Ljubezen za bodečo žico

Ljubezen ne pozna meja.

Ta znameniti rek velja tudi za Brucea Murraya, novozelandskega vojaka in Jožefo Lobnik, jugoslovansko partizansko aktivistko. Leta 1940 se je Bruce skupaj s svojima najboljšima prijateljema, Blackiejem in Logiejem, prijavil v vojsko. Še istega leta so bili poslani v Kairo in nato v Grčijo, kjer so jih sprejeli kot junake. Po silovitih bojih z nemškimi enotami, so se zavezniške sile spet umaknile, toda Bruce je imel smolo, bil je v tovornjaku, ki je zapeljal v napačno smer, zaradi česar so zamudili ladjo. Bruce je izgubil prijatelja, zato se je odločil, da bo zbežal. Čakala ga je dolga pot, polna trpljenja, lakote, ki ga je nazadnje privedla v Maribor, kjer so ga zaprli kot vojnega ujetnika. In tam sta se prvič srečala z Jožefo, mlado partizansko aktivistko, ki je Bruceu predala zmečkano sporočilo za svojega izgubljenega brata Poldeta. Stalag, glavno taborišče vojnih ujetnikov, brez činov, je bil na območju mariborskega Pobrežja. Jožefina družina je bila predana boju proti okupatorju. Ko je za Jožefo postalo prenevarno, so jo poslali k teti v Gornjo Radgono, kjer je pomagala na kmetiji. Po številnih, drznih pobegih so tudi Brucea premestili v drugo taborišče vojnih ujetnikov. Morda je bilo njuno hrepenenje in ljubezen do drugega tisto, ki ju je kljub vsem preprekam in grozodejstvom, zbliževalo, utrjevalo...Vztrajnost, trma in ljubezen Brucea vedno znova vodijo k njegovi ljubljeni. Bruce in Jožefa sta resnični osebi, kot tudi mnoge druge v knjigi. Zgodba je mešanica fikcije in dejstev. Glavni vir za zgodbo so bila njuna pisma, skrbno spravljena v kartonasto škatlo, kot večen opomnik na njuno trpljenje med vojno.

Potem Jožefa ni bila prepričana, zakaj je storila, kar je storila. To ji ni bilo prav nič podobno, toda srce je imelo svojo voljo. Morda je bilo zaradi olajšanja, čistega olajšanja, da sta preživela. Morda se je zgodilo, ker se je z Bruceom v tisti kredenci počutila varno - ona, ki je skrbela sama zase vsak dan, odkar se je vojna začela. Ali pa je šlo morda za nekakšno praznovanje, izraz njene ljubezni do življenja in kljubovanje smrti, ki so jo prinašali nacisti. Dejstvo je bilo, da se je zgodilo zaradi kombinacije vsega naštetega. In čeprav si ni drznila priznati, je šlo za priznanje, da ji je ta moški, ki je prihajal z drugega konca sveta, nekaj pomenil. ( str. 220)