Zgolj detajl je intimna in obenem tudi kolektivna izpoved neskončne tragedije palestinskega ljudstva. Adania Shibli je avtorica, rojena leta 1974 v Palestini, danes živi v Berlinu. Čeprav govori več jezikov, piše izključno v arabščini. Roman je razdeljen na dva dela. Prvi del temelji na resnični zgodbi izraelskega vojaka, ki je bil med Nakbo leta 1948 del vojaške operacije, odgovorne za čiščenje. Nakba je arabski izraz, ki pomeni »katastrofa«, danes označuje širši kontekst dolgotrajnega trpljenja palestinskega naroda. Vojaki med patruljiranjem naletijo na skupino beduinov, ki jih pobijejo. S seboj v taborišče odpeljejo mlado žensko. Častnik sprva celo razmišlja o zaščiti dekleta, vendar jo kasneje vojaki večkrat skupinsko posilijo, umorijo in zakopljejo v pesek.

Približno petindvajset let kasneje, v drugem delu pripovedi spoznamo žensko, ki naključno izve za to dejanje in ga želi raziskati, rojena je namreč na dan, ko se je zgodil zločin. Odpravi se na območje, kjer se je zgodil poboj, obišče lokalne arhive v upanju, da bo našla kako sled o dekletu, detajl, ki bi ji pomagal odkriti incident.

Avtorica v romanu mojstrsko poveže in prekrije dve pripovedi enake dolžine, združuje preteklost in sedanjost, da bi prikazala Palestino, ki se je naučila živeti z vojnimi grozotami.

Ulična radovednost prepreči umor!

Tess Gerritsen je avtorica, ki je s svojimi deli navdihnila TV serijo Rizzoli&Isles in v romanu Prisluhni mi ponovno v ospredje postavila kriminalistko Jane Rizzoli ter patologinjo Mauro Isles. Čeprav v dogajanju ves čas vzdržuje napetost kriminalnega dogajanja z nerazrešenimi umori v ozadju ter zasledovalcem mladega dekleta v ospredju, pa k temu doda družinsko življenje Rizzolijeve in Maurino skrivno ljubezensko zgodbo ter sodelovanje v zdravniškem orkestru. Posebej izpostavljen lik pa je mama Jane Rizzoli, Angela Rizzoli, ki sosedom ni bila poznana kot opravljivka, a nova soseda, Greenova, ji ne data miru. Opazuje njuno hišo, sumljiv se ji zdi beli kombi, ki se počasi vozi po ulici iz dneva v dan. Z vsemi opažanji sproti seznanja svojo hčer, ki pa ji materino vohljanje ni všeč. Jane ima polne roke dela s skrivnostnim umorom medicinske sestre. Ko se ji zdi, da je zločin že skoraj razrešen, pa ji občutek, da je nekaj spregledala, ne da miru. Gerritsenova je bila zdravnica in zato to področje v svojih delih tudi zelo natančno opisuje, kar daje pripovedi dodatno težo in pristnost.

»Pred devetnajstimi leti je Sofia kot medicinska sestra delala v Mainu. Umor Eloise Creighton so vlačili po vseh krajevnih časopisih, zato je Sofia takrat najbrž slišala zanj.« »In zakaj je zdaj poizvedovala o Creightonu? Po skoraj dveh desetletjih?« je vprašala Maura. (str. 180)

Mu jo bo končno uspelo uničiti?

Osrednja junakinja Faye se na začetku tretjega dela istoimenske serije pojavi s polno močjo na vrhu svojega podjetja Revenge, ki je združil istomisleče ali lahko bi rekli istotrpeče ženske. A kmalu jo obiščejo kriminalisti, ki so na mestu najdbe trupla Fayinega nekdanjega moža našli nov dokaz, kos nakita, ki Faye neizpodbitno povezuje z umorom. Tako se vedno urejena, nesramno bogata Faye znajde za krutimi zidovi zapora, kjer med ženskami vlada grobost, nesoglasja, a tudi prijateljstvo in celo ljubezen. Faye se je tekom serije že večkrat izkazala kot mojstrica načrtovanja in tudi v zaporu ničesar ne prepušča naključju. Zaveda se, da lovke njenega očeta segajo kamorkoli, celo do njene zaporniške celice. Morda je celo zaradi njega zaprta… Z mislijo na svojo hčer, ki jo je razglasila za mrtvo, da bi jo zavarovala, pobegne iz zapora in s pomočjo prijateljic ostane varno skrita. A njen cilj ni ostati nekje v kleti vse življenje, ona želi uničiti svojega očeta, preden on uniči njo, njeno hčer in njeno mamo. Ji lahko uspe? Brez dodatnih žrtev?

Faye je vstavila spominski ključek v računalnik in se z velikimi slušalkami, ki jih je kupila na poti domov, usedla na kavč v dnevni sobi. Pritisnila je na ikono za predvajanje. Izkazalo se je, da gre za intervju s policistom, ki je imel popačen glas, tako da ga ni bilo mogoče prepoznati. »Popolnoma prepričani smo, da Zoran Rakitić uporablja novega morilca, nekoga od zunaj, da bi naredil čistko med svojimi podrejenimi.« (str. 265)

Zakaj ima Mina belo palico?

Mina je dekle, ki od rojstva ne vidi. Strip jo spremlja na poti skozi vsakdanje življenje. Kako se znajde na ulici, v šoli? Kako bere in piše? (Zapis na platnici.)Vse to boste izvedeli v stripu Mina z belo palico, ki je za izposojo že na voljo tudi v vseh naših enotah.

Gre za delo znane avtorice Aksinje Kermauer, katere res veliko del najdete na naših policah. Tokrat pa je avtorica pri besedilu sodelovala s Kristino Lotrič. Vsebina stripa poudarja pomembnost pravilnega ravnanja in komunikacije s slepimi in slabovidnimi osebami, kot je pravilno vodenje preko ceste in obenem spoštovanje njihove samostojnosti.

Mi pa smo posebej ponosni na to, da je za tehnično ureditev stripa Mina z belo palico zaslužna naša sodelavka, grafična oblikovalka Rosana Lorbek iz Benedikta.

Izvod stripa smo posredovali tudi vsem šolskim knjižnicam v naši mreži.

Nihče ne pozna njegovega obraza!

Detektiva Roberta Hunterja bralci Carterjevih romanov že dobro poznamo. S partnerjem Carlosom Garcio sta odličen preiskovalni par. Te zgodbe ne bi bilo, če ne bi pozorna mrliška oglednica, doktorica Carolyn Hove, odkrila sumljivih poškodb na enem izmed trupel, ki bi sicer pristalo na mizi študentov forenzične patologije v Los Angelesu, ampak zaradi zamud pri obdukcijah se je dela lotila ona. Domnevni žrtvi prometne nesreče manjkajo nohti in zdi se, da je podhlajen. Ko zelo prizadevna študentka patologije sumljive poškodbe odkrije pri še enem domnevnem samomorilcu, se zdi, da ima enota za skrajno nasilne zločine nov primer in sicer že 13 v vrsti primerov knjižne serije o Robertu Hunterju. In tega serijskega morilca ne bo lahko ujeti, saj se zdi pravi mojster v preoblekah in prikrivanju sledi. A Hunter in Garcia se odločita iti do konca, udeležujeta se anonimnih srečanj oseb, nagnjenih k jezi in nasilju, osebno zbirata informacije v mestnem podzemlju in zdi se, da bosta v svojih prizadevanjih nevede ogrozila celo svoji življenji.

»Mogoče se da še drugače izbirati žrtve, Carlos. Tako, da morilcu sploh ne bi bilo treba na srečanja skupin.« »Kaj? Kako?« Hunter je vstal. »Dovoli, da te najprej nekaj vprašam. Misliš, da bi bil lahko morilec ženska?« (str. 254)