Maria Montessori

 IZJEMNA ŽENSKA, UJETA V PRIMEŽU SVOJEGA ČASA…

Maria je prva študentka na fakulteti za medicino v Rimu. Zadnja mora vstopiti v učilnico in zasesti prostor, ki so ji ga izbrali drugi. Organe ob slabi razsvetljavi popolnoma sama preučuje v eni izmed kletnih učilnic. Posmeh in poudarjanje njenega spola sta del vsakdana. Bistra mladenka ni neobčutljiva, le izjemno odločna je. Postane prva zdravnica v državi, ki je dokazala, da tudi ženske zmorejo. Vendar se kljub težki poti in oviram na njej tukaj ni ustavila… Maria je bila sicer ujeta v primež družbenih norm svojega časa. Na videz jih je spoštovala in prav tako spretno preskočila. Slaboumni otroci, pravite? Dokazala je, da je slaboumnost samo neumesten pridevnik in, da je človeški um zares brezmejen. Kakor na vsako življenjsko pot, pa je tudi na njeno zavila nit ljubezni. Skrbno je tkala prijetne vzorce, dokler se ni znašla pred na videz nerešljivim vozlom… Ali naj izbere kariero, ki jo je tako skrbno gradila, ali prvič da prednost ljubezni? Zgodba o izjemni ženski, znanstvenici in raziskovalki, o kateri še danes slišimo v zvezi s pedagogiko, ki jo je poimenovala po sebi.

»Kako zanimivo, da si moški lastijo pravico soditi o tem, kaj je primerno za mlade ženske in kaj ne. Verjemite mi, v zadnjih letih sem videla in doživela stvari, ob katerih bi marsikateri moški kriče zbežal stran. In spoznala sem ženske, ki so bile tako pogumne, da bi se marsikateri moški lahko zgledoval po njih.« (str. 160)