Sanatorij

Dobrodošli! Od tu ni več poti nazaj!

Si predstavljate, da se znajdete ujeti v ogromni stari stavbi iz katere izginjajo ljudje? Poslopje nekdanjega švicarskega sanatorija za zdravljenje tuberkoloze je uspešni podjetnik Lucas prenovil v sodobni hotelski kompleks. Čeprav se zdi, da ne zasneženo visokogorsko območje, niti temačni objem dreves, kaj šele stavba s svojo zgodovino ne pričajo ravno o gostoljubnosti. Ko Elin prejme povabilo na zaročno zabavo v novi hotel se iz dneva v dan prebuja z grenkim priokusom v ustih. Sredi skoraj prisilnega dopusta z delovnega mesta kriminalistke in dvomov o skupnem stanovanju s partnerjem se je glavna protagonistka znašla na razpotju. Upa, da bodo oddih in bratova zaročna zabava prekrile temne in boleče sence preteklosti. A novopečena britanska avtorica vsebino odvije v vedno nove smeri, morda je vzrok iskati v njenem študiju angleščine in kreativnega pisanja na univerzi v Warvicku. Običajno se me strah polasti ob ogledu srhljivk, a Sanatorij prav to je, srhljiva zgodba skrita za platnicami. In spet me je po dolgem času ob branju oblivala "kurja polt", moj pogled pa je vse preveč pogosto zataval k vhodnim vratom, ko so mi v ušesih odmevali nekam piskajoči vdihi izza črne maske s čudno cevjo. Kaj pa, če ...? To je prvi triler Sarah Pearse, upam, da bo izdala še kakšnega.

Elin pokima, medtem, ko razmišlja, kaj to pomeni. Spremenilo je njeno predstavo o Lucasu: lažnivec je. Trdil je, da ni vedel, da je truplo na gori Danielovo, in fotografija njega in Adele namiguje na to, da jo je poznal precej bolje, kot je rekel; zdaj pa še to. Jasno ji je dal vedeti, da ni bil v stiku z Laure, odkar sta razšla. Zakaj bi lagal? A Elin pozna odgovor: lagal bi le, če bi kaj skrival. (str. 213)