Umetnostna zgodovinarka Alice je obupana, ker jo na medenih tednih zapusti njen novopečeni mož. Alice se sama vrne v Anglijo in uteho išče v svojem delu v galeriji. Na drugi strani pa nam svojo zgodbo odkriva Evelyn, ki se v galeriji spoprijatelji z mlado Alice. Pripoveduje svojo ljubezensko zgodbo, ki jo je doživela z Eddyem, za katerega skrbi v poznih letih življenja. Ta osamljeni, ostareli mož je izgubljen v svojem svetu demence. V romanu odkrivamo, kako so vsi ti trije liki povezani med seboj. To je počasna, z umetnostjo in ljubeznijo prežeta pripoved o zapletenih in usodnih življenjskih odločitvah, ki jih ne moremo več spremeniti.

Avtorica romanov Tetovator iz Auschwitza, Cilkina pot in Zgodbe upanja nam tokrat približa resnično zgodbo preživelih slovaških sester, ki jim uspe povratek iz nacističnega taborišča Auswity-Birkenau. Prva je na pot v taborišče poslana najmlajša od sester, petnajstletna Livia, ki se ji prostovoljno pridruži najstarejša sestra Cibi. Magda je v tem času v bolnišnici in kasneje se še dve leti uspešno skriva pred nacisti. Nato pa mora vseeno skupaj z mamo in dedkom oditi v taborišče. Z iznajdljivostjo in neverjetno voljo po preživetju je mogoče prav vse, za rešitev iz nemogoče vojne situacije pa so ključne usluge srčnih posameznikov. In takšne usluge so rešile tudi tri sestre.

Ne samo trpljenje v taborišču, zelo nazorno je predstavljena tudi pot »v svobodo« ob koncu vojne, ko je vladala velika zmeda. Zmogli so samo tisti, ki so se povezali v skupine in drug drugemu pomagali.

Si upaš prisluhniti njeni zgodbi?

Življenje za zapahi si je prislužila zaradi priznanja okrutnega umora mladega moškega. Težko je razumeti, da bi obetavna študentka medicine in kasneje medicinska sestra nekomu storila nekaj žalega. Prav to vprašanje muči pisatelja in nekdanjega novinarja Thea Hazela, ki prične v zaporu obiskovati Rose Marlowe. Plast za plastjo odstira zgodbo ter s težavo premleva njene izpovedi. Pri tem iz omare padejo številni okostnjaki, ki ogrozijo celo Theovo življenje. Nič ni tako kot se mu je zdelo na prvi pogled! Bralcu pa je vse manj jasno, ali je v družbi prijetne ženske ali zvite morilke. Poglavja, ki razkrivajo Rosino preteklost in poglavja, ki bralca vabijo v sedanjost poskrbijo za ravno pravo mero napetosti in bralcu naložijo nekoliko več razgibavanja možganskih končičev. Britanska avtorica je z medosebnimi odnosi in ljubezenskimi zapleti obarvala kriminalno ozadje zgodbe o Rose Marlowe, ki se razplete šele na zadnjih straneh.

Ko se vrača na parkirišče, se zave, kako globoko se je zapletel, saj ga je obsojena morilka popolnoma zasužnjila - tako kot tisti norci v Združenih državah, ki pišejo pošastnim morilcem, obsojenim na smrtno kazen, in jim izražajo neomajno ljubezen. Toda Rose ni pošastna morilka. prepričan je o tem. In on ni eden tistih norih in zaslepljenih ljudi. Res ni. (str.156)

Pisateljica piše v sočnem jeziku n in s svojimi šaljivimi domislicami zna pritegniti pozornost, tako kot glavni junak naše zgodbe, prelepi črni mačkon. Toda naravni zakoni mačjega sveta so neizprosni in ta lepi muc brez predsodkov hrusta miši, ki so mu kar same letele v gobček, razen ob sobotah, ko ni lovil. Takrat so miši plesale in se mastile z dobrotami. In tako je tudi bilo na praznik svete žitke, ko dozori pšenica. Miši so se zbrale na ledini pod orehom, kjer so se mastile z dobro hrano in plesale okoli oreha. Toda, glej ga zlomka. Lepi mačkon postane na sprehodu zelo lačen in ko naleti na mišjo druščino, brez pomislekov in predsodkov hrusta miši, eno za drugo. Ostane le mišja kuharica Cvila, ki mačkonu zacvili pesmico: »Jaz sem majhna miš. Naj ti skuham riž? Riž je boljši kakor miš.« Čeprav Klarisa Jovanović namerno pusti odprt konec in zabriše črke, iz katerih bi bilo mogoče razbrati, kako se je vse skupaj razpletlo, pa je vendarle moč predvidevati, da je riž vase zaverovanemu mačkonu teknil, Cvila pa ni odšla v večna lovišča.

V kratkih zgodbah Barbare Hanuš se prepletajo grenki in sladki spomini, temne in svetle izkušnje starostnikov v malem obmorskem mestu. Gospe posedajo v krogu in se pogovarjajo, druga z drugo ali pa katera kar sama s seboj. Tako pijejo kavo vsako jutro, v kavnem krogu. "Darilo, ki ti ga da starost, je čas." je zapisala avtorica. In starostniki v domu imajo veliko, veliko časa. Preživljajo ga v družbi, ki med izpovedmi in smehom zaceli kakšno rano, pozdravi osamljenost ali pa kar sami, kot gospa Nadja, ki si teh praznih pogovorov, kot sama meni, res ne želi. Večinoma pa uživajo drug ob drugem, v medsebojni podpori in povezanosti. Življenje tam teče počasneje, začinjeno s trenutki pozabljivosti in vračanjem v spomine. Včasih pa tok spominjanja prekine sedanjost, dogodki, ki jih povežejo in takrat se v kavnem krogu širita smeh ter pesem kot nalezljiva bolezen. Čas je le trenutek, trenutke pa je potrebno živeti. Barbara Hanuš jih je ujela v čudovitih, kratkih, jasnih in humornih zgodbah.