Za gozdom

Moja!

V najnovejšem delu Toneta Peršaka, ki smo ga brali v Usedlinah in Praznovanju, Noveletah in še bi lahko naštevali njegovih del, gledaliških, radijskih in televizijskih iger, beremo avtorjev premislek o življenju. Natančno izrisani liki, prebivalci ulice Za gozdom, mlada dedinja, skrivnostna zakonca in na drugi strani on, ki je v ulici že toliko let. Z novimi ljudmi pa prihajajo spremembe in le-te lik na drugi strani težko sprejme. Prav ta isti protagonist pa razmišlja tudi o ljubezni, le-ta pride do izraza posebej ob izgubi, ko se odkrije avtobiografski del izgube avtorjeve žene, katero skozi ves roman naziva s svojilnim zaimkom »moja«. Žal pa prav ona, učiteljica slovenščine in navdušena bralka, tega romana ne bo mogla nikoli vzeti v dlani, saj jo je prehitel čas…

Da se naj naša ulica imenuje Za gozdom, je lahko predlagal samo kak zlonamerni čudak z namenom, da bi prebivalci ulice prej ali slej dobili kompleks manjvrednosti! Kajti, če moraš, ko te vprašajo po naslovu stalnega bivališča, povedati, da živiš v ulici Za gozdom, je to slišati, kot da bi priznal, da si malo čez les, da živiš za hribom ali kaj podobnega. (str. 5)