Za prijateljskim obrazom se skriva maščevanje! Ameriška avtorica Jeneva Rose nas z romanom Ena od nas je mrtva povabi v Buckhead. Znajdemo se v družbi Olivie, Shannon, Jenny, Keishe, Karen in Crystal. Zdi, se da gre za nesramno bogato družbo razvajenih žensk, ki se družijo v salonu Glow, kjer si privoščijo vse vrste nege svojih teles. A ločitev Shannon in Bryce v njihovo družbo pripelje Crystal, Brycovo novo ženo. Olivia hitro prevzame Shannonino mesto predsednice njihove na videz dobrodelne družbe, saj je ločenka vendar ne more več voditi. Ženske se ujamejo v grobo igro, ki jo vsaka po svoje vodijo iz ozadja. Katero vara mož? Bo njihovo prijateljstvo dovolj močno, da bo preneslo vse nizke udarce? Avtorica nas skozi zgodbo popelje z več zornih kotov, vsako poglavje je vidik ene izmed žensk iz družbe. In preplet njihovih pogledov in razmišljanj gradi napeto zgodbo vse do konca, ko se naslov že zdi nekoliko za lase privlečen, saj ni nobenega trupla.

»Hvala ti. Vem, da nisi tako prefinjena ali glamurozna, kot sem bila jaz, ko sem prišla, ampak obljubim, da s tabo nikoli ne bom tako delala. Medve morava držati skupaj,« sem rekla in dvignila kozarec z martinijem. S svojim je trčila ob mojega, mi vrnila droben nasmeh in odpila požirek. »Pojutrišnjem bi morala z mano v Glow. Jenny me je povabila na manikiro in mimozo. Zveni zabavno. Vedno se nekaj dogaja v salonu,« se je zasmejala. Kako si me je drznila povabiti na dogodek, ki sem ga jaz ustvarila! Kdo je mislila, da je? Je poskušala biti nova jaz? Je poskušala prevzeti moje mesto na vrhu? Trapasta deklica. (str. 138)

»Najpomembnejše pa je bilo, da bi volka, tudi če bi odpotovala v daljno deželo, kjer ne bi bilo vetra, kjer zvezde ne bi svetile in se gore ne bi dotikale neba, zmeraj nosila v srcu.« (str.146)

Britanski pisatelj in ilustrator James Norbury je postal mednarodno prepoznaven s knjigo Veliki panda in majceni zmaj. S srcem slediti luni je njegova četrta knjiga o osebnostnem razvoju in samorealizaciji. Psička Amaja se izgubi v zasneženih gorah, pred krdelom volkov jo reši star, ranjen volk. Še sam ne ve, zakaj je to storil. Čutil je le, da je ravnal prav. Psička Amaja pove zgodbo o luni, ki jo je nekoč pripovedovala njena mama: »Rekla je, če slediš luni z vsem srcem, te bo vodila tja, kjer moraš biti.« Sprva volk ne verjame temu, kasneje pa se odpravita na nepozabno pot, da bi sledili luni. V zimskem gozdu prideta do globokih spoznanj o ljubezni, žrtvovanju, osebni rasti, sprejemanju…

Malin Stehn je švedska pisateljica, ki je napisala več kot 40 knjig za srednješolce in mladino. Srečno novo leto je njen romaneskni prvenec, doživel je velik mednarodni odmev. Dogajanje romana je postavljeno v silvesterski večer; na eni strani silvestrujejo dolgoletni družinski prijatelji, pri Smilli doma pa se zberejo mladi prijatelji, tudi 17-letna družinska prijateljica Jennifer, ki kasneje izgine. Zdi se, da na najstniški zabavi vse uide izpod nadzora. Zgodba je podana s strani večih akterjev in starih prijateljev: Friderika, Nine in Lollo, ki pa se, kot se izkaže kasneje, ne poznajo tako dobro, vsak zase je poln skrivnosti. Kriminalisti in preiskovalci imajo le postransko vlogo. Glavni akterji pripovedujejo, razmišljajo o dogajanju, o sebi, o partnerjih. Zgodba se zapleta in odpleta, na dan prihajajo družinske skrivnosti, nič ni tako kot je bilo. Prijatelji v sebi nosijo skrivnosti, z odkrivanjem le-teh, z jezo in obtoževanjem zrejo drug v drugega. Srečno novo leto je kriminalka, napisana napeto, psihološko poglobljeno in se odlično ter tekoče bere.

Bo njeno novo srce zdržalo?

Cora je obetavna bodoča onkologinja, ki ji med opravljanjem pripravništva zmanjka tal pod nogami. Izdalo jo je srce, prav njo, neumorno študentko medicine. Ko se zbudi po zahtevni operaciji, v njenih prsih bije zanjo novo srce. Ko po prihodu domov, na njena vrata potrka mati Charlesa, darovalca srca, se Cori življenje obrne na glavo. Zaplete se v nepričakovani preplet strašljivih zločinov, Charlesove preteklosti in travm njegove družine v sedanjosti. To je prva knjiga tega španskega avtorja, ki sem jo prebrala in vsekakor se lotim še kakšne. Sama presaditev srca in Corini občutki povezani z le-tem predstavljajo zanimiv okvir in dajejo romanu nekako občutek človečnosti ob kriminalnih zapletih in smrti. Avtor v spremni besedi navede, da je za potrebe romana govoril z osebo, ki je presaditev srca izkusila izven platnic.

»Ne skrbi, Cora. Našel te bom. Ostani pri močeh. Prav?« Težko sem govorila in čutila vedno močnejšo vrtoglavico. Plazila sem se po tleh, se z dlanmi dotikala mrzlih tal Steelvilla in že čez nekaj minut prepoznala mrtvo drevo. Z ene strani uvelega debla so se dvigale korenine. »Tu je posušeno drevo, sivkasto, z dvignjenimi koreninami,« sem mu opisala svoje nahajališče, da bi me znal poiskati. (str. 145)

Vsi so se počutili poklicano, da sodijo njenega očeta!

Ana Kamenik je hči ravnatelja, ki je po objavi videoposnetka, kateri ga je prikazoval v kočljivem položaju, pred nekaj leti postal žrtev družbenih omrežij in medijev. 14 dni po prvi objavi videoposnetka je ravnatelj storil samomor. Ana in njen brat sta ostala brez očeta, ki je bil zanju trden temelj in zgled. Njegova družina mu je od vsega začetka izkazovala popolno podporo, ob kavi so se vsako jutro bodrili, da bodo vse to premagali skupaj in da bo jutri bolje. A mediji in javnost enostavno niso odnehali. Vsak je imel mnenje o situaciji, v kateri so se znašli in tudi Ana se je soočala z očitki in nenavadnimi pogledi v šoli. Ana še danes občuduje svojo mamo, ki je zmogla stati očetu ob strani kljub posnetku, v katerem je bila vidna očetova nezvestoba. Oče je trdil, da gre za zmontiran posnetek, a kljub vsemu po njegovi objavi ni bil več podoben samemu sebi. In tako se je nekega sobotnega jutra odločil svojo življenjsko pot končati v domači garaži. Anina izpoved je prežeta s ponosom in njen obliž na rano, ki se ne bo nikoli zacelila. Hkrati pa je tudi opomin za vse nas, kakor tudi za novinarje, da bi bili s svojimi besedami bolj previdni. Besede namreč vedno pustijo sledi, neprijazne, celo sovražne se posebej močno vtisnejo...

"Jokala sem ob branju in verjetno bi, tudi če Anine zgodbe ne bi poznala tako podrobno. Jokala predvsem zato, ker je svet še vedno poln sovražnih komentarjev in ker vem, da nikoli ne bo bistveno drugače." (Nataša Pirc Musar, zapis na platnici)