja. Knjiga pa je izšla letos pri založbi SMar-team. Ilustracije, ki so tako žive, da se nam zdi, da smo skupaj z Nežiko in njeno mamo v njuni hiški, so delo Inje Roi in res z vso močjo dopolnijo pripoved.

Zgodba Čarobnost božičnega duha se prične tako: Stala je tam na robu vasi na obrobju velikega mesta ubožna kamnita koča. Ob pogledu na streho, ki je grozila, da se bo zdaj daj sesedla vase, trhla vhodna vrata, ki so gotovo doživela boljše čase, zdaj pa je pod njimi zevala široka reža, bi človek pomislil, da v njej že dolgo ne domuje nihče več. in vendar je skromen dim, ki se je vil v nebo, pričal, da temu ni tako. V tej kočici sta živeli mala Nežika in njena mamica Sonja. Kaj živeli, živoratili! (str. 1–2)

A, ko je narava udarila z vso silo, sta bili prav Nežika in njena mama tisti, ki sta sovaščanom priskočili na pomoč in jih toplo sprejeli v ubornem domu, iz katerega so se poprej tudi kdaj norčevali. Težka preizkušnja je vsem dala globljega uvida in ko je Sonjina šivanka drvela po čipki za obleke deklic, da jih bodo oblekle za praznike, se je končno, po dolgem času čutila sprejeto.

Zgolj detajl je intimna in obenem tudi kolektivna izpoved neskončne tragedije palestinskega ljudstva. Adania Shibli je avtorica, rojena leta 1974 v Palestini, danes živi v Berlinu. Čeprav govori več jezikov, piše izključno v arabščini. Roman je razdeljen na dva dela. Prvi del temelji na resnični zgodbi izraelskega vojaka, ki je bil med Nakbo leta 1948 del vojaške operacije, odgovorne za čiščenje. Nakba je arabski izraz, ki pomeni »katastrofa«, danes označuje širši kontekst dolgotrajnega trpljenja palestinskega naroda. Vojaki med patruljiranjem naletijo na skupino beduinov, ki jih pobijejo. S seboj v taborišče odpeljejo mlado žensko. Častnik sprva celo razmišlja o zaščiti dekleta, vendar jo kasneje vojaki večkrat skupinsko posilijo, umorijo in zakopljejo v pesek.

Približno petindvajset let kasneje, v drugem delu pripovedi spoznamo žensko, ki naključno izve za to dejanje in ga želi raziskati, rojena je namreč na dan, ko se je zgodil zločin. Odpravi se na območje, kjer se je zgodil poboj, obišče lokalne arhive v upanju, da bo našla kako sled o dekletu, detajl, ki bi ji pomagal odkriti incident.

Avtorica v romanu mojstrsko poveže in prekrije dve pripovedi enake dolžine, združuje preteklost in sedanjost, da bi prikazala Palestino, ki se je naučila živeti z vojnimi grozotami.

Ulična radovednost prepreči umor!

Tess Gerritsen je avtorica, ki je s svojimi deli navdihnila TV serijo Rizzoli&Isles in v romanu Prisluhni mi ponovno v ospredje postavila kriminalistko Jane Rizzoli ter patologinjo Mauro Isles. Čeprav v dogajanju ves čas vzdržuje napetost kriminalnega dogajanja z nerazrešenimi umori v ozadju ter zasledovalcem mladega dekleta v ospredju, pa k temu doda družinsko življenje Rizzolijeve in Maurino skrivno ljubezensko zgodbo ter sodelovanje v zdravniškem orkestru. Posebej izpostavljen lik pa je mama Jane Rizzoli, Angela Rizzoli, ki sosedom ni bila poznana kot opravljivka, a nova soseda, Greenova, ji ne data miru. Opazuje njuno hišo, sumljiv se ji zdi beli kombi, ki se počasi vozi po ulici iz dneva v dan. Z vsemi opažanji sproti seznanja svojo hčer, ki pa ji materino vohljanje ni všeč. Jane ima polne roke dela s skrivnostnim umorom medicinske sestre. Ko se ji zdi, da je zločin že skoraj razrešen, pa ji občutek, da je nekaj spregledala, ne da miru. Gerritsenova je bila zdravnica in zato to področje v svojih delih tudi zelo natančno opisuje, kar daje pripovedi dodatno težo in pristnost.

»Pred devetnajstimi leti je Sofia kot medicinska sestra delala v Mainu. Umor Eloise Creighton so vlačili po vseh krajevnih časopisih, zato je Sofia takrat najbrž slišala zanj.« »In zakaj je zdaj poizvedovala o Creightonu? Po skoraj dveh desetletjih?« je vprašala Maura. (str. 180)

Mu jo bo končno uspelo uničiti?

Osrednja junakinja Faye se na začetku tretjega dela istoimenske serije pojavi s polno močjo na vrhu svojega podjetja Revenge, ki je združil istomisleče ali lahko bi rekli istotrpeče ženske. A kmalu jo obiščejo kriminalisti, ki so na mestu najdbe trupla Fayinega nekdanjega moža našli nov dokaz, kos nakita, ki Faye neizpodbitno povezuje z umorom. Tako se vedno urejena, nesramno bogata Faye znajde za krutimi zidovi zapora, kjer med ženskami vlada grobost, nesoglasja, a tudi prijateljstvo in celo ljubezen. Faye se je tekom serije že večkrat izkazala kot mojstrica načrtovanja in tudi v zaporu ničesar ne prepušča naključju. Zaveda se, da lovke njenega očeta segajo kamorkoli, celo do njene zaporniške celice. Morda je celo zaradi njega zaprta… Z mislijo na svojo hčer, ki jo je razglasila za mrtvo, da bi jo zavarovala, pobegne iz zapora in s pomočjo prijateljic ostane varno skrita. A njen cilj ni ostati nekje v kleti vse življenje, ona želi uničiti svojega očeta, preden on uniči njo, njeno hčer in njeno mamo. Ji lahko uspe? Brez dodatnih žrtev?

Faye je vstavila spominski ključek v računalnik in se z velikimi slušalkami, ki jih je kupila na poti domov, usedla na kavč v dnevni sobi. Pritisnila je na ikono za predvajanje. Izkazalo se je, da gre za intervju s policistom, ki je imel popačen glas, tako da ga ni bilo mogoče prepoznati. »Popolnoma prepričani smo, da Zoran Rakitić uporablja novega morilca, nekoga od zunaj, da bi naredil čistko med svojimi podrejenimi.« (str. 265)

Zakaj ima Mina belo palico?

Mina je dekle, ki od rojstva ne vidi. Strip jo spremlja na poti skozi vsakdanje življenje. Kako se znajde na ulici, v šoli? Kako bere in piše? (Zapis na platnici.)Vse to boste izvedeli v stripu Mina z belo palico, ki je za izposojo že na voljo tudi v vseh naših enotah.

Gre za delo znane avtorice Aksinje Kermauer, katere res veliko del najdete na naših policah. Tokrat pa je avtorica pri besedilu sodelovala s Kristino Lotrič. Vsebina stripa poudarja pomembnost pravilnega ravnanja in komunikacije s slepimi in slabovidnimi osebami, kot je pravilno vodenje preko ceste in obenem spoštovanje njihove samostojnosti.

Mi pa smo posebej ponosni na to, da je za tehnično ureditev stripa Mina z belo palico zaslužna naša sodelavka, grafična oblikovalka Rosana Lorbek iz Benedikta.

Izvod stripa smo posredovali tudi vsem šolskim knjižnicam v naši mreži.