Čarobnost božičnega duha

Vsak dan je pravi za dobra dela! Na kaj pomislimo ob besedi BOŽIČ? Zasvetijo se nam oči; pred seboj vidimo božično drevesce, kup okraskov in čudovitih lučk, pod njim lično zavita darila, miza je praznično pogrnjena, v kuhinji diši, ljudje so prijazni in srečni. Pa je vedno in povsod tako? Prav naša pravljica govori o tem, da so lahko celo ob nas zelo nesrečni, bolni in revni, pa jih zaslepljeni od lastnega veselja in vidimo in ne slišimo. Vse dokler se ne zgodi nekaj, kar nam v hipu spremeni življenje. Nihče namreč danes ni imun pred nenadno boleznijo, hudo nezgodo, izgubo zaslužka ali imetja. Nihče pred pošastnim neurjem, ki požira domove in jemlje življenja. V trenutku se lahko naša sreča spremeni v hudo nesrečo. Je v predgovoru zapisala Vlasta Nussdorfer. Gre za predgovor k knjigi Čarobnost božičnega duha. Avtorica se podpiše kot Pravljičarka Taja. Knjiga pa je izšla letos pri založbi SMar-team. Ilustracije, ki so tako žive, da se nam zdi, da smo skupaj z Nežiko in njeno mamo v njuni hiški, so delo Inje Roi in res z vso močjo dopolnijo pripoved.

Zgodba Čarobnost božičnega duha se prične tako: Stala je tam na robu vasi na obrobju velikega mesta ubožna kamnita koča. Ob pogledu na streho, ki je grozila, da se bo zdaj daj sesedla vase, trhla vhodna vrata, ki so gotovo doživela boljše čase, zdaj pa je pod njimi zevala široka reža, bi človek pomislil, da v njej že dolgo ne domuje nihče več. in vendar je skromen dim, ki se je vil v nebo, pričal, da temu ni tako. V tej kočici sta živeli mala Nežika in njena mamica Sonja. Kaj živeli, živoratili! (str. 1–2)

A, ko je narava udarila z vso silo, sta bili prav Nežika in njena mama tisti, ki sta sovaščanom priskočili na pomoč in jih toplo sprejeli v ubornem domu, iz katerega so se poprej tudi kdaj norčevali. Težka preizkušnja je vsem dala globljega uvida in ko je Sonjina šivanka drvela po čipki za obleke deklic, da jih bodo oblekle za praznike, se je končno, po dolgem času čutila sprejeto.