Okupatorjeva hči

»Lahko si žrtev ali pa preživela v boju s sistemom. Stvar miselnosti!«

Katarina Keček, pred tem Stojanović je svoja najzgodnejša leta preživela v Postojni, nato pa zaradi očetove službe spoznala še Ribnico, Kočevje, Ptuj, Maribor in zaradi študija še Ljubljano. Njen oče je bil strog, v njihovem stanovanju je vladal poseben red. Posluha za odraščajoče dekle ni bilo veliko. Še manj, ko je z bratom sama ostala v njihovem domovanju in ju sosedje, prej dobri znanci njenih staršev, niso spustili niti na varno v zaklonišče. Najstnica je spala z nožem pri vzglavju, upajoč, da zagotovi varnost sebi in mlajšemu bratu. Sama je potovala proti Srbiji, domovini svojih staršev in se vedno znova vračala, celo prebegnila preko meje, v Slovenijo. Tu je bila njena domovina, njeni ljudje, njen jezik. Zakaj zato sredi vse te domačnosti nje ni? S prijateljičinimi dokumenti se je vozila z avtobusom in opravljala številna dela. Okusila sovražnost in spanje na trdih, hladnih tleh. Študij je opravljala ob borbi za preživetje, pogosteje lačna kot sita. Dokler ni opravila avdicije za novinarko….

V Ljubljani lažje diham. Tu je mnogo več ljudi in nihče me ne pozna. Zdaj vem, da ne smem nikomur povedati resnice o sebi. Niti o starših, še najmanj pa o očetu. Nikomur ne smem povedati, da nimam več doma. Niti tega, da ne obstajam. Ostala sem sama. Nevidna. Če hočem preživeti, se moram znajti. Kako pa? (str. 164)