Sodelavka, kot si je nihče ne želi!

Dawn Schiff je izjemno natančna oseba, ki ima najraje na svetu podobe in oblike želv. O tej živalski vrsti ve praktično vse. In tako si tudi mizo v novi službi, podjetju Vixed, okrasi s keramičnimi želvami. Dawn si močno želi postati prijateljica sodelavke Natalie, ki se v podjetju ukvarja s prodajo in se ji zdi zelo očarljiva, sposobna ženska. Le da zamuja in ni preveč natančna. Zdi se celo, da krade denar od prodaje. A tega Dawn ne bo povedala na glas, najprej se bo pogovorila z Natalie. A kmalu zatem Dawn izgine. V njeni hiši prav Natalie najde krvave sledi in ob prihodu policije seveda izpade kriva. Okrvavljena keramična želva v njenem domačem košu za perilo ji seveda ne pomaga in tako Natalie pristane v zaporu. Pisma, ki jih je Dawn po elektronski pošti pisala prijateljici Mii Natalio močno obremenijo in policisti si ob uspešni aretaciji morilke manejo roke. Vendar pa močno pretepeno najdeno truplo ni Dawnino. Njena zgodba teče še naprej in je še kako živa, s fantom Calebom sta namreč sestavila odličen načrt kako maščevati Dawnino prijateljici in Calebovo sestro Amelio, ki jo je takrat še najstnica Natalie s svojimi žaljivkami in nesramnostjo pripeljala do samomora. Dawn in Natalie sta močna ženska lika, le katera je močnejša? Triler, ki bralca skorajda do konca vodi po napačni poti sumničenja ter nato ponudi sicer nekoliko mlačen razplet.

Ne morem dovoliti, da bi me našli. Dovolj težko je bilo doseči, da Natalie aretirajo. Ne morem uničiti vsega zdaj, ko sem tako daleč. Plačati mora. Nihče ne bo storil tega, če ne bom jaz. Novice preidejo na prispevek o meni. O življnju Dawn Schiff. Ne da bi zares vedeli kaj o meni, vendar poznajo osnove. (str. 257)

Beth in Lauren prijateljstvo združuje že s časa študija, bili sta v istem sesterstvu. Dve leti sta počeli stvari, ki so sodile v tako imenovano dobrodelnost. Njuna želja je bila, da bi po končanem študiju potovali. Neko poletje pa sprejmeta službo natakaric v oddaljenem rudarskem mestecu sredi ničesar. Soočita se z realnostjo kraja, robatimi moškimi, nezaupljivimi staroselci. Čeprav sta si sprva želeli zabave, ju temačne skrivnosti kraja in grobi moški nič več ne privlačijo. Vse se zaplete, ko odkrijejo prvo truplo. Bosta mlada policistka Harrisonova in policist Craig prodrla v mračne skrivnosti mesta in navezala stike s staroselci?

To je zgodba o nemogoči ljubezni!

Dobrodošli sredi 20. stoletja. Spoznajte bosonogo suhljato dekletce Gretchen, ki je v teh nemogočih razmerah uspela ponovno sestaviti svojo družino. »To je opomnik, da ne pozabimo, kako dolgo je bilo potovanje iz povojne Nemčije, ki sta jo zaznamovala rasizem in nestrpnost, in kako dolga je še pot do pravičnejše družbe.« je na naslovnici knjige zapisal Denis Scheck. Gre za novost, ki sicer pri Založbi Hiša knjig datira v leto 2023. Avtorica je Susanne Abel, ki je v pripoved vnesla nekaj avtobiografskih zgodb in občutij, kar nam razkrije v spremni besedi na koncu. Sicer pa roman nosi naslov Izogibajte se Gretchen s podnaslovom Zgodba o nemogoči ljubezni.

Koliko zla je že naredilo medsebojno nesprejemanje zaradi razlik med ljudmi, tudi zaradi barve kože. Kruto je krojilo tudi usodo ljubezni mlade Gretchen, ki je brez očeta, kateri se je izgubil nekje v vojni, ne vedoč ali je živ ali mrtev, kot begunka v Heidelbergu preživljala lačne dolge zime in skromna poletja. Zaljubila se je v ameriškega vojaka Boba, Roberta Coopra, ki je veliko dobrega storil tudi za njeno družino, jim priskrbel hrano, tudi denar. In njuna ljubezen je kmalu rodila svoj sad, rasno mešano, ameriškonemško dekletce Marielle s poltjo temno olivne barve in kodrastimi lasmi, ki sta jo starša ljubkovalno klicala Bobelle. Njuna zaroka nikoli ni dočakala poroke, saj se ameriški vojaki z begunkami res niso smeli poročati…

»Črni dojenčki. Kako ljubko se sliši,« si reče Tom in bere naprej: (str. 362)

Že v naslednjem poglavju pa se vrnemo v leto 2015, kot bi avtorica posebej za nas zavrtela časovni stroj. V sodobnosti spoznamo Toma Monderatha, znanega voditelja večernih poročil na televiziji v Kölnu. In njegovo mamo Gretchen, ki je dopolnila že 84 let in se je neke noči odpeljala več kot 200 kilometrov vstran od doma iz njej neznanega razloga. Ko Tom, ki si sicer s svojo mamo ni blizu, spozna, da njegova mama ni več čisto dobro, se mu življenje obrne na glavo. Vsakdan poln slave, nasmehov lepih žensk in preživljanja noči v njihovih posteljah na vseh koncih sveta, postane vsakdan poln skrbi za mamo, njenega iskanja in preizkušanja potrpežljivosti. Še dobro, da ima mama sosedo Helgo, ki Tomu pomaga skrbeti zanjo in obenem skrbi še zanj. Tom nikoli ni opazil svoje pomočnice Jenny, zdela se mu je počasna, okorna, nerodna in neurejena, a ko potrebuje pomoč pri razkrivanju mamine skrbno prikrite preteklosti, se le-ta izkaže za neprecenljivo prijateljico. Gretha se svojemu sinu skozi njegovo raziskavo razkrije kot popolnoma drugačna ženska. Močna, strastna in odločna. Ženska, ki je že kot mladenka ogromno prestala. In medtem, ko razkriva svojo mamo, odkriva sebe znova in znova. In o Tomu, ženskarju, lačnemu slave ni več sledu.

Včeraj je s frankfurtskega letališča k svojim posvojiteljem v Ameriji poletelo še več črnskih otrok. Zahvaljujoč načrtu Brown Baby Plan, ki ga je ustanovila ameriška novinarka MAbel A. Grammer, lahko otroci brez očetov zapustijo nemške sirotišnice in se veselijo prihodnosti v državi svojih očetov v ustreznem okolju. (str. 392)

Romeo, najbolj osamljeni žabec na svetu in Tepček Dodo iz leta 2023 sta to pomlad leta 2024 nova naslova v naši zbirki, obe pa sta izšli v okviru zbirk Izginuli na planetu, ker govorita o že ali skorajda izumrlih živalskih vrstah. Kakor opiše avtor, gre za ilustrirano leposlovje o izginjajočih živalih za male in velike otroke. Obe je napisal Marjan Kukovec, ilustriral pa Žiga Hriberšek. Romeo je izšel v zbirki Izginuli na planet, Tepček Dodo pa v zbirki Čokolada s knjigo v okviru Ustanove Velenjska knjižna fundacija, ki jo omogoča Občina Velenje. Pri obeh delih gre za zgodbo v pesnitvi.

Romeo je endemični bolivijski žabec iz vrste žabe sehuencas, ki naj bi bil zadnji pripadnik svoje vrste. Živi v akvariju v bolivijskem prirodoslovnem muzeju od leta 2010 in neuspešno išče svojo Julijo. Pri tem pa mu pomagajo tudi znanstveniki. Podnebne spremembe, krčenje naravnega habitata, onesnaženost okolja, glivična bolezen in še drugi dejavniki ogrožajo populacijo žab povsod po svetu. Bolivija je dežela globokega spoštovanja narave in je kot edina država na svetu, ki je sprejela t.i., »Zakon o pravicah Matere Zemlje«, ki daje naravi podobne pravice kot človeku. (str. 124)

Avtor Marjan Kukovec se je leta 1969 rodil na Ptuju, nato pa otroštvo in mladost preživel v Velenju, kjer je bil vrsto let dejaven na področju kulture. Samostojno je objavil več pesniških zbirk. Bisernica v drugem krogu iz leta 2023 je na voljo tudi pri nas. Prav tako so del naše zbirke njegove zabavne pesmi za mlade bralce z naslovom Zverinske zmenkarije.

Ona ni »samo« čistilka!

Janice je čistilka. To nikakor ni manjvreden poklic in ona je glavna junakinja knjige na fotografiji. Je bistra, razgledana, sposobna. Za stranke peče tudi piškote, sprehaja psa, ureja knjižno zbirko... Ves čas pa posluša in dejansko sliši njihove zgodbe. Ob tem doma podpira vse štiri hišne vogale ob možu, ki vsak teden menja službo. Dokler ne spozna gospe B. Mame od moža ene izmed svojih strank, ki jo sicer imenuje Jajaja. Gospa je nekdanja vohunka in Janice privede do razmišljanja ne le o zgodbah drugih temveč tudi o sebi. Kaj pa tisti voznik avtobusa, za katerega je Janice ves teden nosila svoj najljubši rdeči pulover? Res posebna zgodba, ki na začetku ni toliko obetala kot mi je na koncu dala – vsak od nas ima svojo zgodbo, morda celo več zgodb.

Roman je bil nominiran za Britansko književno nagrado leta 2023.

Celo njen mož je opazil, da že več kot en teden vsak dan nosi svoj naljubši rdeči pulover. Vsak drugi večer ga opere in obesi na radiator za brisače v kopalnici, da je do jutra suh. Tudi ko je še vlažen si ga obleče (tisti radiator ni nikoli zares dobro deloval, čeprav je zamenjala odzračevalni ventil). Nikjer ni bilo ne duha ne sluha o učitelju geografije, toda danes zjutraj ji je voznik, podoben motoristu Hells Angels, rekel nekaj nerazumljivega, »Brecon Beacons, srček.« Sedla je čisto v zadnji del avtobusa in obraz ji je kar gorel. (str. 117)