Prvi mladinski roman o Jurčiču in še veliko več …

Gre za roman, ki orje ledino. Je vsekakor prvo romaneskno delo, ki se na način mladinskega biografskega romana loteva predstavitve življenja in dela Josipa Jurčiča, katerega jubilejno leto obeležujemo (2021). V ospredju zgodbe sta najstnika Ema in Jakob, ki spustita “Jurčiča iz ječe šolskih učbenikov.” Ko devetošolca začneta raziskovati gradivo za seminar o Jurčiču, še slutita ne, da se jima bo zgodil Josip sam, in sicer v živo. Na poti skozi čas se srečujeta z velikim Muljavcem, ki jima bo za vedno spremenil pogled na njegovo življenjsko in literarno pot. Izkaže se namreč, da je Jurčič še kako živ in da njegova pronicljiva misel zmore presojati ne samo njegov, ampak tudi današnji čas, ko marsikaj ni tako, kot bi moralo biti … V romanu (ki je v veliki meri fantazijski) se prepletajo tri pripovedne niti: dogodivščine Jakoba in Eme z Jurčičem, zaplet junakov iz pretežno Jurčičevega opusa in knjižničarjeva zgodba. V pisateljevem Opusu gre marsikaj narobe: junaki se razdelijo na dva pola, pri čemer so problem tisti, ki niso zadovoljni s svojo usodo in jo zato želijo spremeniti. A gre še za precej več: Brdavs (iz drugega opusa) kot simbol za razširjevalca strahu in nesvobode, ki ima v lasti krono bele kače, se želi z njeno pomočjo in ob sodelovanju nezadovoljnih junakov polastiti človekove izvirne domišljije, zato pa mora izbrisati Jurčičeve Spomine na deda. Le-ti so namreč ključ do narodovega izročila in s tem njegove istovetnosti. Mu bo uspelo? Roman bogatijo številni medbesedilni elementi iz Jurčičevih pa tudi drugih del slovenske in svetovne književnosti. Naj tukaj omenim samo asociacije na Tolkienov Gospodar prstanov, v katerem usode junakov v veliki meri kroji prstan, tukaj pa ima podobno funkcijo kačja krona: v obeh primerih nekaj dragocenega, ki v pravih rokah storita veliko dobrega, v nepravih pa ... Gre za zelo večplastno delo, primerno tako za mladino kot odrasle bralce (večnaslovniški roman), ki spretno in z veliko mero človeške in družbene občutljivosti prepleta različne tematike, kot npr.: kritičen pogled na sodobno korona dobo, pomen svobode in izvirne domišljije, vrednota jezikovnih in kulturnih korenin, slovenska razcepljenost, človeškost na preizkušnji ipd…

(Povzeto po Dobrih knjigah)

Mojca Širok je širšemu krogu poznana kot publicistka in dolgoletna dopisnica RTV Slovenija iz Rima. Pred tremi leti je izdala svoj prvi kriminalni roman Pogodba, ki je požel vsa priznanja bralcev. V njem je bralce popeljala med umazane posle italijanske mafije in politike, tokrat, v drugem delu trilogije z naslovom Evidenca pa preplete italijansko podzemlje s slovenskim. V romanu se sedanjost prepleta s preteklostjo, nekateri so svojo umazano pot tlakovali še za časa Jugoslavije, svoje lovke pa razširili v mlado državo Slovenijo. Avtorica pravi, da je zgodba izmišljena, ozadje pa je še kako resnično, saj Slovenija po razširjenosti kriminala niti malo ne zaostaja za Italijo. Evidenca je vsebinsko popolnoma samostojna pripoved, le nekatere akterje zgodbe smo spoznali že v prvem romanu Pogodba. Na začetku romana v zaspani soseski v središču Ljubljane policija najde truplo v avtomobilu, ki je bil že nekaj časa parkiran pred garažo gospe Alme Zevnik, upokojene profesorice. Avtomobil je v lasti Mine Kralj, znane in prodorne novinarke na nacionalni televiziji. Le zakaj se je znašlo truplo Enza Berardija, italijanskega poslovneža, v novinarkinem avtu pred garažo gospe Alme Zevnik? Mina Kralj je raziskovalna novinarka, ostra in neposredna, nikomur ne prizanaša. Na soočenju kandidatov za evropske volitve se loti ministra za promet in infrastrukturo, češ, da je bil tesen sodelavec nekdanje službe državne varnosti. Na drugi strani trije mladi novinarji spletnega portala Razkrivajmo.si odkrijejo nezakonite posle z zemljišči, v katere je vpleten poslanec in podjetje s sedežem v davčni oazi. Ko se zdi, da padajo stari okostnjaki iz omare in se razkrivajo povezave med politiko, podzemljem, podjetniki, policijo... Naenkrat ne veš več, kdo je komu kaj dolžan, kdo vse ima evidenco in kaj se skriva v črnih dušah ljudi. Nekaterim ne pride nič do živega. Zgodba nas posrka v svoj vrtinec in kdaj pa kdaj se utrne misel: "Kaj pa, če je vse to res?" Mene je Mojca prepričala že s Pogodbo, navdušila z Evidenco in sedaj komaj čakam še zadnji del trilogije, ki se bo dogajal v Bruslju.

Elwood je bil čisto običajen temnopolt mladenič, ki je živel z babico po tem, ko sta ga starša zapustila. Nekega dne pa se po naključju znajde na nepravem mestu in sodnik ga po obtožbi pošlje v prevzgojni dom za fante Nickel. Tam spozna, da je to prava hiša groze, mučilnica, vendar se črnim dečkom godi še slabše kot belim. S sotrpinom Turnerjem sklene prijateljstvo, vendar je le-ta bolj pretkan in spreten.

Whitehead je roman osnoval na resničnem primeru šole za dečke Arthur G. Dozier na Floridi. Delovala je od leta 1900 do 2011 in pridobila sloves vzgojne ustanove, kjer so se dogajale zlorabe, posilstva, mučenje in celo umori. Avtor je za roman prejel Pulitzerjevo nagrado.

»Belim fantom so se modrice poznale drugače kot črnim in stavbi so rekli Tovarna sladoleda, ker si iz nje prišel z modricami vseh barv. Črni fantje so ji rekli Bela hiša, ker je bilo to njeno uradno ime in ker je bilo ustrezno in ga ni bilo treba olepšavati. V Beli hiši se je izvajal zakon in vsi so ubogali.

Prišli so ob enih ponoči, vendar so malokoga prebudili, ker je bilo težko zaspati, če si vedel, da pridejo, pa tudi če niso prišli pote. Fantje so zaslišali škrtanje gramoza pod kolesi avtomobilov, odpiranje vrat, težke korake po stopnicah. Kar so slišali, so obenem tudi videli, z odločnimi potezami naslikano na namišljenem platnu.« (str. 71)

Matjaž Mastnak je večino svojega življenja posvetil okrasnim rastlinam, še posebej vrtnicam, o katerih je napisal že tri knjige. V Arboretumu Volčji potok je v okviru projekta rozarija prenovil in zasadil rožni vrt. Tako se je začel poglobljeno ukvarjati z vrtnicami. Knjiga je namenjena slovenskim domačim vrtnarjem:

»Vrtnice bogatijo življenje: obujajo čustva, dajejo misliti in so vir nepreglednega števila zgodb, s katerimi so prepletene z našo kulturo, umetnostjo, zgodovino in civilizacijo. Kdor hoče, se lahko z njimi zaposli do konca svojih dni. Kogar to ne zanima, uporabi vrtnice kot cvetočo vrtno rastlino, ki lahko pričara zelo veliko cvetja, in bo tudi iz tega črpal zadovoljstvo.«

Najstarejši rožni vrt v Sloveniji je v Arboretumu Volčji potok. Nazadnje je bil razširjen leta 2016, zdaj lahko v njem vidite 1060 sort vrtnic.

Josepha Knoxa so kritiki razglasili za eno najobetavnejših imen britanskega kriminalnega romana. Bralce je navdušil s prvencem z naslovom Sirene. To so dekleta, ki po nočnih lokalih pobirajo denar od preprodaje mamil. Zgodba se dogaja v propadajočem, industrijskem mestu Manchester, kjer je polno temačnih lokalov in kotičkov, ki vase posrkajo ljudi, jih spremenijo ali pa ti za vedno izginejo. Aidan Watts je policist, ki hodi po robu, ima težave z alkoholom in zato ga vodilni ne marajo. Zdi se ravno pravšnji za tajno nalogo, da reši Isabelle Rossiter, poslančevo mladoletno hčer, iz krempljev mogočnega mamilarskega šefa Carverja. Aidan vstopi globoko v svet podzemlja, se infiltrira in zbliža z nekaterimi ljudmi. Tudi z Isabelle. Kruto, umazano, krvavo in večinoma "zadeto" je to življenje. Aidan Watts, nekdanji policist ostane sam, samcat, da reši iz globokega brezna sebe in morda še koga

Zora je bila neusmiljena. Razkrila je norce in na smrt bolne, ki so se spuščeni z verige pripravljali na nov dan; režali so se po ulicah, jokali in scali v hlače. Bilo je podobno kot takrat, ko se ob zapiranju lokala prižgejo luči in se ženske iz krasotic spremenijo v vsakdanje, moški pa pokažejo svoj pravi, grdi obraz. (str. 207)