Tone Partljič je svoje najnovejše delo poimenoval Strnišča, to so zgodbe o otrocih in vojni. Avtor pravi, da je te zgodbe že dolgo nosil v sebi in bi jim najraje dal podnaslov, da ne bi pozabili. Kljub zahtevni tematiki, ki bralca spravi do solz, knjiga ni pesimistična, ampak ostaja človeška, navsezadnje govori o rojstvu, božiču, toplem zatočišču družine, povezanosti, pomenu matere, očeta…Vsaka vojna razdira domove, družine in pušča za seboj grozljivo razdejanje, bolečino ter čakanje, kot v zgodbi njegovega otroštva Božič 1944, kjer otroci z materjo čakajo očeta, ki je na tam nekje za Kavkazom na ruski fronti. Naslovna zgodba Strnišče, ki jo je avtor zapisal po pripovedovanju bice iz nad Sel na spodnjem pobočju Uršlje gore. Strnišče je njiva, na kateri je bilo požeto žito in Strnišče je bilo naselje pri Ptuju. Od leta 1953 preimenovano v Kdričevo. Bica je imela težko mladost, zaradi vojne, toda nihče ne ve, kaj je preživela. O tem ne govori. Vendar se odloči, da bo to povedala gospodu pisatelju, ki biva na njihovi turistični kmetiji, z namenom, da bi v miru preštudiral snov za njegov novi roman. Bica govori o koncu druge svetovne vojne. Očeta so likvidirali oznovci že pred koncem vojne. So rekli, da morajo etnično očistit Štajersko. Mater in bico z enoletnim Ožbejem so kasneje odpeljali v Šterntal. Bica govori o trpljenju, zamolčani bolečini, ki jo je dolga leta nosila v sebi. Pisatelju zabiča, da pripoved lahko objavi le po njeni smrti, če se mu zdi vredna objave.

To je druga slikanica Gaje Kos in Ane Zavadlav o prijateljstvu. Prva slikanica Obisk je prejela več nominacij za nagrade, prejela je znak zlata hruška…

Ali veste, da lahko palančikuje? Tako pravi tapir Konstanc. Če pada dež, dežuje, če nate padajo palačinke, pa palančikuje. Toda bile so vse zažgane in zato sta se tapirja Konstanc in Terenc odločila, da bosta spekla slastne palačinke. No, njima so uspele, lenivcu Dremku pa ičitno niso, ker so zažgane padale na tla.

»Na, pa ne bo nič s torto za Dremko,« si je rekel poklapano. Danes je izvedel, da ima njegova soseda, lenivka Dremka, jutri rojstni dan. Hotel jo je presenetiti s torto.«

Ker je ugotovil, da z njegovimi palačinkami ne bo nič, se je odpravil na pot, pravzaprav obisk k prijateljema. Ampak…pot je kar trajala. Malo je hodil, malo počival in na koncu prišel na nočni obisk. Kako so prijatelji pekli torto za lenivko Dremko, pa preberite sami. Morda odkrijete še kakšno novo besedo.

Ali res nisi opazila?

Četrti roman Paule Hawkins nas preseneti s svojo dolžino. A je avtorica, ki se je pred leti iz Zimbabveja preselila v London, na le malo več kot 100 straneh spretno zapletla primer. Jake, Ryan in Edie so najboljši prijatelji. Ker sta se Jake in Edie poročila je njihovo prijateljstvo ubralo bolj hladne note. Mlada zakonca sta se naselila v odmaknjeno, zastarelo vilo, Ryan pa je nadaljeval s svojim udobnim in uspešnim življenjem. Nekega večera pa mu je Edie poslala telefonsko sporočilo, da ne zdrži več. Edie se je čez noč preselila k Ryanu in zdelo se ji je, da se v njej do njega prebujajo prikrita čustva. Morda bi se iz njih kaj razvilo, če ne bi Jake umrl. Sredi njegove vile ga je v mlaki krvi našel Ryan. Ga je najboljši prijatelj tudi umoril? Edie se ne želi preseliti nazaj v moževo vilo, a ji drugega ne preostane. Obdana s čermi in morjem tolažbo išče v teku, pri katerem se ji večkrat pridruži Lara. A na tej ženski je nekaj neprijetnega? Edie je na neljubi pripetljaj iz preteklosti popolnoma pozabila, a takratna žrtev ni!

Edie je v želodcu občutila praznino, slabost. Prihulila se je in trdno zaprla oči. V mislih je videla kamero. Slišala je Ryanov tihi proseči glas. Louise trdi, da sva jo napadla, da sva ji nekaj naredila. Hude težave bi lahko imela. Videla je Jakea, ki je odvračal obraz od nje. Vsi so bili pijani. Pili so, še preden so prišli na zabavo. Edie je iz domače omarice s pijačo sunila steklenico vodke. (str. 100)

Preteklost jim je za petami!

Ob angleški obale je na otoku delovala šola, namenjena fantom, ki so veljali za neprilagodljive. Učenci se spominjalo le temačne sobe s kamnitimi tlemi, o podrobnostih pa ne želijo govoriti. Kaj vse se je godilo za štirimi stenami učilnic na t.i. Matildini skali vedo samo oni. A njihova občutja in stiske niso ostale v preteklosti, tam, kjer so se rodile, ampak jih zasledujejo še danes. Na otoku ni več sledu o šolski stavbi, zamenjale so jo moderne vile, ki vabijo na počitnice. A turistično sezono prekinejo kruti umori, ki se na prvi pogled zdijo kot rezultat nesrečnega spleta okoliščin. Detektivka Elin Warner zagrize v preiskavo in se tudi sama izpostavi nevarnosti. Ne zaveda pa se, da je tudi njeno življenje tesno prepleteno z zločinsko dejavnostjo na otoku.

»To so najstniki, ki jih je leta 2003 umoril Creacher,« zašepeta. Grozljiv niz na steni. Ampak to niso podobe, ki so jih natisnili v časopisih. Fotografije so spontane; eden od najstnikov se rahlo mršči, očitno je, da ni vedel, da ga slikajo. Na povečani fotografiji vidi enega od fantov od rame navzgor in v ozadju zamegljeno stavbo. Hiša na skali. Šola. »Fotografije so bile posnete, ko so bili otroci na otoku. Za njimi stoji stara šola.« (str. 168–169)

Na robu velikega mesta sta živela dedek in babica. Obdana sta bila s ptičjim petjem in polji pozabe, kakor je avtorica poetično poimenovala demenco. Ker babica ves čas išče besede, se dedek odloči, da ji naredi skrinjico, kamor bo shranjevala besede.

»Prišla je jesen in čarovnica časa je povsod naokoli dedkove in babičine hišice nadrobila zlato listje dreves. Nekega dne so izpod nadstreška odletele zadnje lastovke in na babičino dlan je sedel zapozneli poletni metulj.

»Dan mi je sedel na dlan, dedek,« je rekla babica.

»To je vendar metulj, pozni pavlinček, babica!«

»Že,« je rekla babica. »A lahko je tudi dan. Poglej, je že odletel stran! Kot dan, dedek! Se že noči!« To je prelepa zgodba o babičinih poteh in besedah, ki izginjajo, in o dedkovi ljubezni, ki ostaja.