Skrite slike

Risbe, priče zločina!

Neobičajen ameriški kriminalni roman Skrite slike me je pritegnil z ilustracijami, ki pri tem žanru niso pogosto v rabi. Sprva prikupne otroške risbice petletnika so me pospremile skozi čisto lahkotno pripovedovan uvodni del romana Skrite slike. V ospredju je Mallory, ozdravljena odvisnica, ki postane varuška v urejeni družini Maxwellovih. Teddy je običajen otrok, veliko se igrata, on pa tudi ogromno riše. Njegova mama pravi, da tako veliko riše odkar so se preselili iz Barcelone v Spring Brook. A njegove risbe niso vse čisto otroške, zdijo se preveč umetniške za njegovo starost, celo strašljive. Ko nariše žensko truplo, ki ga po gozdnih tleh vleče neki moški, se Mallory odloči zadevo raziskati. Tudi v njeni hiški se začnejo pojavljati risbe, zdi se, da nekdo vstopa v njeno bivališče, ko je ni. In s kom se Teddy pogovarja v svoji sobi med počitkom, če pa ob njem ni nikogar (živega)? Razpleta bralec skorajda ne more pričakovati, saj avtor skrbno prikriva družinske skrivnosti književnih oseb. Dodani elementi nadnaravnega spominjajo na slog Stephena Kinga, risbe pa so poleg besed tiste, ki stopnjujejo zaplet vse do vrhunca in res zgovorno pospremijo pripoved.

Ko se zasukam, da bi se odpravila nazaj v kočo, z nogo oplazim grd siv kamen v velikosti teniške žogice. Ko se uzrem navzdol, ugotovim, da stojim na papirju, na treh listih papirja z razcefranimi robovi, ki jih obtežuje kamen. S hrbtom se naslonim na vhodna vrata, se sklonim in jih poberem. Nato odidem v hiško, zaklenem vrata, se usedem na rob postelje in eno za drugo pregledam strani. Podobne so tistim trem risbam, ki jih je Ted Maxwell raztrgal – tistim trem, za katere je prisegel, da jih nikoli več ne bom videla. A narisala jih je druga roka. Te risbe so temnejše in podrobnejše. Narisane so bile s tolikšno količino svinčnika in oglja, da je papir ves ukrivljen in zvit. Moški izkopava grob. Ženska, ki jo vlečejo skozi gozd. In nekdo, ki gleda z dna zelo globoke luknje. (str. 152–153)