Sodili jim bodo... In jaz moram biti zraven!

Pred nami je prvi roman nemške svobodne novinarke in avtorice številnih scenarijev. Skozi prve strani romana sem se prebijala počasi in spoznavala Evo, ujeto v okove svoje družine, dela v domačem gostišču in zahtevnega zaročenca. Eva je prevajalka, ki se ji nenadoma ponudi delo tolmačke na enem najvidnejših sodnih procesov v Nemčiji. Na zatožno klop bodo sedli udeleženi pri zločinih v zloglasnem taborišču Auschwitz. Avtorica je zgodbo zgradila na obsežnem arhivu gradiva inštituta Fritza Bauerja ter uporabila tudi nekaj dobesednih navedkov. Vsebino pa ovila v pajčevino domišljije ter Evino osebno zgodbo, ki se med potekom procesa vse bolj zapleta. Vztrajen občutek, da je njena družina nekako povezana z obravnavanimi zločini in zmeraj bolj glasni spomini ji vzbujajo slabost. Sledite Evi in njenim občutkom vse do zadnje strani...

Eva je odšla iz barake in jokala. Ni mogla nehati. Poljak je stopil k njej in dejal: To sem že velikokrat doživel. človek lahko ve vse o Auschwitzu. Ampak biti tu je nekaj popolnoma drugega.    (stran 273)

Koliko trupel še skriva dno jezera Shadow Sands?

Robert Bryndza nam je postregel z drugim primerom Kate Marshall in obljublja, da ne bo zadnji. Počitniško potapljanje se sprevrže v odkritje zločina in Kate se s pomočnikom Tristanom znajde sredi preiskave. Zapleten primer lokalna policija obravnava na videz brezskrbno, Katini sumi pa naraščajo. Prošnja žalujoče matere, izginotje Tristanove prijateljice in Tristanov zagon so vzroki, da se Kate in Tristan odločita preiskovati na lastno pest. Njuna odkritja so srhljiva in na plan vlečejo skrivnosti lokalne skupnosti... Bryndza ostaja zvest svojemu slogu in bralca s kratkimi poglavji spodbuja k branju vse do zadnje vrstice.

"Ne vem, ali je tam klet, ampak mislim, da bi morala preveriti."

"Kdaj?" je vprašal Tristan.

"Nocoj. Zdaj." je rekla Kate."

                                                                                         (stran 250)

Dean Nicholson je vedno rad počel nekaj posebnega v življenju. Škot se pri tridesetih letih odloči, da bo s prijateljem prekolesaril svet. Dean je prepričan, da nekaterim stvarem v življenju je usojeno, da se zgodijo, kot pravi stari škotski pregovor. S prijateljem sta se razšla in odpeljala vsak svojo pot. Dean proti Bosni, Črni gori, Albaniji…In v bosanskih gorah mu na pot priteče drobcena, mlada muca, ki se sprva boji, ko ji ponudi hrano, pa kar teče za njim, milo mijavka, da mu ne preostane drugega kot, da jo naloži na kolo in pretihotapi čez črnogorsko mejo. V Črni gori jo odpelje k veterinarju, kjer poskrbijo za njeno zdravje in muca dobi ime – Nala. Nakupi vse potrebno: torbo za Nalo, pas, hrano in pustolovščina se lahko prične. Zgodba, ki seže do srca, zgodba o čudovitem prijateljstvu med človekom in živaljo. Ni vedno lahko, veliko težav ju čaka na poti in tudi veliko novih znanstev, prijateljev. Dean je njuno popotovanje tudi snemal in objavljal na YouTobe kanalu, kjer ju je spremljalo na milijone ljudi po svetu. Posnetek na živalski spletni strani The Dodo, si je ogledalo več kot 130 milijonov ljudi.

Marie-Anne Izmajlov, nam bolj znana kot Manca Izmajlova, je izdala priročnik, ki temelji na njenih osebnih življenjskih izkušnjah in prepričanjih. Hkrati pa je to prvi priročnik pri nas, ki razkriva trinajst glavnih vaj Ruske dihalne telovadbe po metodi A. Strelnikove, s katerimi se je Izmajlova srečala med študijem v Rusiji. Vaje so opremljene z nazornimi fotografijami in opisi ter nasveti, ki jih je na iskriv in domačen način pripravila avtorica. Priročniku je poleg vaj, za katere je klinično dokazano, kar je avtorica izkusila tudi sama, da pripomorejo k izboljšanju počutja, na fizični in mentalni ravni, dodano še nekaj poglavij o prehrani, ličenju in načinu življenja nasploh, ki nam na nevsiljiv in preprost način ponujajo ideje za popestritev vsakodnevnih obrokov ter skrbi za svoje telo. V knjigi najdete tudi recepte, celo za domači kruh in vaje za roke, ki jih avtorica izvaja vsak dan in se jih je naučila med šolanjem v Londonu.

Tokrat si bomo za predstavitev zgodbic sposodili avtorjeve besede, ki nam jih je namenil v uvodu:

»Večina zgodbic je nastala v tistih davnih večerih, ko je bil avtor na vrsti, da sinu pred spanjem prebere pravljico. Včasih preprosto ni bilo pi roki primernih knjig in se je zatekel k improvizaciji. Pomagale so plišaste igrače, ki so sinu ponoči delale družbo v postelji. Medvedek je takrat spal na njegovi levi strani, opica pa je imela prostor na desni strani. Tako sta po naključju postala glavna junaka večernih zgodbic.«

Zgodbice pa niso kar tako, skoraj vse se dotikajo kakšne resne teme, zato avtor priporoča, da pravljice prebirajo starši. Mimogrede; skozi pravljično popotovanje vas bosta popeljala opica Lena in medved Marko.