Roman Zemlja, po kateri stopamo so mnogi uvrstili v žanr »alternativne zgodovine«. Dogajanje je postavljeno v špansko Extremaduro, ki si jo je podvrgel (severni) Imperij, izvršil genocid nad lokalnim prebivalstvom in zasedel njegovo zemljo.

Življenje starejšega kolonizatorskega para je monotono. Živita v hiši z velikim vrtom, odmaknjeni od mesta. Iosif je invalidni in dementni upokojeni polkovnik. Njegova žena Eva čas preživlja ob šivanju, na vrtu in skrbi za bolnega moža. Na njuno posest vdre nemi junak Leva, ki je na to zemljo vezan fizično in čustveno. S prihodom Leve se začne Eva spreminjati. Po eni strani je privilegirana saj se je rodila v »civiliziranem svetu«, svetu ki izvaja moč in nasilje. Evo njena lastna občutljivost prisili, da se podredi bolečini in skrivnosti Leve. Junakinja skozi spominjanje in rekonstruiranje njegovega življenja, ki ga je posredno uničila tudi ona, prihaja do spoznanja o sebi in svoji vlogi v svetu. Svoje vloge in vloge vseh nas, v izgubljanju raja.

ODLOMEK IZ KNJIGE

"Kmalu boš zapustil trupla. Slep od bolečine se boš povzpel po nasipih, ki ste jih sami ustvarili. Tvoji bratje bodo gledali, kako odhajaš, in slišali, zdaj že z druge strani kupov, krik tvojega besa. Tepen boš, tepli te bodo še potem, ko boš izgubil zavest. Nato te bodo, še vedno nezavestnega, naložili na kamion, ki bo odpeljal v neznano, in na tistem odmaknjenem mestu, kamor boš namenjen, boš moral z bremenom, podobnim tistemu, ki ga nosi Atlant, spet vstati in se vrniti na ta kraj."

V Elvisovi sobi se odvije življenje generacije, ki je odraščala v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Čeprav se nam morda to zdi le kratek čas nazaj, gre za preteklost, ki je ne moremo več ujeti, kaj šele doživeti. Lahko pa jo podoživimo, sploh tisti, ki s(m)o takrat kot otroci in mladostniki spremljali družbene razmere v socializmu s prehodom iz ene v drugo državo in iz enega v drug sistem. Pregelj se v romanu te družbene in politične tematike dotika med vrsticami, v zgodbi dečka Jana in njegovih prijateljev, zlasti Elvisa. Osemdeseta so bila leta, ko so se napovedale spremembe. Takrat je bilo še vseeno, katere narodnosti si. Janov prijatelj Elvis je Makedonec in kot pravi njegov oče, so oni Turki. A to ni pomembno. Pomembno je, da je v državi mir. Da med vsemi ljudmi ne glede na kakršnekoli razlike vlada razumevanje. Po banane in kavo je sicer potrebno v sosednjo Avstrijo in po kavbojke v Italijo, a za to otrokom ni prav dosti mar. Mar jim je le za igrače, ki prihajajo izza meje, iz zahodnega sveta. To življenje prekine vojna. Takoj po odsluženem vojaškem roku se Jan znajde med teritorialci. Za prijatelji se sledi izgubijo. Ko jih Jan ponovno poišče, pa nihče več ni tak, kakršen je bil nekdaj. Tudi država ni več takšna in ni več tista, ki je bila nekoč. V Elvisovi sobi so skrite zgodbe, ki so se sprijele v eno. To so zgodbe, ki so kot prikazen preživetega obdobja, v katerem sta bili značilni sreča in mirno življenje iz dneva v dan, nekaj, česar v času, ki ga živimo zdaj, ni več. In ta 'zdaj' je pravzaprav le malo zatem. Kot da bi živeli v pospeševalniku zgodovine.

ODLOMEK IZ KNJIGE

»V mojih predstavah Ali spet sedi na tleh v Elvisovi sobi. Pripoveduje nam o Sandokanu in njegovih možeh, ki se spopadajo z britanskimi osvajalci. Zgodba je napeta, potem pa jo prekine zvonec pri vratih. Ali reče, da je zanj, skoči na noge in odhiti v predsobo.

Ko odpre vrata, pred njim zazija blaten jarek. Od daleč se slišijo streli in eksplozije. Ali steče na drugo stran. Ko je na drugi strani, ni več deček. Mlad moški je, z brado in v uniformi.« (str. 332, 333)

Mladi nemško-švicarski romanopisec Benedict Wells je za roman o otroštvu in odraščanju prejel nagrado Evropske unije. Stilsko dovršeno ter vsebinsko občuteno pisanje nam predstavi petčlansko družino, ki se vsakodnevno sooča z vsemi tegobami in radostmi običajne družine. Čeprav odnosi niso idealni, pa se vseeno na nek način lahko zanesejo eden na drugega. Vse pa se obrne na glavo v hipu, ko otroci Jules, Marty in Liz v prometni nesreči izgubijo očeta in mamo. Vrednote se v hipu popolnoma spremenijo in stvari, ki so bile še včeraj povsem samoumevne, čez noč postanejo nedosegljive. Ker so mladoletni, pristanejo v internatu, kjer so razmere daleč od idealnih in kjer se pravzaprav nihče ne zanima za njihova občutja, žalost in težave, ki jih tarejo. Vsak po svoje skušajo slediti toku življenja, ki jih premetava sem in tja. Zagotovo vredno branja!

ODLOMEK IZ KNJIGE

"Pogosto sem pomislil na svojo mamo in obžaloval, da o njej vem tako malo. Moj spomin nanjo je bil bolj občutek, njena toplota, njena neomajna vedrina. Kot človek pa mi je ostala tuja in šele zdaj sem razumel, zakaj. Pri njej nisem doživel niti trenutka šibkosti. Ali trenutka, ko bi bila žalostna ali potrta. Kot igralka, ki svoj pravi jaz skriva za masko sijoče mame, je zdrsnila skozi moje otroštvo, in tako mi je za njo ostala le peščica vedno istih zgodb."

353.člen kazenskega zakonika je bridek, s črnim humorjem prepreden minimalistični roman, ki poteka v dialogu med Martialom Kermeurjem in sodnikom. Skozi prvoosebno pripoved spoznavamo razloge za kriminalno dejanje, ki ga je zakrivil protagonist romana.

Kermeur, oskrbnik mestnega grajskega parka, postane skupaj s someščani žrtev sleparije prišleka Antoina Lazaneca, kapitalističnega investitorja, ki je prebivalcem Bresta obljubljal svetlo prihodnost, novogradnje, kopališki kompleks in razcvet turizma. Meščani na čelu s samim županom mesta investirajo v visokoleteče načrte, Lazanec pa gradbenih del nikoli ne konča in mirno pobira denar, kar župana zaradi občutka krivde ob odgovornosti za bankrot mesta pahne v samomor. Zaradi sleparije vzame Kermeur vajeti v svoje roke in se skupaj z Lazanecom s čolnom odpeljeta na odprto morje, vrne pa se sam.

Kaj o tem pravi 353. člen?

Odlomek iz knjige

Navadna zgodba o slepariji, gospod sodnik, nič drugega.

In prvikrat sem vso zadevo občutil zaokroženo, v enem, kot bi jo bil, ko sem to rekel, fotografiral z Lune in bi zdaj gledal planet z njegovimi velikimi sinjimi površji.

Navadna zgodba o slepariji, sem ponovil in povesil pogled k pisalni mizi, položil nanjo odprto dlan, napol skrito za ducati map, ki so se nagrmadile na usnjeni pisalni podlagi in je na mnogih od njih pisalo »zadeva Lazanec«.

V ganljivem romanu je avtorica povzela zgodbo v Darfurju rojene sudanske ženske Bakhite. V najzgodnejših letih jo iz plemena Dažujcev ugrabijo oboroženi možje. S karavano potuje po neskončni suženjski poti, oropana dostojanstva in vsega človeka vrednega. Na milost in nemilost je prepuščena ljudem. Sčasoma pozabi svoje ime. Po dolgem času zapusti karavano, a njeno življenje je prepuščeno volji različnih lastnikov. Ko se v Sudanu napove prepoved trgovine s sužnji, se tok njenega življenja obrne. Na koncu pristane v Italiji, kljub vsemu močna, polna ljubezni do vsega. Branje njene zgodbe boli. Ko ne bi bil jezik tako lep in izpoved tako čutna in prepričljiva, bi knjigo že zdavnaj zaprli.

Odlomek iz knjige

»Nikoli je ni prebrala. Knjige o svojem življenju, o katerem je pripovedovala drugim. Nanjo je bila ponosna, obenem pa se je je sramovala. Bala se je, kakšni bodo odzivi, in všeč ji je bilo, da so jo imeli radi, zaradi njene zgodbe, zaradi vsega, kar si je upala izreči, in vsega, kar je zamolčala, saj tistega ne bi nihče hotel slišati in o tem tako ali tako ni nikoli nikomur govorila. Čudovita zgodba. Povrnil se ji je spomin, da je lahko povedala ton zgodbo. A svojega pravega imena se ni nikoli spomnila. Nikoli ni vedela, kako ji je bilo ime …«