Ljubezen ne pozna meja.

Ta znameniti rek velja tudi za Brucea Murraya, novozelandskega vojaka in Jožefo Lobnik, jugoslovansko partizansko aktivistko. Leta 1940 se je Bruce skupaj s svojima najboljšima prijateljema, Blackiejem in Logiejem, prijavil v vojsko. Še istega leta so bili poslani v Kairo in nato v Grčijo, kjer so jih sprejeli kot junake. Po silovitih bojih z nemškimi enotami, so se zavezniške sile spet umaknile, toda Bruce je imel smolo, bil je v tovornjaku, ki je zapeljal v napačno smer, zaradi česar so zamudili ladjo. Bruce je izgubil prijatelja, zato se je odločil, da bo zbežal. Čakala ga je dolga pot, polna trpljenja, lakote, ki ga je nazadnje privedla v Maribor, kjer so ga zaprli kot vojnega ujetnika. In tam sta se prvič srečala z Jožefo, mlado partizansko aktivistko, ki je Bruceu predala zmečkano sporočilo za svojega izgubljenega brata Poldeta. Stalag, glavno taborišče vojnih ujetnikov, brez činov, je bil na območju mariborskega Pobrežja. Jožefina družina je bila predana boju proti okupatorju. Ko je za Jožefo postalo prenevarno, so jo poslali k teti v Gornjo Radgono, kjer je pomagala na kmetiji. Po številnih, drznih pobegih so tudi Brucea premestili v drugo taborišče vojnih ujetnikov. Morda je bilo njuno hrepenenje in ljubezen do drugega tisto, ki ju je kljub vsem preprekam in grozodejstvom, zbliževalo, utrjevalo...Vztrajnost, trma in ljubezen Brucea vedno znova vodijo k njegovi ljubljeni. Bruce in Jožefa sta resnični osebi, kot tudi mnoge druge v knjigi. Zgodba je mešanica fikcije in dejstev. Glavni vir za zgodbo so bila njuna pisma, skrbno spravljena v kartonasto škatlo, kot večen opomnik na njuno trpljenje med vojno.

Potem Jožefa ni bila prepričana, zakaj je storila, kar je storila. To ji ni bilo prav nič podobno, toda srce je imelo svojo voljo. Morda je bilo zaradi olajšanja, čistega olajšanja, da sta preživela. Morda se je zgodilo, ker se je z Bruceom v tisti kredenci počutila varno - ona, ki je skrbela sama zase vsak dan, odkar se je vojna začela. Ali pa je šlo morda za nekakšno praznovanje, izraz njene ljubezni do življenja in kljubovanje smrti, ki so jo prinašali nacisti. Dejstvo je bilo, da se je zgodilo zaradi kombinacije vsega naštetega. In čeprav si ni drznila priznati, je šlo za priznanje, da ji je ta moški, ki je prihajal z drugega konca sveta, nekaj pomenil. ( str. 220)

Bela je volkulja, stripovska junakinja, ki jo je v besedi in sliki upodobil Ivan Mitrevski. Avtor je s tem stripom želel opozoriti na aktualno tematiko s področja biološke raznovrstnosti in ogroženih živalskih vrst ter aktualne politike. Kot pravi avtor, strah pred zvermi ni nič novega in nenavadnega. Zveri so bitja, ki plenijo, ubijajo v naravi, da preživijo. Človek je posegel v njihov naravni prostor in ga vsak dan bolj uničuje. V naših gozdovih domujejo tri velike vrste zveri: volk, medved in ris. V zadnjem času se je v Sloveniji pojavil tudi šakal, kar ni običajno, je pa njegova naselitev posledica globalnega segrevanja.

Aktualen, poučen in lep strip!

Za pisateljico Niamh Boyce je to prvenec za katerega je prejela irsko knjižno nagrado za novinca. Zgodbo je postavila na irsko podeželje, v trideseta leta prejšnjega stoletja. Nekega dne se v majhnem mestecu pojavi skrivnostni tujec. Postavi si stojnico z zelišči in omreži številne ženske v mestecu, bogate in revne. Tudi mlado Emily, ki je že tako na slabem glasu zaradi svoje družine. Kljub svoji naivnosti, pa Emily dobro opazuje in je odločna, da bo nekdo plačal za vse kar je hudega sejal v njihovem kraju.

Klobčič se prične odvijati in na plano prihajajo vse podlosti in hinavščina ljudi v malem mestecu.

»Nisem takoj odšla; prej sem dobro pobrskala naokoli. Črna beležka je ležala na mizi. Ponavadi je zelo pazil nanjo in jo je venomer nosil v žepu, Na levi strani vsake popisane strani so bili razmazani odtisi njegovega palca. Poljubila sem jih.

Vse je imel zapisano, vsak funt, šiling in peni, izplačan ali še dolžan. Imena in naslove vseh strank in vseh njihovih nadlog – lumbargo, živci, kri. Zdravljenje za vsako stranko posebej in koliko tednov naj bi trajalo. Navedeni so bili ljudje, za katere si niti mislila nisem, da ga poznajo. Ljudje, ki so se imeli za preveč poštene, da bi govorili o njem, kaj šele, da bi govorili z njim.«  (str. 270)

Knjiga je plod sodelovanja anonimne avtorice projekta Štajerski árgo, ki je s svojim FB in instagram profilom naredila pravi bum, in pa Radiem Maribor in Založbo Pivec. Avtorica razlag je lektorica Darja Tasič, uporabe v naravnem habitatu pa Iztok Novak.

Knjiga Štajerski árgo prinaša najljubše mariborske izraze, besedne zveze in značilne fraze, ki so jim dodane še etimološko-jezikoslovne razlage in primeri rabe v "naravnem habitatu". Slednje smo povzeli po istoimenski radijski rubriki, ki jo na Radiu Maribor predvajajo od leta 2019. Radijskim rubrikam je možno prisluhniti s pomočjo QR kod, ki bodo (po skeniranju s pametnim telefonom ali tablico) predvajale izbrani árgo.

Vir: predstavitev knjige na spletni strani založbe

»Daj, nea bodi picajzlast!«

Razlaga

Daj, nea bodi tak picajzlast! Rečemo nekomu, ki je kar preveč natančen, ki komplicira. Pogovorno je picajzel tak, ki se preveč posveča nepomembnim podrobnostim.

Brat za vedno, z vesoljem v očeh, pa čeprav drugačen! Sprva živijo skupaj, kot normalna družina, čeprav je starejši sin drugačen. To so: oče, mama, Lucien in trinajstletni Brian. Vendar ne gre, starša ne zmoreta, zato Luciena nastanijo v ustanovi za otroke s posebnimi potrebami. Briana po ločitvi vzame oče in skrbi zanj, če bi to lahko tako imenovali, saj je največkrat prepuščen sam sebi in novemu sosedu Emilu. Živita v prikolici, na robu preživetja, iz dneva v dan. Po spletu nenavadnih okoliščin oče Luciena vzame za nekaj časa v domačo oskrbo. Ker ga cele dnevi ni doma, je skrb za brata naložena Brianu. Med bratoma se stke posebna vez, skupaj premagujeta ovire. Brian ljubeče skrbi za Luciena, le on razume njegove glasove, le on ve, da veliki brat z njegovo pomočjo zmore in za hip pomisliš, da Brian sploh ni več otrok. Brian je svojemu bratu kot kožuh, varuje ga. Kot vse zgodbe življenja, se tudi ta zaplete... Zgodba za odrasle in mladostnike nam pomaga najti smisel, preseže strahove in predsodke ter s svojim humorjem prinese lepoto, veselje... Kljub vsemu.

»Trudiš se, kolikor se lahko. Ljudje, kot je tvoj brat, se hitro poškodujejo. Ti si že neke vrste njegov kožuh. Če ne bi bilo tebe, bi gotovo imel še več prask in modric. » (str. 252)