Šibazajčku se zelo mudi, zajčici Tački mora dostaviti sveže korenje. S kolesom tako divja, da se ga je prijelo ime Šibazajec. Stara rakunka pravi: »Komur se tako mudi, se mu rado kaj zgodi.« In to še kako drži, tudi Šibazajec se tega kmalu zaveda. Slikanica vsebuje nasvete o prometni varnosti, poučni del o kršitvah in zanimivosti o kolesarjenju. Ponuja priložnosti za pogovor o prometu, varnosti v prometu, vplivu na okolje, pomenu gibanja ter zdravja za posameznika.

Čmrljev žleb je ena od smučarskih prog v gorski vasici Strmčnik, ki ji kraljuje neuklonljiva in zelo preračunljiva devetdesetletnica Vera Flajs. Po denacionalizaciji je podedovala in obnovila družinski hotel, ki ga zdaj vodi s pomočjo pokorne hčere Vlaste. Na pomlad najdejo truplo Vlastinega moža Romana, globoko pod snegom v novem avtomobilu. Ironija je, da ga čez zimo ni nihče pogrešal, saj naj bi, kot že veliko zim prej, odpotoval na Tajsko. In ob tem si zastavimo vprašanje; kaj pa je v tej družini narobe? Nihče ga ne pogreša, nihče ga ne objokuje, bil je sramota družine, ki je samo najedal družinski proračun. To je pa edino truplo, edini kriminalni zaplet v vsej knjigi, ki se zgodi čisto na začetku. Vsi so sumljivi: Alma, mlada pomočnica v hotelu, Vlasta, žena umorjenega in Verina hči, Miran, lokalni podjetnik… Vse bolj pa na plano prihajajo tudi spomini iz preteklosti, družinske zamere in skrivnosti, po katerih spretno brska policijski inšpektor Robert Obrh. Mogočne Vere pa prav nič ne skrbi.

Bi v svoj dom spustili tujce?

Libby Hall ne zmore preboleti splava, prav tako nenehno podoživlja požar, ki je pred kratkim ogrozil šolo, na kateri poučuje. Kot naročeno se v njenem nabiralniku znajde letak z idejo o zamenjavi doma za kratek čas. Heywoodova se zdita premožen, urejen par, ki bi za kratek čas, domnevno zaradi hčerine operacije srca, bivala v njunem stanovanju, ki se nahaja blizu bolnišnice. Libby in njen mož Jamie pa bi svoje rane celila v njuni hiši ob morju, imenovani Skrivališče. Ko prispeta tja, ugotovita, da gre pravzaprav za neverjetno vilo, ampak nekaj v njej se Libby ne zdi prav. Čudne igrače v otroški sobi, domnevni sosed, ki se v poznih večernih urah sprehaja tik ob hiši, sumljiva oprema v kleti. Ko se Jamie zastrupi s hrano in kratek čas za tem njun pes Ziggy prinese okrvavljen del spodnjega perila, pa imata dovolj. Vsa sreča, da sta se Heywoodova že odpravila iz njunega stanovanja. A ob vrnitvi domov občutek varnosti in domačnosti traja le kratek čas. Ostarela soseda Evelyn posvari Libby pred ljudmi, ki se sprehajajo okoli njihove večstanovanjske hiše. Nekdo je Libby izpraznil bančni račun in na njeno ime naročil nahrbtnik ter lasuljo. Ali Libby morda ni to, kar se zdi, da je? Prvi njen v slovenščino prevedi roman je Izginulo dekle, ki me je prav tako navdušil kot tale. Lahkoten utrip avtoričinega pisanja v družbi domiselnega zapleta zagotavlja bralcu ravno pravo mero napetosti, da roman prebere na dušek.

Odkrha se. Res sta lastnika tiste posesti, toda že od konca februarja sta v Londonu. Sosedje so potrdili njuno zgodbo. Heywoodova nimata hčerke. Nimata otrok. Sname si očala in se nagne proti meni. Ne vem, kdo je bil pretekli teden v vašem stanovanju, gospa Hall, ampak zagotovo nista bila Heywoodova. (str. 141-142)

Moja!

V najnovejšem delu Toneta Peršaka, ki smo ga brali v Usedlinah in Praznovanju, Noveletah in še bi lahko naštevali njegovih del, gledaliških, radijskih in televizijskih iger, beremo avtorjev premislek o življenju. Natančno izrisani liki, prebivalci ulice Za gozdom, mlada dedinja, skrivnostna zakonca in na drugi strani on, ki je v ulici že toliko let. Z novimi ljudmi pa prihajajo spremembe in le-te lik na drugi strani težko sprejme. Prav ta isti protagonist pa razmišlja tudi o ljubezni, le-ta pride do izraza posebej ob izgubi, ko se odkrije avtobiografski del izgube avtorjeve žene, katero skozi ves roman naziva s svojilnim zaimkom »moja«. Žal pa prav ona, učiteljica slovenščine in navdušena bralka, tega romana ne bo mogla nikoli vzeti v dlani, saj jo je prehitel čas…

Da se naj naša ulica imenuje Za gozdom, je lahko predlagal samo kak zlonamerni čudak z namenom, da bi prebivalci ulice prej ali slej dobili kompleks manjvrednosti! Kajti, če moraš, ko te vprašajo po naslovu stalnega bivališča, povedati, da živiš v ulici Za gozdom, je to slišati, kot da bi priznal, da si malo čez les, da živiš za hribom ali kaj podobnega. (str. 5)

Zbiralec oči ponovno na pohodu!

Tokrat predstavljamo nemškega avtorja Sebastiana Fitzeka, ki je prvi Nemec, dobitnik evropske nagrade za kriminalno literaturo. Prebrala sem njegovo najnovejše v slovenščino prevedeno delo Glasbeni seznam. Fitzek z družino živi v Berlinu, izpod njegove računalniške tipkovnice pa prihajajo res posebej napeta dela. V trilerju pred menoj pa je avtor poskrbel celo za zven zla, saj se na zadnjih straneh knjiga nahaja povezava do glasbe, ki so jo v sodelovanju z avtorjem posneli glasbeniki in le-ta sledi dogajanju. Avtor priporoča, da jo poslušamo pred branjem in po branju, saj navsezadnje bralnega procesa ne sme nič zmotiti! Tako je sama zgodba vplivala na nastanek skladb nemških in mednarodnih glasbenikov, same skladbe pa na razplet romana… Pred mesecem dni je na poti v šolo brez sledu izginila petnajstletna Feline Jagow. Zasebni detektiv Alexander Zorbach, ki ga je najela njena mati, naleti na spletno glasbeno storitev, preko, katere je Feline vedno poslušala svoje najljubše skladbe. Presenetljivo pa je, da je bil glasbeni seznam pred nekaj dnevi spremenjen in Felinina znanka Alina, slepa mladenka, ugotovi, da na seznamu ni več Felininih najljubših skladb. Mar Feline z izbiro skladb pošilja namige o tem, kam jo je odpeljal ugrabitelj in kako jo je mogoče rešiti? Zorbach mrzlično skuša razvozlati uganko glasbenega seznama. Ne zaveda pa se, da ga bo iskanje Feline in reševanje uganke pahnilo v grozljivo moro. Alina in Zorbach, nekdanji policist, sedaj detektiv in preiskovalni novinar, preučujeta seznam glasbe na Felininem predvajalniku. A, da bi ugrabitelj dekletu dovolil dostop do spleta se zdi skoraj preveliko naključje? Ko Zorbach spozna, da prav nič ni naključje, je za pravo rešitev že prepozno. Ponovno je na pohodu… »Michael Scholokowsky?« »Ni mi povedala celotnega imena, toda …« … to ne more bit inaključje. »Si prepričana?« … Pravijo mu tudi Zbiralec oči. »Ja. Ponovno se gre svojo igro. Ugrablja otroke.« In naju spravlja ob pamet. Zaradi njega izgubiva vse, če se mu postaviva na pot. (str. 229)

In Zbiralec oči je prav tako nekdanji policist, celo Zorbachov kolega, ki je to krinko uporabljal le za svoje zločine, a čemu je tokrat spremenil način svojega dela? Je za vsem res preizkus ljubezni? Koga boš izbral tega ali tega otroka? Svojega otroka ali svojo ženo? Eden mora umreti? Tudi Zorbach sam se je znašel pred izbiro – ljubezen do ženske ali ljubezen do sina. A on ne bo izbiral, izbral bo oboje! Ali mu bo uspelo obe strani ohraniti živi? Preberite in izvedeli boste! Kruto, a ne tako daleč od resnice, kaj lahko povzročijo človeška občutja.