Kurja fizika

V romanu Kurja fizika Lainšček zaključuje s svojimi spomini na otroška leta, Feri že obiskuje osnovno šolo, starša pa si prizadevata, da bi se družina s Pujkla le preselila v novo hišo. Zadnji, sklepni del trilogije nosi naslov Kurja fizika. Te besede izreče zidar ob Pištekovih načrtih za gradnjo hiše: » Saj zidarija ni kurja fizika, temveč je to prekleto komplicirano delo.!« (str. 79) Obenem se Ferek s fizikalnimi pojmi srečuje v šoli, ker je to čas prvega človekovega pristanka na luni in fant sanjari, da bo nekoč postal astronavt. Tudi prvo Ferekovo otroško ljubezen pisatelj popiše tako, kakor deček dejansko čuti do dvojčice Ivanke v katero je zagledan. V ospredju je predvsem izgradnja hiše o kateri sanja oče dan in noč. Z muko, skorajda brez denarja, jo oče začenja zidati. Z željo, da bi se družina iz koče, krite s slamo in zbite iz zemlje, v kateri ni elektrike, prebila do novega doma. Mati in hči Trejzika se v tujini pehata za denarjem, prepotrebnim za izgradnjo hiše, oče pomaga zidarjem z golimi rokamni, Ferek pa je prepuščen sam sebi in dobrim ljudem, sosedom, ki poskrbijo, da ni lačen.

Ali si deček želi zapustiti domačijo in oditi na drugi breg, kjer ga čez čas čaka nekaj novega in modernega? Zadnji del Lainščkove avtobiografije je spomenik rodni hiši, celotna trilogija pa je poklon otroštvu, čudovitim letom, ki so kljub revščini bila zaznamovana z igrivostjo, smehom, predanostjo igri in naravi, naklonjenostjo do živih bitij, kot je maček Ciri in predvsem domišljiji.