Za fasado, ki skriva umazane skrivnosti!

Lucy Foley je britanska avtorica, ki nam je po napetih zgodbah Seznam Gostov in Na lovu ponudila novo kriminalko, katera nas popelje prav v središče Pariza. Tam razočarana in obubožana Jess po boleči izgubi mame poišče svojega brata Bena, ki se njeni prošnji po obisku seveda takoj odzove in se je veseli. Vendar pa Jess nihče ne čaka na postaji, ko prispe v Pariz. Sama se prebije do stanovanjske hiše, ki že na zunaj daje vtis bogastva. Sprašuje se, kako zmore Ben bivati tukaj, saj vendar nikoli niso bili premožni. Skrivnosten, skorajda neprijazen sprejem hišnice in prihod v Benovo stanovanje, kjer v špranji v tleh najde sled krvavega madeža, jo prestrašita. Vse močnejši so občutki, da njeni sosedje nekaj skrivajo. Ta hiša ni navadna hiša, je v lasti premožne družine, ki naj bi obogatela z vinom. Ampak ali rujna kapljica res prinaša tako bajne zneske ali pa se morda za njihovo dejavnostjo skriva še kaj več? Je Benova preiskovalna žilica morda tokrat segla predaleč… Jess in njen brat imata nekaj skupnega – zlepa ne odnehata. In tako dekle odkrije veliko več kot bi smela in s tem ogrozi celo svoje življenje. V hiši, kjer trenutno biva, namreč nihče ni tisto za kar se izdaja! Tudi v tej zgodbi je avtorica poskrbela za presenetljiv razplet.

Nekaj strašnega se je nocoj tukaj zgodilo. Ne bo govorila o tem, kar je videla, niti preko njegovega trupla. Nihče v tej hiši ni povsem nedolžen. Vključno z njo. Prižge se nova luč: štiri nadstropja više. Pri oknu opazi bled obraz, temne lase. Roko na steklu. Mogoče pa je vseeno nekdo nedolžen pri tem. (str. 252)

V juniju 2022 je zdaj že pokojna britanska kraljica praznovala sedemdeset let vladanja na prestolu. Pri šestindevetdesetih letih je postala najstarejša vladarica v britanski zgodovini. Avtorica tega biografskega romana prikaže življenje od njenega dopolnjenega osemnajstega leta pa vse do kronananja. Starši so nasprotovali zvezi z ubožnim princem Filipom Grškim, vendar je bila odločena, da bo Filip njen. Večinoma napisanih dejstev je resničnih, kakšno je izmišljeno ali malo spremenjeno zaradi zgodbe. Dejstvo je, da je Elizabeta II. postala legenda, izjemna ženska. S princem Filipom sta se dopolnjevala, spoštovala in bila izjemna pri svojem poslanstvu.

Rokopis škotskega pisatelja je zavrnilo kar 30 založb, leta 2020 pa je izšel pri neodvisni ameriški založbi Grove Atlantic in kasneje prejel Bookerjevo nagrado, najprestižnejšo britansko nagrado za literaturo. Roman je prevedla Jerca Kos, ki je izkušnjo prevajanja opisala takole:«Shuggie in njegova družina sta se mi že ob prvem branju usedla v srce. Kljub prizorom, ob katerih bralca stiska v grlu – in takih ni malo – roman preveva neverjeten optimizem, pogosto celo humor. Oboje, bridkost in radoživost, pride najbolj do izraza v dialogih.« Jerca še poudari, da bil kar izziv prevesti v slovenščino govorico glasgowskega, revnejšega delavskega okolja v 80. letih prejšnjega stoletja. Zgodba govori o času propadanja težke industrije in rudarstva na Škotskem ob koncu 20. stoletja. V tej sredini živi mali Hughs Bain – Shuggie s svojo mamo Agnes. Kot najmlajši v družini, prevzame skrb za mamo, ki je v primežu odvisnosti od alkohola. Sestra in brat pobegneta iz bede, pogube, prašnega delavskega okolja, ki propada skupaj z ljudmi. Shuggi je pogumen, njegova ljubezen do matere je močna in svetli trenutki v njunem življenju premagajo vse drugo. Pretresljivo je dejstvo, da otrok prevzame skrb za mater, ki niha med alhkoholno omamo in redkimi trenutki treznosti. Za kakšno slabo leto ji celo uspe, da je trezna. Hodi na srečanja anonimnih alkoholikov in dela, da nista odvisna samo od bonov, kupuje iz kataložne prodaje , toda samo v eni noči se spet vse poruši kot hiška iz kart. In spet bone za hrano zamenja za pločevinke piva. Shuggie Bain je roman z avtobiografskimi elementi, navdihujeta ga Glasgow in avtorjeva boleča osebna zgodba. Douglas Stuart v zahvali na koncu romana zapiše, da vse dolguje predvsem spominom na mamo in njenemu boju za preživetje ter bratu, ki mu je dal vse kar je mogel. Zapisal je nepozabno, pretresljivo pripoved o ljubezni, nasilju, revščini, družbeni neenakosti ter prizadevanju, da najdeš lastno mesto v svetu, ki ni naklonjen drugačnosti in nežnosti.

»Ni mu znala pomagati pri matematičnih nalogah in včasih ni zmogla niti pripraviti večerje, a Shuggie je ob pogledu nanjo doumel, da je to tisto, v čemer je dobra. Vsak dan je naličena in počesana z visoko dvignjeno glavo zlezla iz jame. Kadar se je v pijanosti osramotila, je naslednji dan vstala, si oblekla najelegantnejši plašč in pogledala svetu v oči. Kadar je njej in otrokom krulilo po želodcu, si je uredila frizuro, da ne bi nihče uganil resnice.« (str. 320)

KAKO JE NOVINAR

Prvi kriminalni roman danske avtorice ima precej poseben naslov in nas že s svojim knjižnim hrbtom prepriča, da ga vzamemo s police. Izkazalo se je, da moja predvidevanja o avtoričini izbiri naslova, niso bila pravilna, saj je smrdljivka čisto nekaj drugega in zares obstaja, saj sem preverila na spletu. Glavna književna oseba je novinarka, skrivnostna Heloise Kaldan, ki z objavljenim člankom o razkritju finančne prevare nekega podjetja, pogrne na celi črti. Kljub vsemu ji dovolijo obdržati službo, a ranjena novinarska duša nima miru. Na njeno mizo v službi in na domači naslov pričnejo prihajajo čudna pisma, pod vsebino katerih je podpisana iskana morilka Anna Kiel. Nihče ne razume, čemu bi le-ta želela priti v stik prav s Heloise. A zdi se, da bo Heloise s policistom Erikom Scha(preglas)ferjem ob strani le uspela razvozlati uganko krutega umora, ki ga je Anna zagrešila pred leti. Roman nas opomni na moč maščevanja ter poudari pomen odpuščanja, a le-to je včasih preveč grenko, da bi se ga žrtve lahko poslužile. Na Danskem je roman prejel nagrado za najboljši kriminalni prvenec v letu, ko je izšel.

"Zase bi se morala brigati, Heloise." "Dovolj" je zajecljala. Zvenela je, kot bi govorila iz vakumsko zaprte vrečke. A moški ni odnehal. Dlan je položil na njeno glavo, se naslonil nanjo z vso svojo težo in ji potisnil obraz v blazino. V pljučih jo je žgalo, občutek je imela, da ji bo glavo odtrgalo s telesa. Kot ne bi bila več pritrjena na hrbtenico. ... Njeno življenje se je iztekalo, o tem ni več dvomila. (str. 175-176)

Ljubezen na stičišču dveh svetov!

Podatkov o amiših v Evropi ni, pa vendar je avtorica Dijana Novaković, ki živi v predmestju Ljubljane pripadnike te anabaptistične veje protestantske krščanske verske skupnosti zelo dobro opisala. Osrednja tema različnih kulturnih kontekstov je osrednja tema romana Englischinja, ki je izšel v dveh delih. Ko se dekle nekega jutra zbudi v hiše prijazne, neznane, nekam čudno oblečene družine, ji ni popolnoma nič jasno, prav tako se zdi, da je prazen njen spomin. Dekle, ki pozneje razkrije, da ji je ime Melody, se neznano kako znajde pri eni izmed družin konzervativne skupnosti amišev v Pensilvaniji. Ker ne ve, kam naj se sicer zateče, je primorana živeti z njimi. Postopoma sprejme tudi njihov način življenja, sploh, ko pri Schwartzevih, ki so sicer zelo prijazni s tujko, zboli mama, jo Melody popolnoma nadomesti, kuha, skrbi za otroke, molze živino... V skupnosti, ki živi po zelo strogih načelih, ki jih imenujejo ordnung, tujki, vajeni zunanjega sveta, ni lahko, a se odlično znajde in vodje skupnosti so ji pripravljeni celo omogočiti, da postane amišinja. A to ni preprosto. Da bi se vedno vozila le s kočijo, da ne bi imela telefona, da ne bi smela javno izkazovati svoje ljubezni nekomu... Jacob Wolfmayer je mladi amiš, ki englischinji stoji ob strani, tudi, ko jo preganjajo demoni iz preteklosti, o katerih sicer ne govori. Njeno ime, Melody, pa na njegovih ustnicah posebej lepo zveni. Po mnenju skupnosti celo preveč lepo! Bo izrazito konzervativna skupnost popustila mladi in iskreni ljubezni? Če bosta Jacob in Melody sploh sama zmogla premagati medsebojne razlike. Gre za ljubezensko zgodbo s posebnim pridihom in oris skupnosti amišev.

Moral se bom odpraviti. Jacob, ti pa se boš moral kmalu razjasniti glede poroke. Zelo kmalu jo bo treba napovedati v skupnosti. Ne vem, ali še zmeraj misliš omožiti Mary Mae ali katero drugo dekle. Dovolj si že čakal na to, da postanejo godne za ženitev. Sedaj jih imaš že cel kup. Čas je že. Spodbudno ga je potrepljal po ramenu, ko je vstal od mize. Englischinja ni prišla v poštev. To je bilo dovolj jasno. (str. 191)