Mojster nebeške lepote

Že prvi mesec novega leta nam postreže z visoko obletnico povezano s pomembno osebnostjo našega prostora.

23. januarja letos bo minilo 150 let odkar se je rodil eden najbolj znanih slovenskih arhitektov. Plečnik se je rodil 23. januarja 1872 in umrl 7. januarja 1957.

Ivan Sivec je Plečnika razkril skozi 21 poglavij, s katerimi oriše življenje tega pomembnega Slovenca. V otroštvu je Jožku, kakor so ga klicali domači, posebej mama, viselo na nitki, pet razredov ljudske obvezne šole je brez težav opravil, zalomilo pa se je že prvo leto v gimnaziji, ko si nikakor ni mogel zapomniti niti še tako preproste pesmi. Starša sta hitro zapečatila njegovo usodo. Mizar bo. Tako je Jožek za štiri leta ostal v očetovi mizarski delavnici kot vajenec. Pri delu je bil vesten in iznajdljiv. »Kar naprej kaj prerisuje in sam zase slikari,« je dodal oče Plečnik. In niti v obrtno šolo ne hodi? Kmalu se je Jože znašel v klopeh triletne obrtne šole. Njegov talent ni ostal prikrit, pričel je službovati v Gradcu. Vsakdan pa je pretresla srčna kap očeta. Po njej se je Jože odpravil na Dunaj in uspelo mu je skorajda nemogoče, kljub zelo zahtevnim pogojem za vpis, je bil sprejet na akademijo za arhitekturo. Njegovo prihodnost pa sta sooblikovali vrlini, ki so ju mu privzgojili že doma – skromnost in delavnost.

V spominu nam ostaja kot mož, ki je utrl pota slovenski arhitekturi in je žlahtno preobrazil slovensko prestolnico. Nanj pa spominja še mnogo krstilnic in drugih sakralnih spomenikov po slovenskih cerkvah, spomenikov, stavb, vodnjakov… Snoval je tudi notranjo opremo, parke, dvorišča, okrasne vrtove. In to po vsem svetu. Združene države Amerike, Češka, Poljska, Hrvaška, Srbija, Rusija in še bi lahko naštevali. Za svoje delo je bil tudi večkrat nagrajen – s članstvom v Slovenski akademiji znanosti in umetnosti, prejel je častni doktorat ljubljanske Univerze in Prešernovo nagrado. Izbrana Plečnikova dela pa so vpisana tudi na seznam Unescove kulturne dediščine.

Lepota njegovega dela ostaja med nami je poudaril Sivec v svoji knjigi, ki je opremljena s fotografijami, ki prikazujejo Plečnikova dela umeščena v prostor in čas. Prispeval jih je Mirko Kambič.

Po stari navadi, posebno zato, ker je tako veliko otrok umrlo takoj po porodu, so tretjega Plečnikovega otroka še tistega dne odnesli h krstu v cerkev sv. Jakoba. Krstna botra sta mu bila Helenina sestra Frančiška in pomarančar. Glede pomarančarja jih je Andrej pozneje še veliko slišal. Plečnikova družina je bila mlada, naseljena je bila na novo, zato ni imela veliko sorodnikov in znancev. Tako kot drugi so tudi oni za krstnega botra naprosili kar prvega, ki je prišel mimo. Zato ni bilo čudno, da so bili botri v krstni knjigi tudi pri drugih napisani kar pomarančarji, kramarji, sejmarji in branjevci. Župnik na botre ni rekel nič, zanj je bilo glavno, da je bil novorojenček krščen. V veliko knjigo je zapisal: »Jože Plečnik, rojen 23. januarja 1872, sin Andreja Plečnika in Helene Molk, poročene Plečnik, oba iz Ljubljane.« Ko so novorojenčka prinesli domov, je oče Andrej stopil na podstrešje delavnice in prinesel v kuhinjo lično izdelano zibelko. (Sivec, 2001, str. 11)